Jedro

Narejena je bila napačna dokazna ocena, da je tožnik neverodostojen, v posledici tega pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, ali gre za dovolj ponavljajoče se in dovolj resne kršitve človekovih pravic, ki bi upravičevale podelitev statusa begunca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2958/2023/39 (1222-05) z dne 27. 6. 2024 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odločila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Kot razlog za zapustitev države je navedel, da je tam delal tri leta v bolnici kot šef kuhinje, kar je bil zelo pomemben položaj. Nadrejeni so mu ukazali, da se mora včlaniti v komunistično partijo, česar ni želel, zato so ga odpustili. Dne 11. 7. 2021 so na Kubi potekali protesti, ki se jih je tudi sam udeležil. Zaposlitve na Kubi ne more dobiti, ko pa se je pojavila možnost, da odpre samostojno podjetje, je to tudi storil in v kratkem času odprl mesnico, vendar so ga lokalni ovaduhi in policija začeli nadlegovati in mu oteževati posel. Pogosto so mu zasegli meso in mu izdajali kazni za domnevne prekrške. Čeprav je podjetje zaprl, je njegova partnerka v zvezi s tem prejela novo kazen. Kubo je zapustil, ker ne more preživljati sebe in svojih staršev, poleg tega pa ne more izražati svojega mnenja o politiki in režimu.

3.V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Izkazal je veliko zavzetost, da bi čim bolj obširno in natančno obrazložil svoje razloge in se vprašanjem ni izogibal. Ob primerjavi njegovih izjav, ki jih je podal ob podaji prošnje ter na osebnem razgovoru tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku podal načeloma skladne izjave tako glede samega razloga, s katerim je utemeljeval svoj odhod iz države, kakor tudi glede ostalih okoliščin konkretnega primera. Prepričljivo in zadovoljivo je pojasnil vsa zastavljena vprašanja. Vendar tožena stranka ne more spregledati bistvene kontradiktornosti glede vzroka, zakaj je bil odpuščen iz delovnega razmerja. Pri podaji prošnje je navedel, da so ga odpustili zaradi tega, ker se ni želel včlaniti v komunistično partijo, na osebnem razgovoru pa je dejal, da so ga odpustili zato, ker se je udeležil demonstracije, ki je potekala 11. 7. 2021.

5.Tožena stranka je opravila tudi presojo skladnosti tožnikovih izjav s poročili oziroma informacijami o izvorni državi. Iz navedenih poročil izhaja, da je Kuba leta 2019 sprejela novo ustavo, ki poleg diskriminacije na podlagi spolne istovetnosti, ureja pravico do zasebnosti, dela, zdravstva ter do drugih ekonomskih, socialnih, kulturnih in okoljskih pravic. Navedbe tožnika, da ti mednarodni članki ne temeljijo na resnici, saj na Kubi nimaš pravice do svobode izražanja, niso skladne s poročili, ki jih je preučila tožena stranka. Tožnik je navedel, da na Kubi protesti niso dovoljeni in da ne moreš protestirati, kar glede na preučene informacije ne drži, saj iz 56. člena kubanske ustave izhaja ravno nasprotno. Tožnik se je udeležil protesta 11. 7. 2021, zato njegova dejanja niso skladna z njegovimi izjavami, ko je zatrjeval, da na Kubi nimaš pravice do svobode izražanja in do protestiranja. Če bi bilo to res, potem sploh ne bi mogel protestirati oziroma se ne bi mogel udeležiti nobenega protesta. Glede na njegove navedbe nikakor ni mogoče sprejeti za verjetno, da je imel kakršnekoli težave zaradi udeležbe na tem protestu, saj ni znal ničesar osebnega in konkretnega povedati v zvezi s tem. Poleg tega ni izkazal, da bi bil politično aktiven, da je novinar ali medijski delavec ali kakorkoli drugače aktiven na področju človekovih pravic. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da navedbe tožnika nimajo opore v informacijah o izvorni državi. Poleg tega tožnik tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Tožena stranka ugotavlja, da ni ugotovljena splošna verodostojnost tožnika.

6.Na podlagi izjav tožnika ob vložitvi prošnje ter na osebnem razgovoru tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje zaradi nestrinjanja s kubanskim režimom ter s strahom, da bi ga zaradi udeležbe na protestih zaprli. Njegove navedbe je mogoče razumeti, da uveljavlja preganjanje na podlagi političnega prepričanja.

