Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo le pavšalno priglašene stroške, s tem pa je pravilno uporabilo določbo 163. člena ZPP, po kateri mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pa pomeni, da je stranka dolžna stroške specificirati, jih določiti ali pa jih priglasiti vsaj tako, da bi bili določljivi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom o izvršbi z dne 6. 3. 2014 je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo, določilo izvršitelja in pod III. upniku priznalo le del stroškov (2,54 EUR), pod IV pa navedlo, da je upnik oproščen plačila sodnih stroškov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sodišče upniku ni priznalo vseh priglašenih stroškov, saj jih je upnik priglasil v pavšalnem znesku. Upniku je priznalo samo strošek za poštnino, ki ga je samo razbralo iz enotnega cenika poštnih storitev.

Zoper sklep o odmeri stroškov se pritožuje upnik, ki z obširnimi pritožbenimi navedbami izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in mu očita napačno uporabo 151. člena ZPP. Izpostavlja, da so mu stroški nastali že predhodno, ker je moral javni uslužbenec upnika, ki je zaposlen na delovnem mestu področni svetovalec I izdelati in poslati priporočeno po pošti obvestilo o vstopu javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada v terjatev iz naslova preživninske obveznosti, za kar je potreboval 15 minut. Nato mu je nastal strošek sestave oziroma izdelave finančne kartice, strošek v zvezi z delom, zato je prav gotovo upravičen do povrnitve stroškov v višini 20,00 EUR. Nastali pa so mu tudi materialni stroški za papir, na katerem je spisal izvršilni predlog ter za vse naštete dokumente, s katerim je obveščal dolžnika oziroma ga pozival k plačilu in tiskanju teh vlog ter za kopije. Tako je imel za sestavo vseh teh vlog celo 29,00 EUR stroškov dela. 20,00 EUR stroškov bi mu sodišče moralo priznati tudi po določbi 216. člena ZPP. Pri tem se sklicuje tudi na določila Odvetniške tarife, po kateri so odvetniki upravičeni do pavšala 20,00 EUR za administrativne stroške in jim tega ni potrebno specificirati in dokazovati. Sklicuje se tudi na več odločitev sodišča prve stopnje, ko so mu sodišča s sklepom o dovolitvi izvršbe priznala tudi stroške v višini 20,00 EUR. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških spremeni tako, da se mu priznajo vsi priglašeni stroški. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo le pavšalno priglašene stroške, s tem pa je pravilno uporabilo določbo 163. člena ZPP po kateri mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pa pomeni, da je stranka dolžna stroške specificirati, jih določiti ali pa jih priglasiti vsaj tako, da bi le-ti bili določljivi (kot npr. zahteva za povrnitev stroškov za sodne takse, za katere je iz Zakona o sodnih taksah in tarifi jasno razvidno, koliko znašajo). Tej zahtevi pa upnik ni zadostil, saj je priglasil stroške le v pavšalnem znesku, do česar pa ni upravičen.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je upnik imel navedene stroške, vendar pa to še ne pomeni, da je tudi upravičen do povrnitve tako pavšalno navedenih stroškov. Po drugem odstavku 151. člena ZPP obsegajo pravdni stroški tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade, vendar iz te določbe izhaja, da druge osebe, ki jim zakon ne priznava takšne pravice, nagrade ne morejo priglasiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, koliko časa je javni uslužbenec porabil za sestavo nekega predloga in koliko znaša njegova urna postavka, saj mu zakon ne daje pravico do nagrade. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na Odvetniško tarifo, saj 1. člen Zakona o Odvetniški tarifi določa, da ta zakon določa način vrednotenja, obračunavanja in plačila odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku, ali odvetniški družbi za opravljeno pravno storitev. Zakon o Odvetniški tarifi in Tarifa se torej nanašata le na odvetniške storitve, zato se upnica neutemeljeno sklicuje na ta predpis.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 216. člen ZPP, saj ta določa odločanje po prostem preudarku le v primeru, kadar ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska, ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ta določba ne more veljati za odločanje o stroških postopka, saj so pravdni stroški posebej urejeni v določbah 151 do 173.a člena ZPP. Zato o stroških sodišče ne sme odločati po prostem preudarku. Upnik je imel možnost, da bi materialne stroške konkretiziral pa tega ni storil. Sklicevanje na drugačno odločanje sodišč prve stopnje pa ne more biti pravno upošteven argument, saj je pritožbeno sodišče vezano na določbe ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.