Jedro

Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Odločba Sodnega sveta

1.Sodni svet je z odločbo Su 213/2025-3 z 12. 6. 2025 zavrnil predlog tožnice, okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Ljubljani za njeno hitrejše napredovanje v plačnih razredih in njen predlog za obnovo postopka.

2.Navedel je, da glede dela sodnice v napredovalnem obdobju sicer sprejema dejanske ugotovitve o sodničinih delovnih sposobnostih, strokovnem znanju, osebnostnih lastnosti in socialnih veščinah ter na njih temelječi oceni Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, a meni, da celovita slika o sodničinem delu v obravnavanem obdobju med 1. 1. 2019 in 1. 1. 2022 ne daje podlage za zaključek o doseganju nadpovprečnosti za celotno obdobje. Pojasnil je, da delo sodnice v letu 2019 ni dosegalo standarda nadpovprečnosti, saj rezultati sodišča, ki ga je vodila, niso bili ugodni, prav tako ni mogoče spregledati zamude pri pisanju sodnih odločb skozi celotno napredovalno obdobje. Sodnico je ocenil kot zelo strokovno, delovno, odgovorno in zanesljivo, z dobrimi vodstvenimi sposobnostmi, kar bo dobra popotnica za vnaprejšnje doseganje dobrih delovnih rezultatov, a upoštevaje rezultate dela v celotnem napredovalnem obdobju, ko je z oceno za hitrejše napredovanje ocenjena le za dve tretjini dela triletnega napredovalnega obdobja, predlogu za hitrejše napredovanje zaradi prej navedenih razlogov ni mogoče ugoditi. V nadaljevanju je še pojasnil, da ker ni ugodil sodničinemu predlogu za hitrejše napredovanje v plačnih razredih za uvrstitev v 51. plačni razred s 1. 1. 2022, ni novih dejstev, ki bi jih moral upoštevati ob predlagani obnovi postopka, zato ni ugodil sodničinima nadaljnjima predlogoma za uvrstitev v 52. in 53. plačni razred.

3.Zoper navedeno odločbo Sodnega sveta tožnica vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve).

Povzetek bistvenih tožbenih navedb, navedb iz pripravljalne vloge in odgovora na tožbo

4.Tožnica v tožbi navaja, da narava stvari dopušča, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, saj bi ji nov postopek pred Sodnim svetom prizadel dodatno škodo ter prizadel javno korist. Navaja, da po triletnem napredovalnem obdobju od 1. 1. 2019 še ni napredovala. Svoj predlog za obnovo postopka je utemeljevala z navedbami, da je bila po datumu izpolnitve pogojev za hitrejše napredovanje imenovana na sodniško mesto okrožne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani in z 22. 9. 2022 uvrščena v 50. plačni razred. Poudarja, da Sodni svet zato ni mogel upoštevati njenega napredovanja v plačnih razredih s 1. 1. 2022, prav tako ga ni mogla uveljavljati sama, ker ocena o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje v plačnih razredih še ni bila izdelana. Zatrjuje, da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali je bil odločilni kriterij nadpovprečnosti za pretežni del ocenjevalnega obdobja ali kriterij praktično celotnega ocenjevalnega obdobja. Meni, da je Sodni svet prezrl, da je bila tretjino ocenjevalnega obdobja po oceni sodniške službe za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019 odsotna zaradi materinskega in starševskega dopusta. Navaja, da je Sodni svet prestopil meje prostega preudarka, ker ni upošteval nobenega od upravičenih razlogov za statistično izkazane prekoračitve rokov, ki jih je podala v postopku izdelave ocene sodniške službe in ker v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kaj pomeni, da rezultati sodišča, ki ga je vodila, niso ugodni. Novo dejstvo, ki bi ga Sodni svet moral upoštevati, je dejstvo, da je s 23. 4. 2025 pridobila možnost dokazati, da izpolnjuje pogoje za napredovanje. V dopolnitvi tožbe v zvezi s predlogom za obnovo postopka navaja primere odločb Sodnega sveta, ko je odločal v podobnih situacijah. V zvezi z odstotkom napredovalnega leta, ki ga mora pokrivati ocena za hitrejše napredovanje, opozarja na stališče Sodnega sveta, da je treba pridobivati podatke o sodnikovem delu ali predčasno izdelavo ocene sodniške službe, če ocena o hitrejšem napredovanju ne zajema vsaj dveh tretjin napredovalnega obdobja. V zvezi z zamudami pri izdelavi sodnih odločb pa opozarja na stališče Sodnega sveta, da prekoračitev 30 dnevnega roka zgolj zaradi izteka časa na dela proste dni ne predstavlja zamude instrukcijskega roka.

