Jedro

Vložen predlog za obnovo postopka ni prestal formalnega preizkusa iz razlogov, ki jih organa navajata v zvezi z uveljavljanima obnovitvenima razlogoma po 2. in 3. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

V zvezi z razlogom po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP pa sodišče soglaša z drugostopenjskim upravnim organom, da sodba Ustavnega sodišča, Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ne rešuje predhodnega vprašanja, na katerem temelji odločba Upravne enote Jesenice, št. 363-14/92 z dne 10. 2. 2010, ker predhodnega vprašanja, na katerem ta temelji, v bistvenih točkah ne rešuje drugače. Torej predlagatelj okoliščine, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo Upravne enote Jesenice št. 363-14/92 z dne 10. 2. 2010. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil predlog in dopolnitev, iz katerega je razvidno, da predlog za obnovo postopka vlaga na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na podlagi sodbe Ustavnega sodišča Up 282/2015 z dne 5. 10. 2015. Po opravljeni ustni obravnavi je predlog preizkusil na podlagi 267. člena ZUP in ugotavlja, da obnovitvena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ne obstajata, gre pa za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, saj je bilo dejansko drugače rešeno vprašanje, kaj pomeni pravica dobiti odškodnino od tuje države. Vendar pa meni, da predlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ni bil vložen pravočasno glede na 3. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Zakonski tekst „od dneva, ko je stranka mogla uporabiti novi akt“ ne pomeni od dneva, ko je stranka za ta akt izvedela, temveč od dneva izvršljivosti akta, na katerega opira svojo zahtevo. Ne glede na pravočasnost predloga pa tudi meni, da zaradi sodbe, na katero se predlog opira, o zadevi ne bi moglo biti odločeno drugače. Zahteva za denacionalizacijo premoženja A.A. je bila zavrnjena iz razloga, ker stranke niso bile slovenski ali jugoslovanski državljani, torej iz razloga po 9. in 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ne pa zato, ker bi imele pravico dobiti odškodnino od tuje države (razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen).

2. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da noben od razlogov, navedenih v predlogu za obnovo postopka ne pomeni nobenega izmed uveljavljenih obnovitvenih razlogov po 2., 3. ali 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, kar pomeni, da obnova denacionalizacijskega postopka iz uveljavljenih razlogov ni dovoljena.

3. Tožnik v tožbi navaja, da ni dvoma, da je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena zato, ker upravičenci niso bili jugoslovanski oziroma slovenski državljani. Vendar ni dvoma, da so bili rojeni v Ljubljani, in da so že po kraju rojstva državljani Slovenije. Nesporno je, da velja v Evropi načelo, da je človek pristojen v tisti državi, v kateri je rojen. Vsa odstopanja od tega načela so zločin proti človeštvu in groba kršitev človekovih pravic. Cinizem je, da organi, ki so pristojni za reševanje te zadeve, kot nekaj samoumevnega priznavajo diskriminacijo po narodni pripadnosti. Odločba Ustavnega sodišča RS, ki se opira na drugi odstavek 14. člena Ustave RS je končno streznitev od prakse, ki jo uveljavljajo organi izvršilne in sodne oblasti, ne glede na Ustavo. Ne gre prezreti dejstva, da 15. člen Ustave določa, da se izvajajo določila Ustave iz poglavja o človekovih pravicah neposredno na podlagi Ustave in določa celo pravico do tožbe v primeru kršitve človekovih pravic iz tega poglavja. Najlažji izgovor je, da vloga ni razumljiva, to je bil vedno izgovor tistih, ki nočejo razumeti. Ob dejstvu, da upravičeni živi v tujini, je šteti rok za obnovo postopka po principu, kdaj je dejansko izvedel za spremembo pravnega temelja. Objava v Uradnem listu RS ne more biti upoštevna za osebe, ki ne živijo na ozemlju Republike Slovenije. Posebno v primerih diskriminacije na podlagi pripadnosti državljanstva EU, kot gre v konkretnem primeru, ki jo pozna Lizbonska pogodba, ki smiselno določa, da je ne glede na procesna določila v primeru diskriminacije, po načelu državljanstva EU, podana pravočasnost in pristojnost za pravno varstvo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno presodil, da tožnikov predlog za obnovo postopka (z dopolnitvijo), ne izpolnjuje formalnih pogojev za meritorno odločanje. Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP mora organ, ko prejme predlog najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Kolikor predlog ne prestane formalnega preizkusa, ga zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

7. Sodišče soglaša s stališčem organov, da vložen predlog ni prestal formalnega preizkusa iz razlogov, ki jih organa navajata v zvezi z uveljavljanima obnovitvenima razlogoma po 2. in 3. točki prvega odstavka 260. člena ZUP in se na njuno obrazložitev v celoti sklicuje.

8. V zvezi z razlogom po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP pa soglaša z drugostopenjskim upravnim organom, da ni pravilen razlog za zavrženje nepravočasnost predloga, kot je razlogoval prvostopenjski organ, pač pa, da sodba Ustavnega sodišča, Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ne rešuje predhodnega vprašanja, na katerem temelji odločba Upravne enote Jesenice, št. 363-14/92 z dne 10. 2. 2010, ker predhodnega vprašanja, na katerem ta temelji, v bistvenih točkah ne rešuje drugače. Torej predlagatelj okoliščine, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazal. 9. Namreč denacionalizacija je bila zavrnjena, ker bivša lastnica A.A. ni izpolnjevala pogoja jugoslovanskega državljanstva (prvi odstavek 9. člena ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo), pogoja državljanstva pa niso izpolnjevali tudi njen zakonec in potomca, tudi ne tožnik, ki bi drugače imeli lahko položaj nadomestnih upravičencev po 12. členu ZDen (če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona). O državljanstvu A.A. je bilo odločeno z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-1158/1992-1 z dne 22. 9. 2004, da se ni štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ, z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-1427/1997 z dne 31. 8. 2004, da B.B. ni bil slovenski in jugoslovanski državljan, z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-62/1996-1 z dne 30. 9. 2004, da tožnik ni bil slovenski in jugoslovanski državljan, o državljanstvu C.C. pa z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-61/1996-1 z dne 5. 10. 2004, da tudi ona ni bila slovenska in jugoslovanska državljanka.

10. Zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka z denacionalizacijsko odločbo Upravne enote Jesenice, št. 363-14/92 z dne 10. 2. 2010, je temeljila na predhodnem vprašanju (v smislu 147. člena ZUP), ki se je nanašalo na slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo eventualnih upravičencev, navedenih v prejšnjem odstavku. Na drugačno razumevanje slovenskega ali jugoslovanskega državljanstva v smislu 9. člena ZDen pa ustavna odločba, Up 282/15 z dne 5. 10. 2017, ne odgovarja, saj se nanaša na razumevanje pravice dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države za ob podržavljenju jugoslovanske državljane, po drugem odstavku 10. člena ZDen.

11. Tožbeni razlogi v zvezi z izpodbijanim aktom oziroma uveljavljano okoliščino v predlogu za obnovo niso prepričljivi v smeri, da bi na njihovi podlagi in moči argumentacije sodišče lahko tožbi ugodilo. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na pravočasnost predloga za obnovo oz. kako šteti, rok, če upravičenec živi v tujini, pa je sodišče v osmem odstavku pojasnilo, da nepravočasnost predloga ni pravilni razlog za zavrženje.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.