7.Nadalje tožena stranka navaja, da je že ugotovila, da tožnik ni podajal skladnih izjav, saj je pri podaji prošnje navedel, da so ga odpustili, ker se ni želel včlaniti v komunistično partijo, na osebnem razgovoru pa je dejal, da so ga odpustili zato, ker se je udeležil demonstracije dne 11. 7. 2021. Tožnik je v bolnišnici v Havani delal tri leta, zato njegove navedbe, da bi se moral včlaniti v komunistično partijo, da bi obdržal službo, ne držijo. Tudi če bi izgubil službo zaradi tega, ni navedel nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bil lahko preganjan iz tega razloga. Ni navedel svojih osebnih oziroma individualnih okoliščin, ki naj bi jih doživel na delovnem mestu. Na demonstracijah je nosil masko in čepico, zato tožena stranka meni, da ni bil prepoznaven. Na tem protestu se mu konkretno ni nič zgodilo, policija ga ni identificirala niti ukrepala osebno proti njemu. Tožnik je nadalje navedel, da je kmalu prišla policija in začela tepsti ljudi, zato so se razbežali. Tega v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke ne gre pojmovati kot preganjanje, saj ne gre razumeti, da bi bil tožnik kot protivladni protestnik v bistveno slabšem položaju kot ostali ljudje, ki so se udeleževali protestov. Splošno poniževalno stanje, ki mu je izpostavljeno prebivalstvo nekega ozemlja, ne more predstavljati individualne grožnje in tako biti zadosten razlog za podelitev mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke tudi odpustitev iz delovnega razmerja, ker ni želel čistiti tal, ne izkazuje nobenega preganjanja. Poleg tega zaradi omenjene diskriminacije, ki naj bi jo doživljal na delovnem mestu, tožnik ni nikogar prosil za pomoč oziroma navedenih dogodkov ni prijavil na policijo. Če bi bila diskriminacija tako velika, bi nedvoumno to prijavil na policijo oziroma bi si znotraj službe poiskal nekoga, da bi mu pomagal.

8.Tožnikove težave s policijo in lokalnimi ovaduhi, ki naj bi ga nadlegovali zaradi njegove mesnice, so povezane predvsem z gospodarskimi težavami in lokalnimi praksami, saj je bil trikrat kaznovan zaradi nezakonite prodaje mesa. Ker je kršil lokalne zakone in predpise, so mu odvzeli meso. To pa se izvaja po celem svetu in ne samo na Kubi, zato tožnik ni bil deležen nobenega nezakonitega dejanja s strani oblasti oziroma policije. Tožnik prav tako ni uspel zadovoljivo pojasniti, zakaj je prihajala k njim domov policija v obdobju, ko se je nahajal doma. Po mnenju tožene stranke so lahko policijski pregledi stanovanj in nadzor gospodarskih dejavnosti tudi del zakonitih ukrepov za preprečevanje nezakonitih dejavnosti in vzdrževanje javnega reda. S strani policije, ki ga je zasliševala na njegovem domu, ni bil deležen nobenega ponižujočega ravnanja, temveč standardnega policijskega postopka.

9.Glede tožnikovih navedb o posebnem zakonu "Ley de Peligro", po katerem mora brezposelna oseba, ki ne prispeva svojih prispevkov v državno blagajno, v zapor, pa tožena stranka navaja, da tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi konkretno proti njemu aplicirali navedeni zakon. Toženi stranki se zdi tudi neverjetno, da bi ovaduhinja soseske prišla k njemu in mu dejala, da ga policija išče, da bi v njegovem primeru apelirali ta zakon, saj če bi bilo to resnično, bi mu poziv vročila policija. Toženi stranki se zdi tudi neverjetno, da tožnik zatrjuje, da naj bi ga policija zaprla, po drugi strani pa je brez težav legalno zapustil Kubo. Tožnik je nadalje dejal, da je vlada sprejela nov zakon, ki se imenuje "Lei de Sedicion ", ki prepoveduje kakršnokoli kritiziranje vlade ali protestiranje proti dejavnostim vlade. Vendar tožnik ni izpostavil nobene osebne izkušnje, na podlagi katere bi mu bilo mogoče pripisati slabo izkušnjo z oblastjo oziroma ponižujoče ravnanje. Glede na vse navedeno tožena stranka zaključuje, da tožnik ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja.