5.Vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo Sodnega sveta odpravi, odločbo Su 185/2022 z dne 15. 9. 2022 pa delno odpravi tako, da ugodi predlogom in jo s 1. 1. 2022 uvrsti v 51. plačni razred, s 15. 9. 2022 v 52. plačni razred, s 1. 4. 2023 v 53. plačni razred in s 1. 1. 2025 v 54. plačni razred, pri čemer naj obdrži pravico do izplačila plače za opravljanje funkcije predsednice Okrajnega sodišča A. za čas njenega opravljanja, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in predlogu ugodi tako, da jo s 1. 1. 2022 uvrsti v 51. plačni razred, pri čemer naj obdrži pravico do izplačila plače za opravljanje funkcije predsednice Okrajnega sodišča A. za čas njenega opravljanja, v delu zavrnitve predloga za obnovo postopka pa zadevo vrne Sodnemu svetu v ponovni postopek, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in predlogom delno ugodi tako, da jo s 1. 1. 2022 uvrsti v 50. plačni razred, s 15. 9. 2022 v 51. plačni razred, s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred in s 1. 1. 2025 v 53. plačni razred, pri čemer naj obdrži pravico do izplačila plače za opravljanje funkcije predsednice Okrajnega sodišča A. za čas njenega opravljanja, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo v celoti vrne Sodnemu svetu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

6.Toženec v odgovoru na tožbo poudarja, da za postavljeni tožbeni zahtevek ni pravne podlage, saj ima Sodni svet pristojnost odločanja po prostem preudarku, ki izključuje odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Ne strinja se, da tožnica od 1. 1. 2019 dalje ni napredovala, saj je s 15. 9. 2022 napredovala na sodniško mesto okrožne sodnice po odločbi Sodnega sveta. Navaja, da ni sporno, da tožnica ni bila ocenjena za hitrejše napredovanje za čas celotnega napredovalnega obdobja, glede uporabe besede pretežni, pa pojasnjuje, da jo Sodni svet v svoji praksi razlaga na način, da to pomeni pravzaprav celotno napredovalno obdobje. V zvezi z izpostavljanjem odločb Sodnega sveta, ko je bilo predlogom za napredovanje ugodeno, meni, da te med seboj niso primerljive. Poudarja, da v letu 2019 tožnica ni bila na materinskem in starševskem dopustu, zato te okoliščine Sodni svet ni mogel spregledati. Meni, da je bistveno, da ne ocena sodniške službe z 8. 7. 2020 ne Sodni svet ne ugotavljata nobenega odstopanja v smeri nadpovprečnosti za leto 2019, ko se je tožnica že v celoti vrnila na delo in je pred tem že skoraj štiri mesece konec leta 2018 opravljala sodniško službo, pri čemer ni mogoče spregledati, da so podatki o delu sodnice v oceni sodniške službe podani po letih in omogočajo realno oceno njenega dela v letu 2019. Glede rokov za izdelavo sodnih odločb meni, da ni sporno, da je tožnica v relevantnem napredovalnem obdobju vsaj sedem odločb izdelala v roku nad 30 dni, kar je po oceni Sodnega sveta enostavno preveč, tožnica pa do njih ne pristopa dovolj kritično in v opravičilo ponuja zlasti osebne razloge. Glede vodstvenih sposobnosti navaja, da na podlagi povsem objektivnih rezultatov, ki niso sporni, ni mogoč zaključek o nadpovprečnosti poslovanja sodišča in tožničinih vodstvenih kompetenc za celotno napredovalno obdobje. Glede ostalih kriterijev pa poudarja, da je v svoji odločbi izpostavil vidike, ki so na podlagi ugotovitev ocene sodniške službe izstopajoči in predstavljajo nosilni razlog za odločitev Sodnega sveta, ni pa opravil celotne in podrobne analize sodniške službe in se tudi ni opredeljeval do vsake trditve, saj odločanje o predlogu za napredovanje ni namenjeno polemiki z oceno sodniške službe. Do navedb glede obnove predhodnega postopka pa se ne opredeljuje, saj meni, da za odločanje o tem predlogu ni pogojev, ker predlog za napredovanje ni utemeljen. Predlaga, naj Vrhovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Neizvedba glavne obravnave

