Jedro

Skladno z 14. odst. 17. člena SKPgd morajo biti odpravnine trajno presežnim delavcem izplačane do izteka odpovednega roka. Zato tožena stranka ni imela pravice z enostrankim internim aktom odločiti, da bo tožniku odpravnino izplačala na drugačen način, kot to določa kolektivna pogodba (v petih letnih obrokih). Takšno dinamiko izplačila, določeno s strani tožene stranke, bi sodišče upoštevalo le, če bi tožena stanka predložila dvostranski pravni akt - dogovor med njo in tožnikom, ki bi določal takšno izplačilo odpravnine. Dejstvo, da je delavec prejel sklep o določitvi višine odpravnine in o dinamki izplačevanja, ne pomeni, da se je s takim načinom izplačila strinjal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka S. d.o.o. je dolžna tožeči stranki J. P. plačati 668.053,71 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.09.2000 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Tožena stranka S. d.o.o. je dolžna tožeči stranki J. P. povrniti stroške postopka v višini 117.810,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2001 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo." Tožena stranka S. d.o.o. je dolžna tožeči stranki J. P. povrniti pritožbene stroške v višini 44.625,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine v višini 668.053,71 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2000 do plačila ter na povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 66.032,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženi stranki v plačilo še pritožbene stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje napačno meni, ko pravi, da ni določeno, kdaj zapade v plačilo odpravnina presežnemu delavcu oz., da je sodna praksa sprejela stališče glede tega. Odpravnina presežnim delavcem zapade v plačilo najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja, ker tako določa 17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97). Načelo obveznega poprejšnjega varstva pri delodajalcu ne velja, če delavec uveljavlja pravico do denarne terjatve, saj jo lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem, zato je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da se je tožnik strinjal z načinom izplačila odpravnine, ker ni vložil ugovora zoper sklep o določitvi odpravnine. Tožeča stranka je namreč zaradi nestrinjanja z dinamiko izplačila odpravnine vložila tožbo. Pri tem je vezana zgolj na petletni zastaralni rok za vložitev tožbe, saj predhodni postopek ni obvezen. Nikakor ne more biti govora o tem, da bi se lahko opustitev vložitve ugovora tolmačila kot drugačen dogovor o načinu plačila. Za prosto razpolaganje bi se lahko štel le pisni dogovor med strankama, sklenjen brez napak volje. Navaja še, da bi tožeča stranka po sklepu morala odpravnino izplačati v petih obrokih po 118.644,20 SIT. Prvi obrok ni bil izplačan pravočasno (to je ob prenehanju delovnega razmerja) in tudi ne v celoti, saj je tožena stranka plačala 26.9.2000 le 68.521,24 SIT, in sodišče bi torej moralo prisoditi vsaj razliko obroka tožniku. Sklepi tožene stranke, pa čeprav je v njih določen denarni znesek, kot tudi izvensodni dogovori, namreč niso izvršilni naslov. Tožeča stranka zato mora tožiti, če želi priti do denarja, saj je le sodba izvršilni naslov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožniku pripada odpravnina po 19. členu Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS - Ur. l. RS, št. 25/97, 53/99), ker je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja, na katerega se veže pravica do odpravnine, izdan, vročen in postal dokončen po 3.7.1999, ko je začela veljati sprememba ZJSRS, ki je dala pravno podlago za izplačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca.

Prav tako je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik zoper sklep z dne 12.08.1999 (o določitvi višine odpravnine in dinamiki izplačevanja odpravnine), ni bil dolžan ugovarjati, ker gre pri odpravnini za denarni zahtevek, glede katerega lahko delavec sproži postopek na sodišču brez predhodnega postopka pri delodajlcu (83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90).

Nepravilno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da delovnopravni predpisi ne urejajo zapadlosti odpravnine. Pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na 14. odst. 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki določa, da morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče presoja, da je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino do datuma prenehanja delovnega razmerja, torej do 18.9.1999. Tožena stranka ni imela pravice, da je z enostrankim aktom (sklepom z dne 12.08.1999) odločila, da bo tožniku odpravnino izplačala na drugačen način, kot to določa kolektivna pogodba. Takšno dinamiko izplačila, kot jo je določila tožena stranka, bi sodišče upoštevalo le, če bi tožena stranka predložila dvostranski pravni akt - dogovor med tožnikom in toženo stranko, ki bi določal takšno izplačilo odpravnine. Tožnikov podpis na dogovoru bi izkazoval, da je tožnik razpolagal s svojo pravico drugače, kot to določa kolektivna pogodba. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni nasprotoval dinamiki izplačila odpravnine zato, ker se zoper sklep ni pritožil, in da je moč izdani sklep (obenem s pasivnostjo tožnika) šteti za dogovor strank o načinu izplačila odpravnine. Tožnik je imel skladno s 83. členom ZTPDR pravico zahtevati izplačilo odpravnine direktno na sodišču, in tako izraziti svoje nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke, kar je tožnik dejansko tudi storil s sprožitvijo tega spora. Ker torej pri strankah do soglasja volj glede dinamike izplačila ni prišlo, je potrebno v sporu odločiti skladno z delovnopravnimi predpisi (14. odst. 17. člena kolektivne pogodbe) in gre tako tožniku odpravnina od datuma prenehanja delovnega razmerja dalje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (4. tč. 358. člena ZPP). Tožnik je pravilno izračunal višino odpravnine na dan 26.9.2000 ter od zneska odštel delno poplačilo s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato prisodilo tožniku odpravnino v višini 668.053,71 SIT z zakonitimi zamudnimi obestmi od 27.9.2000 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, zato je povračilo stroškov tožnika naložilo toženi stranki, skladno s 1. odst. 154. člena ZPP. Tožniku je skladno z Odvetniško tarifo priznalo 117.810,00 SIT stroškov postopka, od tega mu je priznalo 300 točk za sestavo tožbe, skupaj 450 točk za sestavo dveh pripravljalnih spisov, 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, 150 točk za zastopanje stranke na glavni obravnavi in 50 točk za končno poročilo stranki. Skupaj je sodišče torej priznalo 990 točk po vrednosti 100,00 SIT za točko, torej 99.000,00 SIT in na ta znesek priznalo 19 % DDV - 18.810,00 SIT. Sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko, ker je vrednost te storitve vključena v sestavo tožbe.

Pritožbeno sodišče je skladno s 165. členom ZPP pritožbene stroške tožnika, ki je v sporu uspel, naložilo toženi stranki. Tožniku je skladno z odvetniško tarifo in priglašenim stroškovnikom priznalo pritožbene stroške v višini 44.625,00 SIT, od tega mu je priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, kar znese (ob upoštevanju vrednosti točke 100 SIT) 37.500,00 SIT. Od tega zneska je sodišče obračunalo 19 % DDV na 7.125,00 SIT. Sodišče ni priznalo priglašene storitve posvet s stranko, ker je ta postavka vključena v vrednost storitve sestave pritožbe.