10.V zvezi z informacijami, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, pa tožena stranka ugotavlja, da informacije opisujejo splošno situacijo na Kubi, kateri je izpostavljeno prebivalstvo nekega ozemlja nasploh in se ne nanaša osebno oziroma individualno na tožnika.

11.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, kot jo določa 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Prav tako ob vrnitvi ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. V izvorni državi ni imel težav z uradnimi organi, saj si je lahko na podlagi potnega lista kupil letalsko karto in odpotoval iz izvorne države. V izvorni državi pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca.

12.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, zaradi česar so njene ugotovitve, da njegove izjave niso skladne s poročili o izvorni državi, zmotne. Tožena stranka ni poklonila vere tožnikovim navedbam in mu je očitala določene kontradiktornosti zlasti glede vzroka, zakaj je bil odpuščen. Tožnik s tem v zvezi navaja, da sta oba razloga sovpadala. Tožnik je povedal v službi, da se ne bo včlanil v komunistično partijo, ni pa želel povedati, zakaj ne. Nato so se začeli pritiski. Poleg tega se je še udeležil protestov, kar so v službi izvedeli ter s tem ugotovili, zakaj se ne želi včlaniti v partijo. Zaradi tega je bil sankcioniran. Dva šefa mu nista delala problemov, ko pa je prišel tretji šef, je začel zaradi tega delati probleme.

13.Tožena stranka je sicer verjela tožniku, da se je udeležil protestov proti vladi v juliju 2021, vendar je zaključila, da se mu naj ne bi nič zgodilo. V tem delu je napačno povezala navedbe tožnika z informacijami o izvorni državi. Tožena stranka zmotno tolmači navedbe iz poročila Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, iz katerega izhaja, da je Kuba leta 2019 sprejela novo ustavo. S tem v zvezi je napravila zmotni zaključek, da ker je sprejela novo ustavo, so navedbe tožnika, da mednarodni članki ne temeljijo na resnici, neskladne s poročili, ki jih je preučil pristojni organ. Tožnik je navedel, da na Kubi ne moreš protestirati, kar pa po mnenju tožene stranke ne drži, ker nasprotno izhaja iz kubanske ustave. Takšen zaključek tožene stranke pa je nerazumljiv, saj tožena stranka ne pojasni, zakaj so potem protesti 11. 7. 2021 privedli do rekordnega vala emigracije, predvsem z ZDA. Sklep tožene stranke, da tožnik ni imel posebne vloge in je predstavljal samo enega od tisočih, je napačen, saj ni upoštevala vseh informacij, ki potrjujejo, da kubanski režim ne zapira in preganja samo novinarjev ali medijskih delavcev, temveč tudi navadne ljudi in otroke. Res je, da je bil na demonstracijah zakamufliran, a ni res, da ga niso opazili. V službi so to izvedeli, ker so na protestih pogosto infiltriranci s strani oblasti. Ne drži, da tožnik ni navedel osebnih in individualnih okoliščin. Navedel je, da je zaradi izgube službe bil ponižan in degradiran, skratka nad njim se je izvajal tako imenovani mobing, kar je privedlo do izgube službe, zato ne more držati, da ni nič osebnega doživel. Trditve, da bi se v zvezi z diskriminacijo na delovnem mestu lahko obrnil na sindikat ali policijo, pa so smešne glede na notorno znane podatke o Kubi in trdih komunističnih režimih, kjer so organi pregona in sindikati zlizani z oblastjo.

14.Napačna je tudi ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik večkrat kaznovan zaradi nezakonite prodaje mesa. Tožnik ni kršil nobenih zakonov. Policija ga ni preverjala zaradi kršitve zakonov, temveč zato, ker se ni želel včlaniti v partijo in ker je sodeloval na protestih. Prav tako ni nenavadno, da naj bi tožniku poziv na policijo prinesla ovaduhinja soseske. To je na Kubi pogosta praksa. Čeprav ima Kuba določene pravice zapisane v ustavi na deklarativni ravni, pa teh pravic ne spoštuje in jih krši. Potni list pa je tožnik pridobil že pred temi dogodki, zato je napačno tolmačenje tožene stranke, češ da je lahko odšel iz države brez težav. Tožena stranka v bistvu diskriminira tožnika in mu ne pokloni vere, ker ni bil pripadnik ene od skupin ali oseb, ki jih tožena stranka šteje kot ogrožene. Nadalje še pojasnjuje, da je tožnik prav v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ker se tu počuti najbolj varnega. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje oziroma naj jo spremeni tako, da tožniku prizna mednarodno zaščito.