7.Vrhovno sodišče je odločilo, da glavne obravnave ne bo opravilo, ker med strankama niso sporna odločilna dejstva, pač pa le uporaba materialnega prava, poleg tega je tožnica sama izrecno predlagala, naj se glavna obravnava ne opravi (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Vsebinska presoja tožbenih navedb

8.Tožba ni utemeljena.

Uvodna izhodišča presoje

9.Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v tretjem odstavku 24. člena določa, da o hitrejšem napredovanju sodnika v plačnih razredih odloča sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča. O napredovanju se odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika. Nadalje ZSS v 28. členu določa, da se pri odločanju o napredovanju upoštevajo delovne sposobnosti in strokovno znanje, osebne lastnosti, socialne veščine ter sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta. Kriterije za napredovanje podrobneje določajo Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Pogoj za hitrejše napredovanje je nadpovprečno izpolnjevanje meril iz 28. člena ZSS (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZSS).

10.V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da odločitev o napredovanju ni avtomatična in da Sodni svet pri odločanju o napredovanju ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet, ampak odloča po prostem preudarku. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

11.Ni dvoma, da je tožnica s 1. 1. 2022 izpolnila formalne pogoje za napredovanje, kot tudi, da sta bili v relevantnem triletnem napredovalnem obdobju,od 1. 1. 2019 do 1. 1. 2022, za tožnico izdelani dve oceni sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani in sicer ocena za redno napredovanje SuZ 50/2020 z 8. 7. 2020, ki zajema obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019 in ocena za hitrejše napredovanje SuZ 143/2023 z 10. 4. 2025, ki zajema obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2022. Razlogi, zakaj toženec tožničinemu predlogu za napredovanje ni ugodil, so v izpodbijani odločbi pojasnjeni. Izpostavljene so bile okoliščine, ki onemogočajo ugoditev njenemu predlogu, pri čemer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Sodni svet upošteval tudi vse okoliščine, ki bi lahko bile tožnici v prid. Tako je ugotovil, da je tožnica zelo strokovna, delovna, odgovorna in zanesljiva sodnica z dobrimi vodstvenimi sposobnostmi. Pri tem ni spregledal podatkov o njenem delu v obdobju med 1. 1. 2022 in 31. 12. 2022, iz katerih izhaja, da se sodnica odlično pripravi na naroke ter postopke vodi kontinuirano in racionalno, da je struktura njenih odločb jasna in pregledna, dokazna ocena pa izčrpna, kot tudi, da je med njenim predsedovanjem sodišču Okrajno sodišče A. v letu 2022 edino med okrajnimi sodišči ljubljanskega okrožja obvladovalo pripad zadev vseh podpodročij, da se je število nerešenih zadev zmanjšalo za 4,35 %, število rešenih zadev pa bistveno povečalo, ter da se je število sodnih zaostankov v obravnavanem obdobju zmanjšalo, povprečni čas reševanja zadev pa skrajšal. Pri odločitvi pa je pretehtalo, da delo sodnice v letu 2019 ni dosegalo standarda nadpovprečnosti, ker rezultati sodišča, ki ga je vodila, niso bili ugodni ter ugotovitev o zamudi pri pisanju odločb skozi celotno napredovalno obdobje. Pri tem je navedel, da je v letu 2019 tri odločbe izdelala v roku nad 30 dni, število rešenih pomembnejših zadev na Okrajnem sodišču A. se je sicer povečalo, število rešenih vseh zadev pa zmanjšalo, pri čemer se je povprečno trajanje postopka pomembnejših zadev podaljšalo. V obdobju med 1. 1. 2020 in 31. 12. 2022 pa je kar pet odločb izdelala v roku nad 30 dni, eno celo nad 90 dni, pri čemer je bila količina opravljenega sodniškega (brez upoštevanja pristojnosti predsednika sodišča) dela manjša kot v predhodnem ocenjevalnem obdobju. Na podlagi teh podatkov je sprejel pretehtano odločitev o njenem predlogu.

