Jedro

Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi podatek o zemljiški parceli oziroma številka zemljiške parcele je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe (golega preštevilčenja ali pa do delitve parcel, ki povzroči preštevilčenje), jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom o zemljiški parceli, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novo parcelno številko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo ugovor zoper sklep zemljiškoknjižne referentke istega sodišča, ki je s sklepom s 3. 4. 2008 zavrgla predlog za vpis lastninske pravice.

Zoper tak sklep se pritožuje predlagateljica in predlaga njegovo razveljavitev. Pojasnjuje, da je zemljiškoknjižni postopek res formalen, vendar pa načelo formalnosti postopka nima takšne vsebine, kot mu jo v izpodbijanem sklepu pripisuje sodišče prve stopnje. Določba 124. člena Zakona o zemljiški knjigi (1) (v nadaljevanju ZZK-1) namreč določa, da sodišče odloča o pogojih za vpis le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Sodišče pa mora upoštevati tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pritožnica soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da nepremičnini v listini, ki jo je predložila, nista označeni s podatki, s katerimi sta vpisani v zemljiško knjigo, vendar pa je v svoji vlogi pojasnila, kje so razlogi za to – prišlo je do delitve parcele, tako da sta iz parcele št. 1614/7 nastali parceli št. 1614/8 in 1614/9 k.o. BB. Ker je sodišče predlog zavrglo zgolj zato, ker je prišlo med sklenitvijo pogodbe in predlogom za vpis v zemljiško knjigo do delitve parcele, je s tem poseženo v predlagateljičino ustavno pravico do zasebne lastnine.

Pritožnica se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 7366/2006 in II Cp 2513/2008 in pojasnjuje, da je v njih zavzeto drugačno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica v pritožbi navaja, da ni nobenega dvoma o tem, da sta parceli št. 1614/8 in 1614/9 k.o. BB nastali z delitvijo parcele št. 1614/7 k.o. BB. Pritožbeno sodišče takšnega stališča zaenkrat ne more potrditi niti preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo.

Takšno opustitev sodišče prve stopnje bi bila pravilna, če bi bilo pravilno njegovo stališče, da je treba določbo 1. odstavka 31. člena ZZK-1 v zvezi z določbo 124. člena ZZK-1 razlagati tako, da glavni vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete (prekrivanja) med oznako nepremičnine v listini, ki je podlaga za vpis, in oznako nepremičnine v zemljiški knjigi. Sodna praksa višjih sodišč o tem vprašanju ni enotna. Del prakse določbo razlaga dobesedno – torej tako, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete (prekrivanja) med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi (2). To sodišče pa takšne razlage ne sprejema (3).

Določba 31. člena ZZK-1 namreč ni sama sebi namen, ampak je namenjena temu, da varuje zemljiškoknjižnega lastnika. Tega pa je (ne glede na določbo 124. člena ZZK-1) mogoče varovati tudi z vsebinsko in ne le z dobesedno razlago 1. odstavka 31. člena ZZK-1, ki hkrati pomeni vsebinsko in ne zgolj mehansko odločanje o predlogu za vpis lastninske pravice.

Identifikacijski znak, na katerega se sklicuje 1. odstavek 31. člena ZZK-1, je opredeljen v 3. členu ZZK-1. V primeru zemljiške parcele (ker gre v tej zadevi za predlog za vpis lastninske pravice na tej) je to oznaka katastrske občine, v kateri se parcela nahaja, in parcelne številke kot je vpisana v zemljiškem katastru (4). Zemljiški kataster je temeljna evidenca za vpis podatkov o zemljiških parcelah oziroma o objektih (5). Zemljiška knjiga pa je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi (6). Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi podatek o zemljiški parceli oziroma številka zemljiške parcele je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe (golega preštevilčenja ali pa do delitve parcel, ki povzroči preštevilčenje), jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom o zemljiški parceli, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novo parcelno številko. Vprašanje je le še, ali sodišče to mora storiti. Pritožbeno sodišče sodi, da mora. Nasprotna razlaga zanika povezanost zemljiške knjige s katastrom, poleg tega pa bi škodila varnosti pravnega prometa in bi celo posegala v lastninsko pravico (7). Nerazumno bi bilo, da bi zemljiškoknjižno sodišče ob prevzemu podatka iz zemljiškega katastra tega poznalo (če starega podatka ne bi poznalo, ga tudi ne bi moglo nadomestiti z novim), nato pa bi se moralo obnašati kot ga ne pozna več.

V primeru, ko lahko obstaja dvom o identiteti nepremičnine, vpisa lastninske pravice seveda ne bo mogoče dovoliti. V situaciji, ko tega dvoma ni, pa je pritožničino stališče pravilno.

Višje sodišče je zato pritožbi v skladu z določbo 5. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 ugodilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej preveriti navedbe predlagateljice o tem, da sta parceli št. 1614/8 in 1614/9 nastali z delitvijo parcele 1614/7 k.o. BB. Če bo obstajal dvom o identiteti nepremičnin, predlogu ne bo mogoče ugoditi. Če dvoma ne bo, pa bo moralo sodišče razjasniti tudi navedbe predlagateljice o tem, da naj bi prišlo do napačne vknjižbe na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki jih pritožbeno sodišče glede na podatke, s katerimi razpolaga (to so listine, ki so v spisu, in podatki, ki jih je mogoče pridobiti iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige) ne more preizkusiti. Po tako dopolnjenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu.

Nazadnje pritožbeno sodišče še opozarja, da vročanje pokojni zemljiškoknjižni lastnici z nabitjem na sodno desko (v spisu je sklep s 3. 4. 2008, ki je bil za C. S. R. nabit na sodno desko) ni pravilno. Tudi zemljiškoknjižnega postopka namreč ni mogoče voditi z osebo, ki ne more biti pravdna stranka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 tudi dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.

(1) Uradni list RS, št. 58/2003. (2) Tako sklepi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 828/2009, II Cp 4910/2008 ter Višjega sodišča v Kopru Cp 1098/2007. (3) Podobno stališče je zavzeto v odločbah Višjega sodišča v Kopru Cp 1254/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 7366/2006, II Cp 2513/2008 in II Cp 1899/2009. (4) 5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1. (5) 4. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1. (6) 1. odstavek 1. člena ZZK-1. (7) Lahko bi prišlo do situacij, ko pridobitelj lastninske pravice vpisa v zemljiško knjigo zaradi spremembe katastrskih podatkov ne bi mogel doseči, nove, za vpis sposobne listine (ki bi vsebovala zgolj nov katastrski identifikator) pa ne bi mogel pridobiti.