15.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zapustil Kubo predvsem zaradi ekonomskih razlogov, kar pa ne more biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Ne strinja se s tem, da tožnik ni mogel izraziti svojega mnenja o politiki in režimu, saj je 21. 7. 2021 odšel na protest. Glede vzroka, zakaj je bil odpuščen iz delovnega razmerja, pa tožena stranka meni, da tožnik navaja že tretjo dopolnjeno verzijo glede tega. Šele sedaj navaja, da je bil problem tretji šef, ker je bil vojaški general. Nadalje navaja, da zgolj navajanje spletnih povezav, navedenih v tožbi, ne izpolnjuje zahteve, da je treba predložiti vso razpoložljivo dokumentacijo, ki podpira prosilčevo prošnjo. Ker tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni predlagal v tožbi predloženih informacij o izvorni državi, tožena stranka predlaga, naj jih sodišče obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto. Nadalje tožena stranka očita tožeči stranki, da ni konkretno pojasnila, kako naj bi tožena stranka zmotno tolmačila navedbe iz poročila o spoštovanju človekovih pravic na Kubi. Protesti na Kubi 11. 7. 2021 niso imeli neposrednega vpliva na povečan obseg emigracije Kubancev v ZDA. Eden glavnih dejavnikov kubanske emigracije je že vrsto let gospodarska kriza. Kubanci že več let zapuščajo državo zaradi slabih gospodarskih razmer.

16.Nadalje tožena stranka navaja, da mobing, degradacija in izguba zaposlitve same po sebi ne predstavljajo razloga za podelitev mednarodne zaščite, saj ne izpolnjujejo kriterijev, ki jih določa ZMZ-1. To ne pomeni takega kršenja človekovih pravic, ki bi upravičevalo mednarodno zaščito. Tožnik je imel možnost uveljavljati svoje pravice v domačem pravnem sistemu, kjer obstajajo postopki za zaščito delavcev pred nezakonito odpustitvijo. Nadalje še navaja, da se je tožnik skliceval na zakon "Ley del Peligro"

" brez konkretnih dokazov, ki bi podprli njegovo trditev, da je bil izpostavljen preganjanju zaradi nečlanstva v partiji ali sodelovanja na protestih. Tožnik ni navajal nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnik se je v tožbi oprl na poročila splošne narave, iz katerih izhaja, da ima Kuba varnostno službo, vojsko in nacionalno policijo, ki izvajajo operacije in tudi stalno nasilje nad protestniki. Konkretno se ta poročila ne nanašajo na tožnika, ampak opisujejo neke splošne kubanske razmere, ki so jih deležni vsi prebivalci in ne samo tožnik. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 26. 11. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

18.Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da je zaposlitev v bolnici izgubil zaradi obeh razlogov, tako zaradi tega, ker se ni želel včlaniti v komunistično partijo, kot tudi zato, ker se je udeležil demonstracij 11. 7. 2021. V včlanitev v komunistično partijo so ga večkrat silili. Na sindikat se ne bi mogel obrniti za pomoč, če bi zanjo zaprosil, ker na Kubi policija in sindikati delujejo tako, kot zahteva vlada. Na Kubi ni nobene svobode izražanja. Na demonstracijah 11. 7. 2021 je nosil medicinsko masko in kapuco. Odhod iz bolnišnice je izgledal tako, da so si izmislili neke izgovore, na podlagi katerih so ga lahko sankcionirali, da se nekaj mesecev ne bi smel vrniti v službo in potem se ni več vrnil na delo. Službo je zapustil po 11. juliju 2021, po siljenju k pristopu v stranko. V bolnišnici je delal od leta 2018 do leta 2021, skoraj do konca leta 2021. Mesnico je odprl septembra ali oktobra 2021. Z delom v bolnišnici pa je končal avgusta ali septembra 2021. Sodeloval je le na enem protestu, ki je bil v tistem času. Na demonstracijah je sodelovalo več 1.000.000 ljudi po vsej Kubi. V njegovem kraju ni bilo toliko ljudi. Na Kubi je veliko ovaduhov, ki so civilno oblečeni in nikoli ne veš, kdaj te bo kdo videl in ovadil.

