Jedro

V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Konkretno je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito navajal ukrepe policije zoper tožnika v Tuniziji in težave z družino bivšega dekleta, kar po presoji sodišča pomeni, da bi toženka morala navesti konkretna dejstva, povezana s temi razlogi, ter konkretizirano obrazloženo utemeljiti vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in omejitvijo gibanja tožniku, dodatno pa še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, česar v izpodbijanem sklepu tožena stranka ni storila. Šele ko so vsi trije navedeni pogoji izpolnjeni, je po presoji sodišča lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-441/2018/6 (1312-05) z dne 15. 3. 2018, le-ta odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponoven postopek.

II. Tožba se v preostalem delu, s katerim tožnik zahteva, naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-441/2018/6 (1312-05) z dne 15. 3. 2018 v obdobju od 14. 3. 2018 od 10.10 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje izvrševanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-441/2018/6 (1312-05) z dne 15. 3. 2018 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1., 2. in 3. odstavka 84. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodno zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (pravilno: A.B.), državljan Tunizije, pridrži zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (1. točka izreka) in da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 14. 3. 2018 od 10.10 ure do prenehanja razloga, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bo razlog še vedno obstajal (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka med drugim navaja, da je tožnik dne 10. 3. 2018 ob 7.05 uri nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo peš po gozdu nad železniškim predorom Malo Brdo, kar izhaja iz policijske depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica (v nadaljevanju PP) št. 2253-43/2018/1 (3B696-25) z dne 10. 3. 2018, po ilegalnem prečkanju državne meje med Hrvaško in Slovenijo ter da pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Tedaj je na PP izpovedal, da je Tunizijo zapustil v mesecu januarju 2018 in z letalom iz Tunizije odpotoval v Beograd s potnim listom, ki ga je za tem po pošti poslal nazaj v Tunizijo. Po tednu dni je pot nadaljeval preko Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), kjer se mu je v Priboju pridružil prijatelj C.C., ter preko Republike Hrvaške do Republike Slovenije, kjer ga je prijela policija. Ob podaji prošnje je kot ciljno državo navedel Avstrijo, ker ima tam ženo, če pa bi tukaj dobil zaščito, bi tudi njegova žena prišla sem. V zvezi z osebnimi dokumenti je navedel, da je njegov originalni potni list pri ženi, ki mu ga lahko tudi pošlje, kopijo, shranjeno na mobilnem telefonu, pa je tedaj tudi pokazal in glede drugih dokumentov še navedel, da jih ima v Tuniziji.

3. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je bil po podani prošnji tožniku dne 14. 3. 2018 ustno izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce Postojna, zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Da bo lahko odločeno o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je pristojni organ obvezan opraviti, medtem ko brez osebnega razgovora, enega ali več, če je to potrebno, v večini primerov o prošnji za mednarodno zaščito ni mogoče odločiti. Iz opisa tožnikove poti do Republike Slovenije izhaja, da je prečkal več varnih držav, to je Srbijo, BIH in Hrvaško ter je tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil, njegovi razlogi, zakaj tega ni storil, pa po oceni tožene stranke niso prepričljivi. Glede na to, da več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti Azilni dom, tožena stranka dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji. Tožena stranka je zaradi obstoja utemeljene nevarnosti, da bo še pred odločitvijo o njegovi prošnji tožnik zapustil Republiko Slovenijo, glede na njegove navedbe v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije in njegovo ciljno državo, na podlagi česar sklepa, da je namen tožnika čim prej zapustiti Republiko Slovenijo, četudi sam trdi drugače, s tem pa bi preprečil meritorno odločitev o vloženi prošnji, saj brez ugotovljenih vseh potrebnih dejstev odločba ne bi mogla biti izdana. Tožena stranka je zato odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce Postojna na podlagi 2. alineje 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, za kar so po njeni oceni podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na navedeni pravni podlagi, pri čemer se z izrečenim ukrepom zasleduje cilj, da se o prošnji za mednarodno zaščito enkrat vsebinsko odloči in se s tem prepreči tožniku nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga v svoji obrazložitvi podrobneje opisuje, tožena stranka ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ugotavlja, da se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal kot neučinkovit, saj je večina na območje Azilnega doma pridržanih oseb le-tega oziroma Republiko Slovenijo samovoljno zapustila. Ker je ocenila, da ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ne bi bil učinkovit ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom oziroma Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) in odšel v drugo državo, mu je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 treba omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce.

