Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je malo verjetno, da bi iz lastnega zaznavanja priče vedele relevantno povedati o razlogih za neizrabo tožničinega dopusta, zaradi česar zaslišanje teh prič ne more biti primeren dokaz za dokazovanje tega, kar je določno navajala tožena stranka na prvem naroku, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. (Neizvedeni) dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, bi lahko privedli do drugačne rešitve spora. Nepravilna je ugotovitev, da lahko na vprašanja v zvezi s prizadevanjem tožnice, da bi ji direktorica tožene stranke omogočila izrabo letnega dopusta, odgovorita le tožnica in direktorica tožene stranke, saj ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, ki bi predpisovala vrste mogočih dokaznih sredstev za dokazovanje posameznih dejstev. Šele po zaslišanju predlaganih prič bo sodišče prve stopnje lahko dokazno ocenilo izpovedi prič in strank. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem predlaganih prič, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in IV. točka izreka) se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi odpovedi razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust obračunati 1.609,14 EUR bruto ter tožnici po plačilu davkov in prispevkov plačati dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je iz naslova regresa za letni dopust tožena stranka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od neto zneska 165,27 EUR za čas od 2. 7. 2014 do 12. 8. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v presežku pa je obrestni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je preostali tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 197,28 EUR bruto in od tega zneska plačati davke in dobljeni neto znesek plačati tožnici (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za tožnico pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 230,80 EUR na račun sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka pravočasno in po pooblaščenki vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Predlaga razveljavitev tožbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje, da ji je sodišče prve stopnje onemogočilo enakopravno obravnavo pred sodiščem, ravnalo arbitrarno in kršilo načelo kontradiktornosti ter njeno pravico do izjave, ker ni preklicalo narokov za glavno obravnavo in ker toženi stranki ni omogočilo zastopanja po pooblaščenki, ki si jo je izbrala. Nasprotuje nezakoniti prevalitvi dokaznega bremena na toženo stranko ter zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in neupoštevanje uveljavljene sodne prakse. Kot nepravilne graja razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala. Navaja, da so protispisne ugotovitve sodišča, da naj bi bile priče predlagane (le) v zvezi s škodo, ki naj bi nastala toženi stranki. Sklicuje se na navedbe na naroku, da so navedene priče predlagane tudi glede dogovarjanja o koriščenju letnega dopusta, glede vodenja evidenc, izstavitve plačilnih list itd. Glede na navedeno in glede na nadaljnji zaključek sodišča, da gre izrecno za raziskovanje okoliščin ustnega dogovarjanja med tožnico in direktorico tožene stranke, je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, saj je zaslišalo le s strani tožnice predlagano pričo A.A., navedenih prič pa ne. Navaja, da je ves čas postopka trdila, da s tožnico ni sklepala nobenega dogovora o izrabi neizkoriščenega letnega dopusta pri prejšnjem delodajalcu in da tožnici nikoli ni obljubljala oziroma se z njo dogovarjala, da ji bo izplačala nadomestilo namesto neizkoriščenega letnega dopusta. Dalje pove, da se je glede neizkoriščenega letnega dopusta za leti 2013 in 2014 sklicevala na to, da tožnica nikoli ni zahtevala njegove izrabe, pri vsem navedenem pa gre za negativna dejstva, ki jih tožena stranka ni dolžna dokazovati, in je posledično napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi nepristopa na drugi narok tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja stališče sodišča, da tožnica ni dolžna dokazovati negativnih dejstev, po drugi strani pa toženi stranki nalaga prav dokazovanje trditve, da s tožnico ni sklenila dogovora glede izrabe letnega dopusta. Posledično kot napačne graja dejanske ugotovitve sodišča v 6. točki obrazložitve. Zatrjuje neverodostojnost tožničine izpovedi. Dalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev glede trditvene podlage zahtevka tožnice in se sklicuje na citirano sodno prakso. Zatrjuje nesklepčnost tožbenega zahtevka. Dalje trdi, da se sodišče prve stopnje nepravilno ni ukvarjalo s trditvijo tožene stranke, da je bil tožnici pri prejšnjem delodajalcu izplačan regres za celotni letni dopust. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z dokaznimi sredstvi zapolnilo pomanjkljivo tožničino trditveno podlago. Sodišču prve stopnje očita še, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pri obračunu neizkoriščenih dni letnega dopusta sploh upoštevalo v letu 2013 izkoriščenih 10 dni. Trdi še, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zaključek, da si je tožnica z enostransko odpovedjo sama skrajšala odpovedni rok, kot je bil določen s pogodbo o zaposlitvi. Meni, da če je tožnica soglašala s skrajšanim delovnim razmerjem za čas, ko bi lahko edinole koristila letni dopust, razlogi za neizrabo letnega dopusta niso na strani tožene stranke. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Meni, da je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko je opravilo naroka za glavno obravnavo, ne da bi toženi stranki omogočilo zastopanje po izbrani pooblaščenki. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preklicati razpisanega naroka za glavno obravnavo, čeprav je tožena stranka to predlagala zaradi zasedenosti svoje pooblaščenke v času naroka. V obravnavani zadevi se je tožena stranka v prošnji za preložitev naroka (ki jo je podala več kot dva tedna po naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil določen datum naslednjega naroka, in skoraj dva meseca pred razpisanim narokom) sklicevala na okoliščino, da je v času razpisanega naroka imela njena pooblaščenka predviden letni dopust in razpisano obravnavo v drugi zadevi ter da tožnica ne soglaša s tem, da bi jo na naslednjem naroku spet zastopal substitut. Izoblikovano stališče sodne prakse je, da odvetnika zavezuje posebna skrbnost glede zagotovitve nadomeščanja predvidljive odsotnosti. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS (sklep Up-346/02 z dne 12. 3. 2004) iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 – URS) izhaja, da mora biti stranki v pravdnem postopku iz opravičenih razlogov načelno omogočena preložitev naroka. Vendar te pravice ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu URS. Osebna navzočnost izbranega pravnega zastopnika je res strankina pravica, vendar mora izbrani pravni zastopnik zagotoviti svojo navzočnost, da postopek ne bi bil oviran. Pri zastopanju stranke mora namreč pooblaščenec ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Pri uveljavljanju in varovanju zakonitih pravic ter pravnih koristi svojih klientov mora pomagati sodišču s svojim nastopom in s svojimi predlogi. Zagotovitev substituta za zastopanje na naroku za glavno obravnavo skladno z ustaljeno sodno prakso brez dvoma spada v okvir dolžne skrbnosti vsakega odvetnika.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi s sodbo odločilo o odškodnini za neizkoriščeni letni dopust za leta 2012, 2013 in 2014. Kot bistvena je obravnavalo naslednja vprašanja: - glede letnega dopusta za leto 2012: ali je obstajal dogovor o prenosu neizrabljenega dopusta tožnice od prejšnjega delodajalca k toženi stranki, - glede letnega dopusta za leto 2013: zakaj tožnica ni izkoristila več kot 12 dni dopusta ter - glede letnega dopusta za leto 2014: zakaj ni izrabila 7 dni dopusta.

