Jedro

Če dogovorjena izpolnitev pomeni celoto, delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank in se šteje za neizpolnitev. Posledica je, da je druga stranka prosta svoje obveznosti, če to ustrezno izjavi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 14.048,63 EUR (točka I. izreka) in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.803,68 EUR (točka II. izreka) ter po pobotanju odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 11.244,95 EUR z zamudnimi obrestmi 12 % letno od 25. 3. 2015 dalje do plačila (točka III. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 157.000,00 EUR s pripadki (točka IV. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 3.472,90 EUR stroškov postopka tožene stranke (točka V. izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper celoten zavrnilni del in zoper stroškovni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi v zavrnilnem in stroškovnem delu ter v tem obsegu vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila pogodbo, nato pa kljub temu napravilo zmotni in protispisni zaključek, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila. Neutemeljeno ni sledilo stališču, da je za klub Z. zaigral zaradi zmanjševanja škode. Zmotno je naziranje, da je odstopil od pogodbe že 9. 8. 2010, ker je začel igrati za drug klub. Takrat je za klub Z. igral le poskusno. Razlog za to pa je vsekakor na strani tožene stranke, ki ni več želela, da bi igral zanjo, in ni več izpolnjevala svojih pogodbenih zavez. Če bi jih, ne bi imel nobenega interesa igrati za drug klub. Sodišče ga ne more siliti, da bi ostal v pogodbenem razmerju s stranko, ki krši vse pogodbene zaveze. Zmotni so tudi zaključki glede neizpolnjevanja nedenarnih pogodbenih zavez. Tudi teh mu tožena stranka ni zagotavljala. Gre za resne kršitve pogodbenih zavez, zato se ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da bi bilo priznanje pogodbene kazni v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Napačni so tudi zaključki, da ni odškodninske podlage za prisojo vtoževanega zneska. Tožena stranka ni poskrbela za vsebinsko obravnavo priznanja t.i. posebnega statusa in ni izvrševala pogodbenih zavez, kar vse je protipravno. Protispisne so navedbe sodbe, da ni izkazana višina škode. Oškodovan je za seštevek neplačanih zneskov po pogodbi. Pojasnil je, koliko je prejemal mesečno pri drugem klubu, zato je imelo sodišče dovolj podlage za presojo višine škode. Ker ni zavzelo stališča v zvezi z pogodbenim določilom, da tožena stranka ne bo prekinila ali preložila izplačila, čeprav igralca (tožnika) odpusti ali umakne iz seznama aktivnih igralcev, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne zahtevek iz točke I o obstoju terjatve tožeče stranke in posledično spremeni točko III. izreka sodbe ter zavrne dosojeni znesek, podrejeno pa naj jo v tem delu razveljavi in vrne v novo sojenje. Igranje tožnika v klubski redni sezoni in v končnicah je bil osnovni namen in bistveni cilj pogodbe (kavza pogodbe). Če igralec ne pridobi posebnega statusa, prehod v novi klub ni mogoč. Ker tožnik ni pridobil posebnega statusa, ni bil registriran in ni mogel igrati za klub, zato je odpadla kavza pogodbe. Pravila prehoda mladoletnih igralcev iz tujine določa FIBA, ki je nadrejeni organ vsem košarkarskim državnim zvezam. Obe stranki sta se že pred podpisom pogodbe zavedali, da je potrebno za registracijo pridobiti posebni status pri KZS, da je to ključen pogoj, da se doseže namen pogodbe. Pred pridobitvijo posebnega statusa za tožnika je bila pogodba podpisa, ker sta se stranki zavedali, da bo imela učinke šele s podelitvijo posebnega statusa. Zgolj dejstvo, da so tožniku v prvem letu plačevali štipendijo, ne more imeti nobenega vpliva na veljavnost pogodbe. Štipendijo so tožniku izplačevali, ker so bili fer in so mu omogočili izpolnjevanje šolskih obveznosti in obiskovanje treningov. Obe stranki pa sta se zavedali, da se bo moral tožnik po izteku šolskega leta vrniti v svoj matični klub X, kar se je tudi zgodilo. Sodišče je zmotno in nepopolno povzelo izpovedbe zaslišanih prič, ki so pojasnile, da je KZS odločala o podelitvi posebnega statusa za tožnika. Ni ga odobrila, ker je ocenila, da ni perspektiven igralec. Zmotno je ocenilo zapisnik 2. seje Izvršnega odbora KZS, da je bila vloga za podelitev posebnega statusa nepopolna. KZS je vlogo obravnavala, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vse potrebno za pridobitev posebnega statusa tožnika. Brez predhodne odobritve posebnega statusa tudi ni razloga za pridobivanje izhodnega pisma in „letter of clearance“. To izhaja iz listin v spisu in izpovedb prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Sodišče je te dokaze zmotno ocenilo. D. D. je izpovedal tudi, da ko KZS enkrat vlogo za izdajo posebnega statusa zavrne, se tudi v prihodnjih letih posebnega statusa ne da pridobiti, zato je očitek sodišča, da bi morali ponovno zaprositi za odobritev posebnega statusa tožnika neutemeljen. Toženi stranki tako ni mogoče očitati, da ni naredila vse potrebno, da bi se realiziral pogodbeni namen. Če bi imel tožnik s toženko zavezujočo pogodbo, ne bi mogel podpisati pogodbe s klubom Z. brez izpisnice in „letter of clearance“. Neizkazano je ostalo, kdo je tožniku dal izpisnico. Tožeča stranka je svoje navedbe v zvezi s tem umaknila in v spis ni želela vložiti relevantnega dokumenta, sodišče pa tudi ni opravilo predlaganih poizvedb. Tožnik sploh ni postal član tožene stranke, ostal je član X. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da ima sklenjena pogodba naravo pogodbe o zaposlitvi. Gre za štipendijsko pogodbo. Med strankama sklenjena pogodba torej nima pravnih učinkov, saj je odpadel pogodbeni namen in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Volja pogodbenih strank je bila registracija igralca pri KZS, registracija pri klubu in igranje v ligaških tekmovanjih in na končnicah. Za nemožnost izpolnitve pogodbe ni odgovorna nobena stranka in bi moralo sodišče uporabiti 116. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih in jih mora subsumirati pod ustrezno pravno normo. Spor mora obravnavati z vidika vseh pravnih podlag, ki pridejo v poštev glede na trditveno podlago.

7. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki oktobra 2008 (v nadaljevanju Pogodba), je po svoji vsebini podjemna pogodba. Ker gre za pogodbo civilnega prava, jo je treba presojati po slovenskem pogodbenem pravu (pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da je potrebno upoštevati tudi pravila Mednarodne košarkarske zveze (FIBA). Kršitev pravil FIBA sicer ne vpliva na veljavnost Pogodbe, treba pa jih je upoštevati pri razlagi med strankama spornega razmerja in določil Pogodbe.

8. Izpolnitvena ravnanja, za katera sta se pravdni stranki dogovorili, izhajajo iz določb Pogodbe, zapisanih v „1. Pogoji“ in „3. Ugodnosti za igralca“. Skladno z njimi bi moral tožnik sodelovati v klubski redni sezoni, na končnicah, turnirjih in prijateljskih tekmah ter treningih. Za tako opravljeno izpolnitveno ravnanje mu je morala tožena stranka plačati v Pogodbi točno dogovorjene zneske, zagotoviti v Pogodbi dogovorjena potovanja, stanovanje, plačati v Pogodbi določene davke in druge stroške (npr. stroške zdravljenja), kriti stroške šolanja, nuditi potrebno športno opremo (točke A do L v 3. Pogodbe). Da bi tožnik lahko izpolnil svoje obveznosti po Pogodbi, bi moral biti registriran kot igralec tožene stranke pri Košarkarski zvezi Slovenije (KZS). Pogoj za to pa je pridobitev statusa perspektivnega mladega tujega igralca (poseben status). Ker takega statusa ni dobil, za toženo stranko v ligaškem tekmovanju in končnicah ni nikoli sodeloval. 9. Zmotno je stališče tožene stranke, da Pogodba ni bila veljavno sklenjena, ker se ni uresničil pogodbeni namen. Pogodba ni veljavno sklenjena le, če že v sklenitveni fazi obstaja objektivna nemožnost izpolnitve (35. člen OZ). Če pa do nemožnosti izpolnitve pride kasneje, je pogodba veljavno sklenjena in jo morata pogodbeni stranki izvršiti pošteno v vsem, kot se glasi, sicer nastopijo posledice neizpolnitve (239. člen OZ).

10. Pravilno pa je naziranje tožene stranke, da iz Pogodbe izhaja namen, da tožnik igra za toženo stranko v ligaškem tekmovanju in končnici prvenstev, ne pa da le trenira in igra na prijateljskih tekmah. Dogovorjeno izpolnitveno ravnanje tožnika predstavlja celoto. Če dogovorjena izpolnitev pomeni celoto, delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank in se šteje za neizpolnitev(1). Posledica je, da je druga stranka prosta svoje obveznosti, če to ustrezno izjavi. Sodišče prve stopnje spornega pogodbenega razmerja s tega materialnopravnega vidika ni obravnavalo.

11. Tožena stranka zatrjuje, da sta se obe stranki ob podpisu Pogodbe zavedali, da bo imela učinke šele, ko bo tožnik registriran pri KZS, pogoj za to pa je pridobitev posebnega statusa za tožnika ter da je sama ukrenila vse potrebno za podelitev statusa. Meni, da tožnik sploh ni prestopil k njej, ostal je član kluba X in je iz kluba X prestopil v klub Z. Če je obstajal dogovor oziroma se je tožnik zavedal, da bo le do konca šolskega leta ostal v ... in treniral, nato pa spet igral za svoj matični klub, bo treba presoditi, ali je prišlo do razveze Pogodbe.

12. Ena od okoliščin, pomembnih za presojo, je tudi, kdo je tožniku dal izpisnico za prestop v klub Z. Sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožene stranke, da tožniku ni dala izpisnice za prestop v klub Z., in kljub predlogu ni opravilo poizvedb, kako se je tožnik registriral za klub Z. (tožnik kljub pozivu ni predložil dokumentov).