4. Tožnik v tožbi zoper uvodoma navedeni sklep uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot pravno povsem zgrešeno označuje navajanje tožene stranke, da je problematično zapuščanje predhodnih držav in da tožnik ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik poudarja, da je pojasnil, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil in ne more biti v pristojnosti upravnega organa, da prosilcu nalaga, kje bi moral zaprositi za mednarodno zaščito, niti ni jasno, kaj bi moral tožnik pojasniti, zakaj ni zaprosil drugje. Zaprosil pa je v RS, in to takoj, ko je možno ter bi to storil tudi, če ne bi bil prijet s strani policije. Razlogi so povsem subjektivne narave in izbira države, v katero se prosilec zateče, ne more biti predmet upravnega postopka. Kot absurden označuje zaključek tožene stranke, da zaradi tega dvomi, da bo počakal na zaključek postopka v RS. Navaja še, da tožena stranka ne navaja v zvezi s tem prav nobenega prav(n)ega argumenta, njene navedbe, da ima take izkušnje, da 80% prosilcev zapusti državo, pa označuje kot arbitrarne, kar vzbuja dvom v pravno varnost. Navaja še, da je dolžnost tožene stranke preverjanje specifičnih okoliščin primera, kar naj v konkretnem primeru ne bi storila. Tožnik še navaja, da je pojasnil, da bo počakal na zaključek postopka v RS in da ne bo šel k ženi v Avstrijo, ker si želi ostati v RS, saj je logično, da si tožnik lahko tudi premisli. Toženi stranki nadalje očita, da ni dovolj pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, zaradi česar naj bi bilo posledično kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato meni, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 2. točke 2. odstavka 3237. člena ZUP, kar posledično onemogoča njegov preizkus, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 7. točke istega določbe. Kar zadeva presojo, ali bi bil milejši ukrep pridržanja na območje Azilnega doma primeren ukrep, tožnik označuje presojo tožene stranke kot pavšalno in pomanjkljivo. Tudi utemeljitvi tožene stranke, zakaj tožniku ne bi moglo biti omejeno gibanje na območje Azilnega doma očita, da je pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil. Argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti, da bi prosilci ostali na območju Azilnega doma, pa označuje za neprimeren. Sicer pa meni, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode in zato za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten, sploh pa ne glede na določila 19. člena Ustave ter 5. in 18. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), tudi glede na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014 in I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015. 5. Sodišču tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in da naj hkrati odloči tudi o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, ki ga vlaga hkrati s tožbo, in sicer tako, da naj sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj je po lastnem prepričanju tožnik že v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce izredno slabo počuti.

6. Glede na to, da se v skladu s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno tudi drugo sodno varstvo, tožnik dodatno v tožbenem zahtevku predlaga tudi, da naj sodišče izrecno ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa tožene stranke z dne 15. 3. 2018 v obdobju od dne 14. 3. 2018 od 10.10 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 15. 3. 2018 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

7. Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta in na nedavno sodno prakso v izpostavljenih sodbah št. I U 579/2018-15 z dne 23. 3. 2018 in I U 583/2018-10 z dne 21. 3. 2018. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep tožene stranke, ki se je pri svoji odločitvi oprla na določbe 1., 2. in 3. odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi s 7. točko 2. člena ZMZ-1 in z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika pridrži zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, z izrekom pod točko 2 pa še odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 14. 3. 2018 od 10.10 ure do prenehanja razloga, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bo razlog še vedno obstajal. 10. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka) in (po 2. alineji prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (2. odstavek 84. člena ZMZ-1).

11. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožniku gibanje omejeno zgolj iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Po določbi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po presoji sodišča to pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga (o čemer se je sodišče že izreklo v pravnomočni sodbi št. I U 584/2018-14 z dne 22. 3. 2018, v obrazložitvi pod tč. 10 do vključno 12). Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ter nato določno identificirati razlog (dejstvo), zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki ga bo pristojni organ ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretnega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi. To pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Ob vsem tem pa mora biti izpolnjen tudi tretji pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, kar mora biti tudi konkretno pojasnjeno.

13. V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Konkretno je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito navajal ukrepe policije zoper tožnika v Tuniziji in težave z družino bivšega dekleta, kar po presoji sodišča pomeni, da bi toženka morala navesti konkretna dejstva, povezana s temi razlogi, ter konkretizirano obrazloženo utemeljiti vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in omejitvijo gibanja tožniku, dodatno pa še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, česar v izpodbijanem sklepu tožena stranka ni storila. Šele ko so vsi trije navedeni pogoji izpolnjeni, je po presoji sodišča lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker izpodbijani sklep takšnih razlogov ne vsebuje, sodišče ne more preizkusiti, ali so podani razlogi za pridržanje po navedeni določbi ZMZ-1, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

14. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče izpodbijani sklep moralo odpraviti že iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in je torej moralo tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, ugoditi, se ni dodatno še posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, do katerih pa se bo morala opredeliti tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku. To pa predvsem ob dejstvu, da mora skladno z določili 4. odstavka 5. člena EKČP v povezavi z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče odločiti o tožbi zoper sklep o odrejenem ukrepu omejitve gibanja hitro oziroma najpozneje v treh delovnih dneh.

K točki 2:

15. Sodišče je tožbo v preostalem delu, in sicer v delu, s katerim tožnik zahteva, da naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 14. 3. 2018 od 10.10 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa tožene stranke z dne 15. 3. 2018 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zavrglo. Sodišče je namreč v zvezi s tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi določil 4. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru oziroma pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je namreč, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer je to sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi določil 2. člena ZUS-1, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je v konkretnem primeru tožnik tudi storil ter si tako na učinkovit način zagotovil sodno varstvo v upravnem sporu, kot nenazadnje izhaja iz izreka te sodbe pod točko 1, s tem pa je sodno varstvo v upravnem sporu tudi v celoti izčrpal. K točki 3:

16. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

17. V skladu z določili 3. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožnik, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

18. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, kot namreč izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To obenem pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, saj je sodišče v konkretnem primeru že odločilo o tožbi in sicer tako, da ji je z izrekom pod točko 1 tudi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek, pri čemer pritožba zoper sodbo ni dopustna (71. člen ZMZ-1). Zato v konkretnem primeru tudi niso več kumulativno izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti podane za izdajo predlagane začasne odredbe za začasno ureditev stanja. Ker postane sodba z vročitvijo strankam pravnomočna, to namreč obenem pomeni, da tudi izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato je sodišče, zaradi prenehanja pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.