Jedro

Zgolj navedba, da je zoper obdolženca vloženih deset obtožnih predlogov zaradi premoženjskih deliktov, je posplošena, nekonkretizirana in z ničemer izkazana, zato ne more biti upoštevna pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Tudi za priporni razlog iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP velja, da mora biti nevarnost oviranja kazenskega postopka izkazana konkretno in ne zgolj kot abstraktna možnost.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolženega A.M. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca ne odredi tudi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 2.11.2003 zoper obdolženega A.M., ki je utemeljeno osumljen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, odredil pripor iz pripornih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 5.11.2003 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega A.M. dne 12.11.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagala, da vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca zaradi pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in koluzijske nevarnosti odpravi ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju so vsi trije zakonski razlogi za odreditev pripora konkretno in prepričljivo obrazloženi. Na nevarnost, da bi na prostosti obdolženec ponovil kaznivo dejanje, je po oceni sodišča mogoče sklepati iz okoliščine, da je brez zaposlitve in osumljen, da je v času manj kot tri mesece storil tri kazniva dejanja velike tatvine z veliko pridobljeno premoženjsko koristjo. Koluzijsko nevarnost vidi sodišče v tem, ker bi obdolženec na prostosti utegnil vplivati na sostorilca, ki še nista bila zaslišana. Obstoj pripornega razloga begosumnosti sodišče ugotavlja glede na okoliščino, da je obdolženec dne 30.10.2003 že poskušal pobegniti s kraja pridržanja na Policijski postaji V. Tako po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni videti, da bi sodišče z odreditvijo pripora zoper obdolženca kršilo zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Vložnica zahteve ne trdi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan, pač pa uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v povezavi z eno od okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri presoji tega pripornega razloga, to je obdolženčevim prejšnjim življenjem. Navaja, da je ugotovitev nižjih sodišč, da je zoper obdolženca vloženih deset obtožnih predlogov zaradi premoženjskih deliktov povsem nekonkretizirana in tudi brez podlage v spisovnem gradivu, saj ne pove, za katere obtožne predloge in za katera kazniva dejanja gre. Po mnenju zagovornice bi morala obrazložitev pravnomočnega sklepa glede na določbo 1. odstavka 201. člena ZKP vsebovati tudi razloge glede te okoliščine.

Sodišči prve in druge stopnje sta na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP sklepali na podlagi objektivnih okoliščin, ki se nanašajo na kazniva dejanja, kot so opisana v obrazložitvi sklepa in ki zadevajo obseg, težo in način storitve kaznivih dejanj. Poleg tega sta upoštevali tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca; ta je brez poklica in je po oceni nižjih sodišč pri izvršitvi štirih kaznivih dejanj velike tatvine v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ter poškodovanja tuje stvari, storjenih v razdobju manj kot tri mesece, pri čemer je nastala visoka premoženjska škoda, pokazal "veliko intenzivnosti in vztrajnost". Obe sodišči sta pri tem tudi upoštevali, da iz navedb okrožnega državnega tožilca na naroku dne 2.11.2003 izhaja, da je zoper obdolženca vloženih deset obtožnih predlogov zaradi premoženjskih deliktov. Vložnica zahteve s tem v zvezi pravilno ugotavlja, da je obrazložitev te okoliščine posplošena, nekonkretizirana in z ničemer izkazana. Ker izpodbijana sklepa ne navajata določnih razlogov za utemeljitev okoliščine v zvezi z vloženimi obtožnimi predlogi, ta podatek tudi po mnenju vrhovnega sodišča ne more biti upošteven pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Na podlagi tega pa ni mogoče sklepati (tega vložnica zahteve tudi ne zatrjuje), da priporni razlog iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ni podan, saj tudi ostale ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine opravičujejo oceno o realni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Zlasti še, ker iz podatkov spisa izhaja (zagovor, listna št. 130), da je obdolženec pred tem že bil štiri mesece v priporu zaradi kaznivih dejanj velike tatvine in da je, kot je povedal, "tisto kar je storil, tudi priznal".

S pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženca odrejen pripor tudi iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ta je med drugim podan, če posebne okoliščine kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

Po prepričanju sodišča prve stopnje, s katerim se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, bi obdolženec, če bi bil na prostosti, lahko oviral potek kazenskega postopka s tem, da bi vplival na sostorilca, ki sta na prostosti in tudi na morebitne prikrivalce, zlasti še zato, ker sostorilca do sedaj še nista bila zaslišana pred sodiščem.

Vložnici zahteve je treba pritrditi, da iz takšne obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere naj bi bile tiste posebne okoliščine, ki opravičujejo obstoj tega pripornega razloga. Sodišče je dolžno obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (2. odstavek 202. člena ZKP). Podobno kot pri ostalih pripornih razlogih tudi za priporni razlog iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP velja, da mora biti nevarnost oviranja kazenskega postopka izkazana konkretno in ne zgolj kot abstraktna možnost. V spisu ni podatkov, da bi obdolženec že kaj storil ali nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na sostorilca ali prikrivalca, pa tudi izpodbijani sklep tega ne zatrjuje.

Vložnica zahteve tako pravilno ugotavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa oziroma, da v tem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP za odreditev pripora. Zato je vrhovno sodišče v tem delu njeni zahtevi ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo ter odločilo, da se zoper obdolženca pripor iz tega razloga ne odredi (1. odstavek 426. člena ZKP). V ostalem pa je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.