Zaslišalo je tožnico in pričo A.A., zavrnilo pa je zaslišanje s strani tožene stranke predlaganih prič: B.B., C.C. in D.D., saj je štelo, da njihovo zaslišanje ne bi moglo razjasniti okoliščin, ki so sporne med tožečo in toženo stranko, to je, kako sta se pravdni stranki dogovarjali glede koriščenja letnega dopusta.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da navedene priče niso bile predlagane zgolj v zvezi s škodo (ki sicer ni bila predmet tega spora), saj je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 15. 6. 2015 razvidno, da je tožena stranka za izpodbijanje trditev tožnice, da je skušala pri zakoniti zastopnici tožene stranke doseči koriščenje letnega dopusta z večkratnimi pozivi, tožena stranka predlagala tudi zaslišanje navedenih prič. Tožena stranka je na izrecno vprašanje sodnice odgovorila, da so navedene priče predlagane tudi glede dogovarjanja o koriščenju letnega dopusta.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je težko verjetno, da bi iz lastnega zaznavanja navedene priče vedele relevantno povedati o razlogih za neizrabo tožničinega dopusta, zaradi česar zaslišanje teh prič ne more biti primeren dokaz za dokazovanje tega, kar je določno navajala tožena stranka na prvem naroku, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. (Neizvedeni) dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, pa bi lahko privedli do drugačne rešitve spora. Nepravilna je ugotovitev, da lahko na vprašanja v zvezi s prizadevanjem tožnice, da bi ji direktorica tožene stranke omogočila izrabo letnega dopusta, odgovorita le tožnica in direktorica tožene stranke, saj ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, ki bi predpisovala vrste mogočih dokaznih sredstev za dokazovanje posameznih dejstev. Stališče sodišča prve stopnje, da bi izpovedi prič nadomestile izpoved direktorice, ni pravilno. Zaslišane priče, če o odločilnih vprašanjih v predmetni zadevi kaj vedo, bi namreč izpovedovale o lastni zaznavi. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pričevanja prič ob izostanku izpovedi direktorice ne bi mogla imeti večje teže od izpovedi tožnice. Šele po zaslišanju predlaganih prič bo sodišče prve stopnje lahko dokazno ocenilo izpovedi prič in strank.

9. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem navedenih prič, ki ga je podala tožena stranka, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v izpodbijanem delu (I. in IV. točki izreka) in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagane priče s strani tožene stranke in direktorico tožene stranke, saj sta obe stranki tega individualnega delovnega spora predlagali zaslišanje (obeh) strank, tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker direktorica tožene stranke na nobenega od narokov ni pristopila, svoje odsotnosti z drugega naroka pa ni opravičila. Po izvedbi predlaganih dokazov bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o zahtevku ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

10. Ne glede na to, da je razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu, pritožbeno sodišče odgovarja tudi na pritožbeno navedbo tožene stranke, ki se nanaša na trditveno podlago tožbenega zahtevka. Tožnica je zadostila trditvenemu bremenu glede neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2012 s tem, ko je trdila, da sta s toženo stranko sklenili dogovor o prenosu pri prejšnjem tožničinem delodajalcu neizkoriščenih dni letnega dopusta. Okoliščina, ki potrditvah tožnice zavezuje toženo stranko k omogočanju izrabe letnega dopusta v letu 2012, je prav zatrjevani ustni dogovor med njo in toženo stranko. Za odločitev v zadevi je pravno nepomemben razlog za neizrabo tega dela letnega dopusta pri prejšnjem delodajalcu in dejstvo, da naj bi dobila pri prejšnjem delodajalcu izplačan celoten regres za letni dopust za leto 2012. Sodišče prve stopnje je tako pravilno raziskovalo, ali je bil takšen dogovor med strankama sklenjen. Toženi stranki dogovora o izrabi od prejšnjega delodajalca prenesenih dni letnega dopusta ne bi bilo treba skleniti, če pa ga je (to bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku še raziskati), pa bi morala tožnici omogočiti njegovo izrabo oziroma ji plačati povračilo zaradi neizrabljenega dopusta.

11. Ker je zaradi razlogov, navedenih v 8. in 9. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo, ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.