Jedro

Dejstvo, da se je predlagateljica odselila (v hotel in nato v varno hišo), ne pomeni, da ji nevarnost več ne grozi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je nevarnost še podana, ker nasprotna udeleženca do svojih ravnanj nista kritična in odgovornost zanje nalagata predlagateljici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnih udeležencev zoper sklep z dne 23. 3. 2023 delno ugodilo in ga v I. točki izreka spremenilo tako, da se izrečeni ukrepi nasprotnima udeležencema namesto za obdobje 12 mesecev določijo za obdobje 9 mesecev od dne, ko jima je bil sklep vročen (I. točka izreka). V preostalem delu je sodišče ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Nasprotnima udeležencema je naložilo, da sta dolžna predlagateljici plačati stroške tega postopka. O višini stroškov bo sodišče odločalo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sklepa (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko sklepa sta se pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila nasprotna udeleženca. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo skladno s pritožbenimi predlogi spremeni, podrejeno razveljavi, vse s stroškovno posledico za predlagateljico.

Trdita, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo materialnopravna določila ZPND. Kumulativno morajo biti izpolnjeni pogoji iz 3. in 5. člena ZPND, v konkretnem primeru pa nista bila izpolnjena najmanj dva, kar je razvidno že iz stališča sodišča prve stopnje, da „se v konkretnem primeru presoja nasilje nad predlagateljico in ne obratno“, in je že samo na podlagi tega stališča razvidno, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in napačna. V predmetni zadevi sta bila za nasilje v preteklosti pravnomočno kaznovana tako predlagateljica kot drugi nasprotni udeleženec, v dogodku 22. 1. 2023 pa je resne telesne poškodbe utrpel le drugi nasprotni udeleženec. Gre za 81 letnega onkološkega bolnika. Nasprotna udeleženca premoči nad predlagateljico nista imela, vsako ravnanje pa ne zadostuje za izrek ukrepa. Sodišče je zmotno štelo, da je treba presojati zgolj nasilje nad predlagateljico in ne obratno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Do pogoja zlorabe premoči se ni opredelilo, ni se opredelilo do njunih nosilnih argumentov in jima s tem kršilo pravico do izjave. Kršilo je 5. člen ZPP in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa je poseglo tudi v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. S svojim postopanjem pa je odstopilo od stališč pravne teorije in ustaljene sodne prakse.

Ukrep tudi ni sorazmeren, saj nasprotna udeleženca od 22. 1. 2023 (od kritičnega dogodka) s predlagateljico nista imela nobenega stika in si tega tudi ne želita. Predlagateljica se je po dogodku odselila, kar pomeni že dva meseca pred izdajo prvega sklepa in več kot osem mesecev pred izdajo izpodbijanega sklepa. Ker gre za nesporno dejstvo, je zaključek sodišča prve stopnje, da drugi nasprotni udeleženec živi v isti hiši s predlagateljico, napačen in protispisen. Zato je odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagateljici ne grozi več nobena nevarnost, kaj šele da bi ji grozilo nasilje najhujše vrste. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženca nista kritična do svojih ravnanj, ne zadostuje za dosego pravnega standarda nujnosti in proporcionalnosti, zlasti ne, ker celo sodišče prve stopnje samo ugotovi, da si je predlagateljica že uredila novo bivališče in da nasprotna udeleženca že ves čas postopka zatrjujeta, da ne želita nobenih stikov s predlagateljico. Ukrep ni sorazmeren, odločitev sodišča prve stopnje pa predstavlja zmotno uporabo materialnega prava iz 5. člena ZPND in 2. člena Ustave. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je nepravilen tudi stroškovni izrek.

3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP1). Izpodbijani sklep vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar v celoti omogoča njegov preizkus. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

6. Predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec sta zakonca, drugi nasprotni udeleženec je oče prvega nasprotnega udeleženca in tast predlagateljice. Sodišče prve stopnje je s sklepom V N 409/2023 z dne 23. 3. 2023 nasprotnima udeležencema prepovedalo, da se predlagateljici približata na razdaljo, manjšo od 200 m, da se zadržujeta in približujeta njenemu delovnemu mestu na razdalji manj kot 200 m, da z njo na kakršenkoli način navezujeta stike, vključno s sredstvi za komunikacijo na daljavo in tudi preko tretjih oseb ter jima prepovedalo vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljico, za primer kršitve pa jima je izreklo denarno kazen v višini 500 EUR. Odločilo je tudi, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa ter odločilo, da sta ji dolžna plačati stroške postopka, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnih udeležencev delno ugodilo in izrečene ukrepe skrajšalo iz 12 na 9 mesecev. V preostalem delu je ugovor zavrnilo.

7. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je nasilje v družini prepovedano (prvi odstavek 3. člena ZPND2). Nasprotna udeleženca sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker se do predlagateljičinega nasilja ni opredelilo. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja, ker se je nasprotnima udeležencema zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.3 Ukrep je treba izreči, da se nasilje prekine.

