Jedro

- Ker je sklep o tem, da se razširitev tožbe na novega toženca ne dovoli, procesne narave in ne končuje postopka, v tem delu revizija ni dovoljena. - Po določbi drugega odstavka 187. člena ZPP je za (subjekivno) spremembo tožbe, s katero se toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega, potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke. Ker v spornem primeru sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dala privolitve za spremembo tožbe, sodišče ni imelo pooblastila, da bi tako spremembo dopustilo in je zato lahko samo sklenilo, da se razširitev tožbe ne dovoli.

Izrek

Revizija zoper sklep opr. št. Pdp 1697/2004-2 z dne 27.1.2005 se v delu, ki se nanaša na razširitev tožbe zavrže, v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka se revizija zavrne. Revizija zoper sklep Pd 6/95-47 z dne 21.9.2000 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se razširitev tožbe na četrto stranko RS, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Republiški tržni inšpektorat Ljubljana, ne dovoli in je zato postopek ustavilo.

Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep je tožnik vložil obširno revizijo, v kateri je povzel svoja že prej izražena stališča. Navajal je, da je bila zaradi dolgotrajnega postopka kršena njegova ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, da je sodišče nezakonito reševalo pritožbo brez priimka in imena, da niso bile obravnavane njegove dopolnitve tožbe z dne 5.6.2004, da mu glede na določbe ZDSS ni bilo treba postaviti tožbenega zahtevka, da je sodišče že odločilo, da je četrto tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači in solidarnostno pomoč, da spor zoper občine Koper, Piran in Izola ni bil pravnomočno končan v letu 2000, da četrto tožena stranka ni uspešno uveljavila pravice do tega, da ne stopa v pravdo, da pooblaščenec četrto tožene stranke ni imel ustreznega pooblastila, in da je napačno uporabljen 187. člen ZPP.

Z vlogo z dne 1.3.2005 je revident revizijo dopolnil in jo razširil še na sklep Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. P 6/95-47 z dne 21.9.2000. Predlagal je, da se ugotovi, da je pravni naslednik prvotno tožene stranke tudi O. K. in naj zato sodišče ugotovi, da je glede na vlogo z dne 8.1.2001 tudi ta vstopila v pravdo. Navajanje novih dejstev po 22.6.2000 glede na določbe ZPP ni bilo več možno, vendar sodišče tega ni upoštevalo.

Predlagal je, da se reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija deloma ni utemeljena deloma pa ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dopustna tudi zoper sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Ker je sklep o tem, da se razširitev tožbe na novega toženca ne dovoli, procesne narave in ne končuje postopka, v tem delu revizija ni dovoljena in jo je sodišče zato v skladu z določbo 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo. Je pa glede na drugi del izreka izpodbijanega sklepa, da se postopek ustavi, revizijsko sodišče revizijo vloženo zoper sklep Pdp 1697/2004-2 z dne 27.1.1005 obravnavalo kot dovoljeno in v tem obsegu tudi pravilnost sklepa, da se na dovoli razširitev tožbe.

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se ne dovoli razširitev tožbe zoper četrto toženo stranko A. Za odločitev je zato pomembno samo vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za subjektivno spremembo tožbe ali ne, zato revizijsko sodišče o drugih revizijskih navedbah ni zavzemalo stališča. Pri tem je bilo vezano na dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanem sklepu.

Čeprav tožnik ni izrecno uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 187. člena ZPP, je revizijsko sodišče glede na navedbe v drugem odstavku XII. točke revizije njegovo grajo obravnavalo kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz navedenega člena.

Med postopkom je tožnik (spremembe je sodišče do prve obravnave očitno obravnavalo kot boniteto 18. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS - Uradni list RS 19/94) večkrat popravljal tožbo. Tako je z vlogo z dne 16.2.1998 (tudi pred tem je že popravljal tožbo) sporočil sodišču, da namesto A, določa kot tožene stranke B, C in Č. Sodišče je ugotovilo, da je nato tožnik z vlogo z dne 21.7.2000 razširil tožbo še tako, da je poleg toženih strank B, C in Č ponovno tožil še A kot četrto toženo stranko. To vlogo je sodišče že obravnavalo kot spremembo tožbe. Tožena stranka je že v svojem odgovoru z dne 6.9.2000 navedla, da se s subjektivno spremembo ne strinja in da ne želi stopiti v pravdo.

Po določbi drugega odstavka 187. člena ZPP je za (subjekivno) spremembo tožbe, s katero se toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega, potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke. Ker v spornem primeru sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dala privolitve za spremembo tožbe, sodišče ni imelo pooblastila, da bi tako spremembo dopustilo in je zato lahko samo sklenilo, da se razširitev tožbe ne dovoli. Ker je bil postopek zoper ostale tožene stranke pravnomočno končan s sklepom z dne 21.9.2000, je sodišče lahko samo še ustavilo postopek.

Ker gre za procesno vprašanje, glede katerega ni bilo mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Po določbi prvega odstavka 376. člena ZPP je revizijo možno vložiti samo zoper odločbo izdano na drugi stopnji. Zato revizija zoper sklep Pd 6/95-47 z dne 21.9.2000, ki ga je izdalo Delovno sodišče v Kopru na prvi stopnji, revizija ni dovoljena. Zato je sodišče to revizijo kot nedovoljeno zavrglo v skladu z določbo 377. člena ZPP.