19.Glede prodaje mesa, ki mu ga je policija večkrat zasegla, je povedal, da je pri tem poslu delal vse zakonito, vendar je imel svoja lastna politična prepričanja, zato so ga preganjali. Nalagali so mu različne globe ali pa so mu odvzeli meso. S tem so izvajali pritisk.

20.Na vprašanje, ali je bil onemogočen dostop do vode, ko je bilo pomanjkanje v njegovi soseski, samo njemu ali tudi ostalim prebivalcem te soseske, je odgovoril, da samo njegovi niso imeli vode. To je oblika pritiska, ki jo nekako maskirajo. Navajajo neumne razloge, zakaj samo on ne dobi vode. Glede policijskih preiskav na njegovem domu je povedal, da na Kubi policija ne potrebuje nalogov za preiskavo, v stanovanje lahko vstopi kadarkoli. Preiskali so mu večkrat stanovanje, včasih so našli kakšen dokument, letak s protivladnim besedilom. Moral je zapreti mesnico, ker so mu onemogočili, da bi še naprej delal, po drugi strani pa na Kubi obstaja zakon, da če ne delaš, te zato lahko preganjajo in zaprejo. Kadar te na Kubi policija pozove, da se zglasiš pri njih, nikoli ne povedo, zakaj so te pozvali. Če sam ni naredil nič protizakonitega, tudi niso mogli o njem vedeti ničesar. Lahko bi ga zaprli, ker ni delal ali ker so poznali njegova protivladna stališča ali pa zato, ker se je udeležil demonstracij 11. julija 2021. Poziv na policijo je dobil dvakrat ali trikrat. Na Kubi ima vsaka ulica nekega nastavljenega paznika, določenega s strani države, ki mora poročati, ali se ljudje udeležujejo sestankov na temo komunizma. Silili so ga k temu, da bi sodeloval na teh sestankih v četrti, kjer je živel. V njegovi četrti je bila ženska, ki ga je opozorila, da ga imajo na očeh, da ga opazujejo in mu sledijo in da naj se pazi. Pozivov ni dobil fizično, bili so ustni pozivi preko imenovane paznice. Ko je prejel ustni poziv, je bil okužen z virusom denga in ni smel iz stanovanja. Na vprašanje, kako komentira, da denga ni bolezen, ki bi se prenašala iz človeka na človeka, je odgovoril, da ko je odšel k zdravnici in to je bilo v času covida, je rekla, da je možno, da ima covid ali dengo, testa niso naredili. Možno je, da je imel eno ali drugo bolezen. Glede pozivov s strani policije je še povedal, da sta bila dva v zvezi z globami, ki jih je že poravnal, tretji pa je bil ta, na katerega se ni odzval.

21.Na Kubi včasih tudi raje vidijo, da nekdo, ki se ne strinja, državo zapusti. Če pa ostaneš, te preganjajo, in če se vrneš, so velike težave. Ima prijatelje, ki so se izselili v ZDA, tam so pridobili državljanstvo, se vrnili na Kubo in se udeležili demonstracij in so jih zaprli kljub temu, da so ameriški državljani. Če bi se vrnil na Kubo, je 90 % možnosti, da bi se mu zgodilo nekaj slabega, da bi ga zaprli. Če si zaprt iz političnih razlogov, s teboj ravnajo slabše kot z morilci. Na Kubi ni bil nikoli v kazenskem postopku ali zaprt, saj ni počel nič nezakonitega. Kubo je legalno lahko zapustil tako, da je sestrična bivše žene kupila on-line vozovnico za Srbijo iz manjšega letališča pri Havani. Poizkusil je srečo, vkrcal se je in mu je uspelo. Vozovnica je bila za povratni let in čez en teden naj bi se vrnil. Potni list pa je imel že prej.

22.Tožba je utemeljena.

23.ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Kot dejanja preganjanja se v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZMZ-1 štejejo tista, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo taka dejanja predstavljati izbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Med dejanja preganjanja se v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 štejejo tudi pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način.