Odgovori na tožničine očitke

12.Tožnica tožencu predvsem očita, da iz odločbe ni jasno razvidno, ali je bil odločilen kriterij nadpovprečnosti za pretežni del ocenjevalnega obdobja ali kriterij praktično celotnega ocenjevalnega obdobja. Navaja, da je njena odsotnost zaradi materinskega in starševskega dopusta v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019 povzročila nedoseganje kriterija nadpovprečnosti za navedeno obdobje, to pa ne pomeni, da tega merila ni dosegla v izolirano presojanem letu 2019. Meni, da pristop, po katerem se ocena, podana za celotno ocenjevalno obdobje, v katerem je bila sodnica na porodniškem dopustu, avtomatsko aplicira na posamezno leto znotraj tega obdobja (ko je sodnica dejansko opravljala sodniško funkcijo in ni bila odsotna), lahko predstavlja diskriminacijo zaradi nosečnosti in starševstva. Zatrjuje, da razlaga po izpodbijani odločbi vodi do manj ugodne obravnave sodnikov, ki se jim ocenjevalno in napredovalno obdobje zamika za eno leto, saj morajo ti tako vedno doseči dve zaporedni oceni o hitrejšem napredovanju za šest let skupaj, da so pokrita vsa presečna relevantna leta napredovanja.

13.Tožnica torej svoje argumente gradi na stališču, da naj bi podana razlaga pojma pretežno obdobje v izpodbijani odločbi, dejansko pomenila, da mora v primeru, ko se ocenjevalno obdobje cepi, sodnik pogoje za hitrejše napredovanje izpolnjevati šest namesto treh let. Po presoji Vrhovnega sodišča taka razlaga iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Med strankama ni sporno, da tožnica ni bila ocenjena za hitrejše napredovanje za čas celotnega napredovalnega obdobja, temveč za obdobje med 1. 1. 2020 in 31. 12. 2022, za obdobje med 1. 1. 2017 in 31. 12. 2019 pa je bila ocenjena z oceno za redno napredovanje. Vendar pa se je Sodni svet pri oceni sodniške službe za obdobje 2017 - 2019 osredotočil le na podatke iz 2019, poleg tega tudi v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja, da so podatki o delu sodnice v oceni sodniške službe podani po letih in omogočajo realno oceno njenega dela v letu 2019. Glede slednjega pa je ocenil, da delo sodnice ni dosegalo standarda nadpovprečnosti. Med strankama je tudi nesporno, da tožnica v letu 2019 ni bila na materinskem in starševskem dopustu in je pred tem že skoraj štiri mesece konec leta 2018 opravljala sodniško službo. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na diskriminacijo zaradi nosečnosti in starševstva, so torej neutemeljeni.

14.Iz izpodbijane odločbe je tudi jasno razvidno, da je bilo upoštevano merilo nadpovprečnosti za pretežni del ocenjevalnega obdobja, pri čemer je ob tem izrecno pojasnjeno, da tako sodnik, ki ne dosega standarda nadpovprečnosti za praktično celotno ocenjevalno obdobje, ne more hitrejše napredovati, saj Sodni svet tolerira le manjša odstopanja iz posebej utemeljenih razlogov in da zgolj ocena za hitrejše napredovanje, ki niti ne pokriva celotnega napredovalnega obdobja, ne more predstavljati razloga za ugoditev predlogu za hitrejše napredovanje per se. Tožničin očitek, da je odločba sama s seboj v nasprotju, ni utemeljen.

