Jedro

ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Tožena stranka sicer navaja skupno vrednost spora 1.509.148 tolarjev, toda znesek sestoji iz več posameznih glavnic. V 41. členu ZPP je določeno, da se tedaj, ko se te opirajo na isto dejansko in pravno podlago, upošteva seštevek vrednosti vseh zahtevkov, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zneska.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki skupaj 1.509.148 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od glavnice 599.979 tolarjev od 28. 4. 1998 do plačila, od glavnice 18.600 tolarjev od 7.4.1998 do plačila, od glavnice 31.000 tolarjev od 7.4.1998 do plačila, od glavnice 9.569 tolarjev od 16.6.1998 do plačila, in od glavnice 850.000 tolarjev od izdaje prve sodbe do plačila. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti taki sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Navaja, da jo vlaga zaradi spornega zneska 1.509.148 tolarjev. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/2004-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Tožena stranka sicer navaja skupno vrednost spora 1.509.148 tolarjev, toda znesek sestoji iz več posameznih glavnic. V 41. členu ZPP je določeno, da se tedaj, ko se te opirajo na isto dejansko in pravno podlago, upošteva seštevek vrednosti vseh zahtevkov, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zneska.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine iz istega škodnega dogodka, vendar iz različnih pravnih podlag: zneski, ki jih je sodišče prisodilo tožeči stranki za premoženjsko škodo znašajo vsi skupaj 659.149 tolarjev; zneski, ki jih je sodišče prisodilo tožeči stranki za posamezne oblike nepremoženjske škode pa znašajo skupaj 850.000 tolarjev. Te zneske je sodišče prisodilo tožeči stranki na različnih pravnih podlagah, zato prisojene odškodnine za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo ni mogoče sešteti. Ker niti skupni znesek 659.149 tolarjev, niti skupni znesek 850.000 tolarjev ne dosega revizijskega praga, vložena revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP ni dovoljena. Glede na to, da tožena stranka poudarja, da je sklenila gospodarsko pogodbo o prodaji s pridržkom lastninske pravice, je treba pojasniti, da v gospodarskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000 tolarjev (490. člen ZPP).

Ker torej revizija ni dovoljena, je revizijsko sodišče ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).