Jedro

Glede na v naprej določeno sestavo pritožbenega senata v letnem razporedu dela je imela obramba možnost zahtevati izločitev sodnice višjega sodišča do začetka seje pritožbenega senata.

Sodišče ni dolžno v svojo odločbo povzemati vsebine vsakega posameznega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Idriji je obdolženi N.Č. za kaznivo dejanje razžalitve s sklepom z dne 15.7.2008 izreklo sodni opomin ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 6.5.2009 pritožbo obdolženkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obdolženki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obsojenkini zagovorniki dne 6.10.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 22.12.2009 navaja, da zahteva skuša iztisniti iz zadeve kar največ ugodnega za obrambo, vendar v tem ni prepričljiva in to tako v delu, ko obrazlaga kršitev do nepristranskega sojenja in ko kritizira odločitev sodišča glede izvajanja dokazov; tožilec tudi nima pomislekov glede navedb o posegu v pravico do pritožbe, ker je iz vlog obsojenke očitno, da ni imela nobenih težav pri vlaganju pravnega sredstva. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenka in njeni zagovorniki seznanjeni 24.12.2009. B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da je Vrhovno sodišče glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v odločbi sodišča druge stopnje že presodilo (sodba I Ips 203/96 z dne 26.8.1998), da sodišče druge stopnje, če v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe sodišča druge stopnje.

B-2.

5. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da po mnenju obsojenke niti prvostopenjsko sodišče niti drugostopenjsko sodišče nista izpolnila zahtev po nepristranskem sojenju (23. člen Ustave). Navedbe zagovornikov v zahtevi, da je zaradi ravnanja sodnika sodišča prve stopnje dne 7.7.2008 imela obsojenka izjemno slab občutek in ni verjela, da bo sodnik še zmožen nepristranskega in poštenega sojenja, ter da je bila sestava pritožbenega senata praktično enaka dne 15.11.2006, ko je pritožbeno sodišče v prejšnjem postopku razveljavilo oprostilno sodbo in 6.5.2009, različen je bil le predsednik senata, sodnica poročevalka je bila ista in bi zato višja sodnica J.B. iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP o pritožbi ne smela ponovno odločati, je Vrhovno sodišče štelo kot kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

6. V 41. členu ZKP so določene časovne omejitve, v katerih lahko stranka zahteva izločitev sodnika. Če stranka v zakonskem roku ne uveljavlja svoje pravice do nepristranskega sojenja, pa bi to lahko storila, je prekludirana in ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 255/2000 z dne 7.11.2002, I Ips 31/2007 z dne 25.1.2007, I Ips 267/2008 z dne 11.9.2008).

7. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave; med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev iz 4.a ali 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave. Vrhovno sodišče ugotavlja na podlagi navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti in podatkov spisa, da obramba izločitve sodnika sodišča prve stopnje do konca postopka na prvi stopnji sploh ni zahtevala, ne na glavni obravnavi 7.7.2008, ne na glavni obravnavi 14.7.2008, ki se je zaključila z izrekom sodnega opomina. Zato je prekludirana s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje iz razloga, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen po 6. točki 39. člena ZKP.

8. Po določbi tretjega odstavka 41. člena ZKP lahko stranka izločitev sodnika višjega sodišča zahteva le do začetka seje senata. Tega pa obsojenka in njeni zagovorniki niso storili. Čeprav so že ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo vedeli za okoliščine, ki so po njihovih trditvah v zahtevi utemeljevale sklepanje, da je pri višji sodnici J.B. podan izločitveni razlog, pa njene izločitve niso predlagali. Po določbi prve alineje 18. člena v zvezi s 156. in 157. členom Sodnega reda se na oglasni deski sodišča (sestavni del te je tudi objava na spletu) objavi letni razpored sodnikov, ki pri nekaterih sodiščih (tudi Višjem sodišču v Kopru) obsega tudi v naprej določeno sestavo senatov. Glede na v naprej določeno sestavo senata v letnem razporedu dela Višjega sodišča v Kopru je imela obramba realno možnost zahtevati izločitev sodnice višjega sodišča do začetka seje pritožbenega senata. Taka zahteva do obrambe je razumna, saj ni sprejemljivo, da bi bile stranke v pritožbenem postopku glede izločanja sodnikov popolnoma neaktivne in bi nato šele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljale to kršitev. To bi bilo kvečjemu dopustno takrat, ko bi se iz razlogov, ki jih stranka ne bi mogla predvideti, sestava pritožbenega senata sicer določena v letnem razporedu spremenila tako, da obsojenec in njegov zagovornik za takšno spremembo ne bi mogla vedeti. V konkretni zadevi pa ne gre za tak primer, tudi zahteva tega ne trdi, zato je obramba z uveljavljanjem te kršitve prekludirana.