15.V zvezi s tožničinim izpostavljanjem vprašanja odstotka napredovalnega leta, ki ga mora pokrivati ocena za hitrejše napredovanje, pa toženec pravilno opozarja, da odločanje Sodnega sveta ne temelji na mehaniziranem pristopu, temveč se pri odločanju o predlogu za napredovanje osredotoča na okoliščine konkretnega primera in relevantnega napredovalnega obdobja ne ocenjuje strogo številčno v odstotnem deležu, ki ga zajema ocena sodniške službe. Tožnica se sklicuje na odločbe Sodnega sveta Su 289/2023, Su 119/2025, Su 45/2024 in Su 294/2022, ko je bilo predlogom za napredovanje ugodeno. Vendar, kot pravilno navaja toženec, te niso primerljive z obravnavano zadevo, saj ima tožnica izdelano sodniško oceno za ves relevanten čas napredovalnega obdobja, za kar pa v prvih treh navedenih primerih ni šlo. V zadevi Su 294/2022 je bila sodnica z oceno za hitrejše napredovanje ocenjena pet mesecev več kot tožnica, upoštevaje, da tudi sicer številčno vrednotenje ne predstavlja osrednjega elementa odločanja Sodnega sveta.

16.Tožnica tožencu očita tudi, da ni upošteval nobenega od upravičenih razlogov za statistično izkazane prekoračitve rokov, ki jih je tožnica podala v postopku izdelave ocene sodniške službe, s tem pa naj bi prestopil meje prostega preudarka. Ocenjuje, da na podlagi opravičljivih in v večini nekajdnevnih prekoračitev rokov pri izdelavi sodnih odločb ob siceršnjem sprotnem in pravočasnem izvrševanju vseh nalog sodne uprave in odsotnosti utemeljenih nadzorstvenih pritožb, sodniku ni mogoče očitati slabe organizacije, nespoštovanja pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter mu posledično odreči pravice do hitrejšega napredovanja v plačnih razredih.

17.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je tožnica v relevantnem napredovalnem obdobju vsaj sedem odločb izdelala v roku nad 30 dni, ki je zakonsko določen rok za izdelavo sodbe (prvi odstavek 323. člena Zakona o pravdnem postopku).

18.Tožničina teza, da je Sodni svet prestopil meje prostega preudarka, ker ni upošteval nobenega od razlogov za prekoračitve rokov, ki jih je podala v postopku izdelave ocene sodniške službe z 10. 4. 2025 in ker ni pojasnil, zakaj ne sprejema navedene ocene o pojasnjenih razlogih za prekoračitve, ustreza očitku arbitrarnosti. Ta očitek pa ni utemeljen. Sodni svet je razpolagal z oceno sodniške službe z 10. 4. 2025. Ta je bila v primerjavi s trditvenim gradivom, ki ga tožnica ponuja v tožbi, v tem delu vsebinsko skopa. Iz ocene izhaja ugotovitev, da je tožnica v obravnavanem obdobju pet odločb izdelala v prekoračenem roku, da je v poročilu pojasnila razloge za prekoračitve in da so te odraz načrtovanih in nenačrtovanih obveznosti (dopusti, bolezni, epidemija, obremenitve z nujnimi nalogami sodne uprave). Tak povzetek ni nudil dejstvene zaslombe za sklep, da gre za posebej utemeljene razloge in s tem upravičene razloge za prekoračitve. Tožnica s pojasnili o prekoračitvah rokov, ki jih podaja šele v tožbi, zato ne more uspeti. Sodni svet s temi navedbami in dokazili v postopku odločanja o tožničinem predlogu za hitrejše napredovanje ni razpolagal in jih zato tudi ni mogel napačno (ali celo arbitrarn0) presoditi.