8. V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZPND je nasilje vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. Nasprotna udeleženca se neutemeljeno izgovarjata, da nad predlagateljico v dogodku dne 22. 1. 2023 nista imela premoči ter neutemeljeno trdita, da je poškodbe utrpel le drugi nasprotni udeleženec, saj je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe (tretji odstavek 3. člena ZPND). Ob tem popolno zanemarita, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila predlagateljica z njune strani deležna tudi groženj, kar v skladu s petim odstavkom 3. člena ZPND pomeni psihično nasilje4. 9. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je 22. 1. 2023 med udeleženci prišlo do verbalnega konflikta, ki se je stopnjeval v fizični obračun, pri katerem je bila predlagateljica v podrejenem položaju. Brez dvoma je bilo v postopku s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da je konflikt začel prvi nasprotni udeleženec, ki je predlagateljico začel žaliti z besedo „prasica“, jo nato tudi tepsti, čemur se je pridružil še drugi nasprotni udeleženec. Oba sta jo zgrabila, jo tepla po glavi in telesu, jo lasala in izpulila lase, da so ležali vsepovsod. Prvi nasprotni udeleženec je na zaslišanju priznal, da se je med njima vnel prepir, pri čemer je zaradi predlagateljičinega izzivanja povzdignil glas, ji rekel žaljive besede, kot je „prasica“, jo tudi odrinil, prijel za lase in pulover, ki ji ga je povlekel dol čez ramo, saj se je v njem nabiralo in se ni mogel več zadrževati. Vse to ustreza definiciji fizičnega nasilja. Nanj sta se spravili tudi obe hčerki, ki pa sta zgolj branili mamo. Zaradi fizičnega nasilja in izrečenih groženj (tudi s smrtjo) je bila predlagateljica v stiski, zaradi strahu se je zatekla pod mizo v sobi, od koder je na prigovarjanje hčerk poklicala na SOS številko. Svetovalka na SOS telefonu je med klicem zaznala kričanje moškega, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno utrdilo v prepričanju, da se je predlagateljica počutila ogroženo in je do psihičnega in fizičnega nasilja nad njo dejansko prišlo. Ne drži zato, da se sodišče prve stopnje do zlorabe premoči nasprotnih udeležencev ni opredelilo, katere njune nosilne argumente je prezrlo, pa nasprotna udeleženca opredeljeno ne navedeta. Trditev, da jima je sodišče prve stopnje s tem kršilo pravico do izjave, je tako ostala na nivoju pavšalnega zatrjevanja in zato neupoštevna. Da je (tudi) predlagateljica v dogodku utrpela poškodbe (po rokah, nogah in prsih), pa je sodišče ugotovilo iz izvida UKC ter na podlagi izpovedbe hčerk predlagateljice in prvega nasprotnega udeleženca.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da drugi nasprotni udeleženec živi v isti hiši kot predlagateljica (in se ne more obvladati, da ne bi vstopal v stanovanje, kjer živi predlagateljica). Jasno je, da sodišče govori o bivanju v isti hiši v času dogodka in ne po njem, ko se je predlagateljica odselila. Protispisnost ni podana. Očitek nasprotnih udeležencev je povsem neprimeren (in neutemeljen).

11. Dejstvo, da se je predlagateljica odselila (v hotel in nato v varno hišo), ne pomeni, da ji nevarnost več ne grozi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je nevarnost še podana, ker nasprotna udeleženca do svojih ravnanj nista kritična in odgovornost zanje nalagata predlagateljici. Ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljenem fizičnem in psihičnem nasilju nasprotnih udeležencev do predlagateljice, na njunem odnosu do nje in do svojih ravnanj (točke 11 do 14 obrazložitve) in ne gre za nekonkretizirano abstraktno ugotovitev sodišča prve stopnje, kot očitata nasprotna udeleženca. Pri tem pa ni pomembno za koliko dogodkov gre (nasprotna udeleženca trdita, da gre „le“ za dva izolirana dogodka). Pavšalno pa tudi trdita, da ukrep ni prilagojen stopnji tožničine ogroženosti in ne povesta kateri (drug/milejši) ukrep bi bil po njunem primernejši. 12. Ukrep tudi ni nesorazmeren. Nasprotna udeleženca se ne soočita z oceno sodišča prve stopnje, da izrečeni ukrepi ne posegajo bistveno v njune pravice saj jima prepoveduje le približevanje predlagateljici, njenemu delovnemu mestu in vzpostavljanje stikov z njo, česar tako in tako ne želita, po drugi strani pa omogočajo predlagateljici, da si v tem času uredi varno bivanjsko okolje in poskrbi za druge potrebne ukrepe za lastno zaščito (kar je kvečjemu težje kot vzdržati se približevanju in stikov).

13. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da ugovor v smeri, da predlagateljica ni bila žrtev družinskega nasilja s strani nasprotnih udeležencev, ne drži. Glede na okoliščine primera je pravilno ocenilo, da devet mesečno obdobje zadostuje za zaščito predlagateljice. Nobeden od zatrjevanih pritožbenih razlogov tako ni podan, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP, v skladu z 42. členom ZNP-15 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND). Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je posledično neutemeljena tudi trditev nasprotnih udeležencev glede stroškovne odločitve.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na osmem odstavku 22.a člena ZPND, ki določa, da sodišče o stroških odloča po prostem preudarku. Nasprotna udeleženca s pritožbo nista bila uspešna, predlagateljica pa je v odgovoru na pritožbo v bistvenem le izrazila strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, zato mora vsak kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, številka 16/08, s kasnejšimi spremembami. 3 sklep VSL IV Cp 1781/2023, z dne 23. 10. 23. 4 Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. 5 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, številka 16/2019.