Jedro

Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bile podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 342,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode v višini 18.545,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za škodo, ki naj bi ji nastala z izplačevanjem nadomestila za čas poklicne rehabilitacije in invalidnine svojemu zavarovancu za leta 2010, 2011, 2012 in 2013. Pri uveljavljanju svojega odškodninskega zahtevka se je sklicevala na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije, ki naj bi predstavljale podlago za njen regresni zahtevek. S sklicevanjem na določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) pa je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 7.711,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.601,90 EUR1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 5. 2015 dalje (II. točka izreka sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (IV. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 6.027,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka sodbe).

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 124/2016-9 z dne 26. 1. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je določba 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) glede na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu lex specialis.

5. Po dopustitvi revizije je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (to je glede plačila odškodnine iz naslova izplačane invalidnine in nadomestil za leto 2013 v višini 6.027,77 EUR s pripadki) spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da za sporni znesek tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - 1. 7. 10. 2007 se je na C. izven naselja Ž. zgodila prometna nesreča, v kateri je bil hudo poškodovan zavarovanec tožeče stranke.

- Prometno nesrečo je povzročil voznik, ki je imel v času nezgode svoje vozilo zavarovano pri toženi stranki in je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 6348/2010 z dne 18. 2. 2013 obsojen storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika.

- Poškodovanemu je tožeča stranka z odločbo 21-9260400 z dne 6. 10. 2010 priznala pravico do invalidnine v mesečnem znesku 40,43 EUR za skupno 6. stopnjo telesne okvare, z odločbama 21-9260400 z dne 7. 10. 2010 in 21-9260400 z dne 5. 1. 2011 pa mu je priznala 2. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe izven dela, pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposabljanja zavarovanca za drug poklic in pravico do nadomestila v višini 412,54 EUR mesečno.

- V letih 2010 do vključno 2013 je tožeča stranka svojemu zavarovancu iz naslova invalidnine za telesno okvaro in nadomestila za čas poklicne rehabilitacije izplačala skupno 18.545,61 EUR (iz tega naslova se na leto 2013 nanaša revizijsko sporni znesek odškodnine v višini 6.027,77 EUR).

**Stališče izpodbijane sodbe**

8. Odločitev izpodbijane sodbe temelji na stališču, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbah III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 in III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014. Sodišče druge stopnje namreč ob upoštevanju le-tega zaključi, da se tudi z uveljavitvijo ZPIZ-2 ni vzpostavila pravna podlaga za presojo odškodninskih zahtevkov tožeče stranke, nastalih v zvezi s prometnimi nezgodami, zgolj po ZPIZ-2, pač pa je treba tudi po njegovi uveljavitvi te položaje presojati v zvezi s specialno ureditvijo po ZOZP. Tožeča stranka zato po mnenju sodišča druge stopnje od zavarovalnice ne more uspešno terjati povračila celotne škode, pač pa le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot to predvideva 18. člen ZOZP.

**Povzetek revizijskih očitkov**

9. Tožeča stranka v reviziji vztraja pri stališču, da ima pravico od tožene stranke zahtevati (tudi) povrnitev škode, ki naj bi ji nastala z izplačevanjem invalidnine in nadomestila za čas poklicne rehabilitacije za leto 2013, saj ji to pravico daje določba 193. člena ZPIZ-2, ki je pričela veljati 1. 1. 2013. Ta po njenem mnenju predstavlja podlago za njen regresni zahtevek, saj meni, da je za čas od uveljavitve ZPIZ-2 dalje potrebno primarno uporabiti določbe in ureditev v ZPIZ-2. Iz drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 namreč sedaj jasno izhaja, da ima zavod pravico zahtevati odškodnino, ki obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih.

**Pravna podlaga**

10. ZPIZ-2 je v prvem odstavku 190. člena, veljavnem od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, določal, da tožeča stranka lahko zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 191. in 192. člena tega zakona, pa obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih (drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2).

11. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člena ZOZP).

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče je za razmerja, za katera se je uporabljal ZPIZ-1, v sodbah III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 ter III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014 sprejelo stališče, da je 18. člen ZOZP, četudi je ZPIZ-1 kasnejši predpis, lex specialis v razmerju do 271. in 274. člena ZPIZ-1. Pojasnilo je, da pravno podlago za odškodninske zahtevke tožeče stranke sicer predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1, vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zato je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se tako ne more uporabljati zoper odgovornostno zavarovalnico - toženo stranko, zato do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti zavod ni upravičen, saj ZOZP tega ne omogoča. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so torej omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka - zavod upravičen. Uspešno lahko uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon (ZOZP) te pravice ne daje.

14. Vendar pa je o revizijsko spornem delu zahtevka v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZPIZ-22 (in ne določb ZPIZ-1, na katere se nanaša zgoraj povzeto stališče), zato se je revizijsko sodišče pri presoji utemeljenosti revizije ukvarjalo z vprašanjem, ali so relevantne določbe ZPIZ-2 (zlasti zgoraj citirani določbi 190. in 193. člena ZPIZ-2) spremenjene v tolikšni meri, da je tožeča stranka na njihovi podlagi (drugače kot po ZPIZ-1) upravičena od odgovornostne zavarovalnice zahtevati (tudi) regres izplačanih nadomestil. Odgovor je nikalen, saj sta določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 praktično enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega opozarja revidentka, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih, vendar pa je v njem izrecno zapisano tudi, da prej navedeno velja [zgolj] v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi ne-obveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izključitev kritja zavarovalnega primera). V konkretnem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov. Določbe 193. člena ZPIZ-2 tako ni mogoče razlagati tako, da naj bi bile podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

15. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

**Odločitev o stroških**

16. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka, medtem ko je toženi stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (II. točka izreka). Stroški postopka bi morali biti glede na čas vložitve tožbe in upoštevaje prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, na podlagi katerega bi toženi stranki pripadali v višjem znesku, zato je revizijsko sodišče ob upoštevanju načela vezanosti na zahtevek toženi stranki priglašene stroške priznalo v celoti.

1 Znesek se nanaša na zahtevek iz naslova izpada sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (po ZOZP). Del tega zahtevka je sodišče zavrnilo zaradi zastaranja. 2 Uporabiti je treba določbe ZPIZ-2, kakršne so veljale v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, v času pred novelo ZPIZ-2B torej.