24.Tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da naj bi bil deležen preganjanja v svoji izvorni državi, ker se ni želel včlaniti v komunistično partijo in ker se je udeležil protirežimskih demonstracij dne 21. 7. 2021. Preganjan naj bi bil na način, ker naj bi iz teh razlogov izgubil zaposlitev, policija mu je s šikaniranjem in zaplembo mesa v zasebni prodajalni onemogočala nadaljnjo eksistenco, navajal pa je tudi, da mu je bil onemogočen dostop do vode in da so bile na njegovem domu hišne preiskave.

25.Tožena stranka tožniku ni priznala statusa begunca iz razloga, ker je štela njegove izjave za neverodostojne, ker naj bi bil tožnik v svojih izjavah kontradiktoren, hkrati pa tudi posamezna dejanja preganjanja, ki jih je tožnik navajal, tožena stranka ni štela kot preganjanje, kot je definirano v 26. členu ZMZ-1.

26.Sodišče meni, da je napačna dokazna ocena tožene stranke, da naj bi bile tožnikove izjave kontradiktorne, hkrati pa je tudi preuranjen zaključek, da dejanja, ki so bila uperjena proti njemu, naj ne bi ustrezala definiciji preganjanja, kot je navedena v 26. členu ZMZ-1.

27.Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da tožnik glede razlogov, zaradi katerih naj bi izgubil zaposlitev, v svojih izjavah ni kontradiktoren, saj tožnik pri podaji prošnje ni navajal drugačnih razlogov v zvezi z izgubo zaposlitvijo kot na osebnem razgovoru. Pri podaji prošnje je kot razlog za izgubo zaposlitve navajal oba razloga in sicer to, da se ni želel včlaniti v komunistično partijo in ker se je udeležil protestov 11. 7. 2021 (stran 5 prošnje za priznanje mednarodne zaščite). Prav tako pa je na osebnem razgovoru navedel oba razloga, zaradi katerih je izgubil službo (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Enako je izpovedal tudi na zaslišanju na sodišču. Torej v njegovih izjavah ni kontradiktornosti. Tudi v tožbenih navedbah ni zašel v kontradiktornosti s tem, ko je navedel, da mu je v službi povzročal težave šele tretji šef, saj to ni v nasprotju z obema prejšnjima izjavama, temveč je s tem le natančneje opredelil okoliščine v zvezi z izgubo službe zaradi sicer istih dveh razlogov, kot jih je že ves čas navajal.

28.Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik povedal, da se je udeležil protesta 11. 7. 2021 in da zato njegova dejanja niso skladna z njegovimi izjavami, ko je zatrjeval, da na Kubi nimaš pravice do svobode izražanja in do protestiranja. Tožena stranka navaja, da tožnik sploh ne bi mogel protestirati, če bi bilo res, da ni svobode izražanja in do protestiranja. Vendar je ta trditev tožene stranke v nasprotju z navedbami v izpodbijani odločbi, kjer na osmi strani piše, da iz poročila Kuba: Kriza človekovih pravic zahteva ukrepanje Združenih narodov izhaja, da so bili julija 2021 protesti in da je oblast razporedila elitno enoto revolucionarnih oboroženih sil, znano tudi kot črne baretke, da je zatrla proteste. Več kot 900 ljudi, tudi mladoletnikov je bilo pridržanih ali so izginili v času teh protestov, od katerih so 443 osebam odvzeli prostost. Iz tega torej izhaja, da je sicer res, da se je tožnik udeležil protestov 11. 7. 2021, vendar pa tega ni mogoče opredeliti kot pravico do protestiranja, če je te iste demonstracije oblast s silo zatrla. S tem v zvezi sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da je napačno sklepanje, da zato, ker je Kuba leta 2019 sprejela ustavo, ki priznava pravico do zbiranja, demonstracij in združevanja, ne držijo navedbe tožnika o tem, da na Kubi ni pravice do svobode izražanja. Ni sporno, da je Kuba sprejela ustavo, kjer so zagotovljene določene človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar pa to še ne pomeni, da v praksi ne more priti do nasilnega zatiranja protestov, kot se je izkazalo na demonstracijah 11. 7. 2021.