13. Če bo presodilo, da Pogodba ni bila razdrta, bo moralo sodišče ugotoviti, kdo nosi odgovornost za nemožnost izpolnitve Pogodbe (117. člen OZ). Za presojo odgovornosti se uporabljajo splošna pravila odškodninskega prava. Stranka, katere izpolnitev postane nemogoča, mora dokazati, da za vzrok nemožnosti ni odgovorna (2). Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da mora riziko, da se namen Pogodbe ni izpolnil, nositi stranka, ki je nemožnost izpolnitve zakrivila. Vendar pa obrazložitev prvostopenjskega sodišča v tem delu ni prepričljiva, saj verjame pričam B. B., C. C. in D. D. da so člani strokovnega organa KZS prišli na trening ocenit tožnika in izrekli negativno mnenje, nato pa zaključi, da pristojni organ KZS o podelitvi statusa tožniku vsebinsko ni odločal. Razčistiti je treba, zakaj je v zapisniku 2. seje Izvršnega odbora Košarkarske zveze Slovenije z dne 22. 9. 2008 zapis, da je bila vloga za tožečo stranko nepopolna, če so res predhodno ocenjevali tožnika na treningih. Zastavlja pa se tudi vprašanje vzročne zveze – kakšen bi bil rezultat, če bi bila vloga popolna.

14. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila Pogodba pravno veljavno sklenjena, ni pa je bilo mogoče izpolniti iz razlogov, ki so na strani tožene stranke, je materialnopravno zmoten zaključek, da tožniku ne gre odškodnina. Z nastankom poslovnega obligacijskega razmerja nastane pravica vsake pogodbene stranke zahtevati od druge, da opravi izpolnitveno ravnanje, in tej pravici nasprotna obveznost druge pogodbe stranke opraviti izpolnitveno ravnanje. Če v dvostranskih obligacijskih razmerjih, kakršno je obravnavano, ena pogodbena stranka krši obveznost, lahko pogodbi zvesta stranka vztraja pri izpolnitvi in hkrati uveljavlja sankcije zaradi nepravilne izpolnitve, ali pa uresniči pravico odstopiti od pogodbe in hkrati uveljavlja sankcije zaradi neizpolnitve - pogodbeno kazen za neizpolnitev oziroma odškodninsko terjatev za škodo zaradi neizpolnitve(3). Pogodbi zvesta stranka ima pravico izbire, katero sankcijo bo uveljavljala. Pritožba tožeče stranke zato utemeljeno opozarja, da sodišče ne more siliti tožnika, da bi vztrajal pri Pogodbi. Tožnik ima v primeru, da je tožena stranka neupravičeno kršila Pogodbo, pravico odstopiti od Pogodbe in hkrati zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Temelj pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti. V primeru odstopa od pogodbe se lahko stranka, ki je kršila pogodbo, razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

15. Stranki se lahko že v pogodbi dogovorita za civilno sankcijo za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje. Pravdni stranki sta to storili (9. v zvezi s 4. Pogodbe) in je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da iz Pogodbe izhaja, da v primeru tožnikovega odstopa zaradi neplačila s strani tožene stranke, zapadejo v plačilo vsi še ne zapadli zneski, ki so zapisani v Pogodbi. Z dogovorom o pogodbeni kazni je olajšan položaj pogodbi zveste stranke, saj ji ni treba dokazovati višine škode. Po vsebini je namreč pogodbena kazen dogovor o višini škode - s strani strank vnaprej ocenjena škoda za primer kršitve pogodbe. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi, če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda. Pogodbena kazen se od poslovne odškodninske odgovornosti razlikuje po tem, da škoda ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni. Pogodbi zvesta stranka mora tako za uveljavitev pravice do plačila pogodbene kazni dokazati le splošni predpostavki odgovornosti za neizpolnitev (ali izpolnitev z zamudo)(4).

16. Po tretjem odstavku 247. člena OZ pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Pri presoji dopustnosti dogovora o pogodbeni kazni za denarne obveznosti je treba pogodbo presojati kot celoto(5). V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba.

17. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utemeljeno odstopil od Pogodbe, in da dogovor o pogodbeni kazni ni bil mogoč, bo moralo ugotoviti višino škode po določilih 243. člena OZ in smiselni uporabi določb OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ). Poudariti je treba, da je dokazno breme za višino škode na tožeči stranki.

18. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je višje sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbama ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne more namreč samo prvič na pritožbeni stopnji ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, ker bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz predhodne obrazložitve.

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): gl. komentar M. Juharta k 116. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 614 Op. št. (2): gl. v prejšnji opombi navedeni komentar, str. 612 in 613. Op. št. (3): Prim. komentar N. Plavšak k 239. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, izdala GV Založba v letu 2003. Op. št. (4):Gl. komentar N. Plavšak k 247. členu v prej navedenem komentarju, stran 231 in 232. Op. št. (5): Prim. sklepa VS RS II Ips 192/2010 in II Ips 190/2001.