9. Navedbe zagovornikov v zahtevi, da sodišče druge stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D.G., ker je bilo na glavni obravnavi navedeno, da je avtorica SMS sporočila ženska, v pritožbi pa, da gre za moškega, pri čemer „očitni lapsus“ zagovornika ne more predstavljati opravičljivega razloga za zavrnitev dokaznega predloga, je Vrhovno sodišče štelo kot kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Neutemeljene so navedbe v zahtevi, da je sodišče druge stopnje v pritožbi prvič podan predlog na zaslišanje priče zavrnilo zaradi „očitnega lapsusa“ zagovornika v pritožbi o spolu priče. Iz razlogov sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da se je sodišče obrazloženo opredelilo do tega dokaznega predloga z izvedbo katerega je po navedbah pritožbe želela obramba dokazati, da je zasebna tožilka maščevalna in neverodostojna oseba. Sodišče druge stopnje je predlog za zaslišanje priče obrazloženo zavrnilo kot nepotreben ob presoji, da priča pri dogodku dne 21.4.2004 sploh ni bila navzoča; da je obsojenka v zagovoru na glavni obravnavi zatrjevala, da ji je SMS sporočilo poslala ženska, da je bilo tudi SMS sporočilo napisano v ženski obliki, medtem ko se v pritožbi predlaga zaslišanje moškega kot avtorja istega SMS sporočila, ter da tudi pritožbene navedbe o obnašanju zasebne tožilke na obravnavah ne utemeljujejo zaključka, da je zasebna tožilka konfliktna in maščevalna osebnost (sklep sodišča druge stopnje, stran 3, drugi odstavek). Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo tega v pritožbi prvič predlaganega dokaza, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev pravice do izvedbe dokazov (za katero zahteva niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe), ni podana.

11. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbo, da sodišče prve stopnje „v odločbo ni povzelo SMS iz mobilnega telefona obsojenke, čeprav je ta dokaz izvedlo“, in da sodišče druge stopnje na to, v pritožbi opozorjeno kršitev, ni odgovorilo. Sodišče ni dolžno v svojo odločbo povzemati vsebine vsakega posameznega dokaza. Dolžno pa je podati obrazložitev skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče druge stopnje, ki mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in jih ustrezno obrazložiti (395. člen ZKP), je to v izpodbijanem sklepu prav tako storilo.

12. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovorniki navajajo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z oceno dokazne vrednosti zapisa v prilogi A2 in izpovedb zasebne tožilke in njenega moža glede časa nastanka zapisa, predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je obsojenki izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje razžalitve, zagovor obsojenke, ki je zanikala, da bi zasebni tožilki izrekla besede, navedene v opisu dejanja, obrazloženo zavrnilo ter opirajoč se na izpovedbi zasebne tožilke in njenega moža tako o kritičnem dogodku, kot o dogodkih v preteklosti ter zapisa zasebne tožilke o kritičnem dogodku zaključilo, da je obsojenka zasebno tožilko razžalila (stran 3 do 13 sklepa). Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe obsojenkinih zagovornikov zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritrdilo sodišču prve stopnje in se obrazloženo opredelilo tudi do razhajanj v izpovedbah zasebne tožilke in njenega moža glede časa nastanka zapisa (stran 2 do 3 sklepa sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi nekonkretiziranim navedbam v zahtevi, da sklep sodišča druge stopnje ne predstavlja argumentirane in obrazložene sodne odločbe.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenka dolžna plačati stroške postopka, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.