19.Tožnica podaja očitke tudi v zvezi oceno njenih vodstvenih sposobnosti za leto 2019. Navaja, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kaj pomeni, da rezultati sodišča, ki ga je vodila, niso ugodni. Po njenem mnenju je Sodni svet prekoračil mejo prostega preudarka s tem, ko je na podlagi navedenega zaključil, da zato njeno delo ni doseglo standarda nadpovprečnosti v letu 2019. Zatrjuje tudi, da Sodni svet ni pojasnil, zakaj v letu 2019 njena odgovornost, zanesljivost in preudarnost pri delu ter njene komunikacijske spretnosti in spretnosti obvladovanja konfliktnih situacij, niso bile nadpovprečne.

20.Iz izpodbijane odločbe izhaja ocena Sodnega sveta, da tožničino delo v letu 2019 ni dosegalo standarda nadpovprečnosti, ker rezultati sodišča, ki ga je vodila, niso bili ugodni, pri čemer ima predsednik sodišča na voljo vzvode za pravočasno ukrepanje in podajanje ustreznih predlogov predsedniku okrožnega sodišča in zaradi zamude pri pisanju sodnih odločb. Nestrinjanje z vrednotenjem tožničinega dela v tem sodnem postopku ni upoštevno. Vrednotenje je sestavni del diskrecijske presoje toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Poleg tega, kot pravilno izpostavlja toženec, odločanje o predlogu za napredovanje tudi sicer ni namenjeno polemiki z oceno sodniške službe za redno napredovanje z 8. 7. 2020, ki obravnava tudi leto 2019. Če se tožnica s takšno oceno ni strinjala, je imela možnost vložiti pritožbo na Personalni svet Vrhovnega sodišča.

21.Tožnica nasprotuje tudi odločitvi Sodnega sveta glede predloga za obnovo postopka. Zatrjuje, da iz zapisnika 21. seje Sodnega sveta ni razvidno, da bi toženec o tem predlogu vsebinsko razpravljal in odločal, v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe pa je obrazložena zavrnitev tega predloga. Navaja, da je toženec združil odločitev o obnovi (zavrnitev predloga za obnovo) in odločitev o uvrstitvah v plačne razrede, ki so bile predlagane v obnovljenem postopku, kar pa naj bi bilo v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da bi moral biti za primer neutemeljenosti predloga za obnovo izdan poseben sklep o zavrnitvi obnove.

22.Po presoji Vrhovnega sodišča je Sodni svet o predlogu za obnovo postopka odločil na način, da je zavrnil predlagano uvrstitev v 52. in 53. plačni razred, kar pa je, kot tožnica zatrjuje tudi sama, vsebina tožničinega predloga za obnovo (predlagana uvrstitev v obnovljenem postopku). Predlog za hitrejše napredovanje se namreč nanaša le na uvrstitev v 51. razred. V primeru neutemeljenega razloga za obnovo pa pristojni organ zavrne predlog s svojo odločbo (tretji odstavek 267. člena ZUP), kar je toženec v obravnavanem primeru tudi storil. Iz izseka sklepa 21. seje Sodnega sveta izhaja, da ni bil sprejet predlagani sklep, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in se s 1. 1. 2022 uvrsti v 51. plačni razred, s 15. 9. 2022 v 52. plačni razred in s 1. 4. 2023 v 53. plačni razred. Ker Sodni svet ni ugodil predlogu za hitrejše napredovanje, tudi ni ugodil njenemu nadaljnjemu predlogu za obnovo. Bistveno je, da se odločitev Sodnega sveta z 21. seje in pisni odpravek odločbe vsebinsko (res pa ne tudi v besedah) v celoti ujemata. Tožnica se sklicuje na odločitvi Sodnega sveta Su 297/2021 in Su 214/2019, vendar pa je bilo za razliko od obravnavanega tam predlogoma za hitrejše napredovanje ugodeno in posledično tudi spremenjena uvrstitev v plačnih razredih po predhodnih odločbah.

Sklepno

23.Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

Odločitev o tožbi

24.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Stroški postopka

25.Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS‑1 je Vrhovno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.