29.V zvezi z navedbo tožene stranke, da tožnik ni imel nikakršnih težav zaradi udeležbe na demonstracijah dne 11. 7. 2021, sodišče meni, da po njegovih navedbah sicer ni imel neposrednih težav na samih demonstracijah, vendar pa je že ves čas zatrjeval, da je v posledici udeležbe na demonstracijah imel težave v službi. Prav tako se sodišče ne strinja z navedbo tožene stranke, da če bi imel v službi zares težave, ker se ni hotel vpisati v komunistično partijo, da potem ne bi mogel v bolnici delati tri leta. Ni namreč nujno, da posameznika takoj odpustijo iz navedenega razloga, temveč je, povsem življenjsko gledano, podvrženost takim pritiskom možna tudi skozi daljše časovno obdobje. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da so ga v včlanitev v komunistično partijo večkrat silili. Prav tako se sodišče ne strinja z navedbami tožene stranke, da prosilca ni bilo možno prepoznati na demonstracijah iz razloga, ker je nosil masko in čepico. Res je sicer, da je zaradi tega lahko prepoznavnost posameznika težja, vendar je lahko še vedno prepoznaven, v kolikor nima zakritega celotnega obraza, tožnik pa je na zaslišanju na sodišču povedal, da je na demonstracijah 11. 7. 2021 nosil medicinsko masko. Taka maska pa ne zakrije celotnega obraza.

30.Nadalje tožena stranka v odločbi navaja, da odpustitev iz delovnega razmerja, ker se tožnik ni sprijaznil s premestitvijo na nižje delovno mesto čistilca, ne izkazuje preganjanja. To tožnikovo navedbo je treba tolmačiti v kontekstu z vsemi ostalimi njegovimi navedbami, kaj se mu je dogajalo v izvorni državi. Sodišče se sicer strinja, da zgolj premestitev na nižje delovno mesto samo po sebi še ne pomeni preganjanja, vendar pa iz tožnikovih izjav kot celoto izhaja, da je bil to le del šikanoznega ravnanja, ki naj bi ga bil deležen zaradi svojega političnega prepričanja. Tožnik namreč ni navajal zgolj to, da je bil premeščen na nižje delovno mesto, temveč je tudi povedal, da je bil deležen šikaniranja s strani policistov po tem, ko se je ukvarjal s prodajo mesa, saj so mu večkrat meso odvzeli in ni več mogel opravljati svojega posla, govoril pa je tudi o policijskih preiskavah na domu. Torej je navajal več različnih ravnanj, ki jih je bil deležen zaradi svojega političnega prepričanja. V zvezi s tožnikovim prodajanjem mesa tožena stranka navaja, da ni nič nenavadnega, da policija preprečuje nezakonite dejavnosti. Vendar tožnik ni navajal, da bi mu odvzeli meso zaradi tega, ker bi on v resnici prodajal meso, ki naj bi bilo pridobljeno na nezakonit način, temveč je šlo po njegovih navedbah za neutemeljeno poseganje policije v njegov posel, ki naj bi bilo prav tako povezano z njegovim političnim prepričanjem. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da je pri tem poslu delal vse zakonito, vendar je imel svoja lastna politična prepričanja, zato so ga preganjali. Nalagali so mu različne globe ali pa so mu odvzeli meso. S tem so izvajali pritisk.

31.Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo, da ni mogoče od tožnika pričakovati, da bi se zaradi šikaniranja v službi, ker se ni želel včlaniti v partijo, lahko obrnil na policijo ali sindikat, ker so v tovrstnih režimih organi pregona in sindikati povezani z oblastjo in zato ni mogoče pričakovati, da bi bil tožnik deležen zaščite. S tem v zvezi je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da se na sindikat ne bi mogel obrniti za pomoč, če bi zanjo zaprosil, ker na Kubi policija in sindikati vsi odgovarjajo vladi. Delujejo tako, kot zahteva vlada.

32.Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je bila narejena napačna dokazna ocena, da je tožnik neverodostojen, v posledici tega pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Izhajajoč iz opisa sicer različnih ravnanj, ki so bila uperjena zoper tožnika in bi jih bilo treba obravnavati kot celoto, bo treba v ponovljenem postopku ugotoviti, ali gre za dovolj ponavljajoče se in dovolj resne kršitve človekovih pravic, ki bi upravičevale podelitev statusa begunca.

33.Sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz v tej sodbi navedenih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.