Jedro

Pogodbe, ki se sproti vzajemno izpolnjujejo, se razvezujejo le za naprej (ex nunc). Pri zaporednih oziroma trajajočih obveznostih, če neizpolnitev ni nastopila že glede začetne obveznosti, gre v primeru razveze za delno izpolnjeno pogodbo in razveza velja le glede neizpolnjenega dela obveznosti.

Pri obveznostih, ki so po svoji naravi trajnejše, sprejem izpolnitve ni predpogoj za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi zamude.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 3.662,24 EUR v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko, vpisana v seznam preizkušenih terjatev v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 517/2011 pod št. 588, v višini 465.520,09 EUR in v višini 3.214,00 EUR obresti za čas do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (I. izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.435,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno materialnopravno vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude (ne pa tudi za primer neizpolnitve), z ozirom na dejstvo, da je tožeča stranka zaradi zamude tožene stranke od pogodbe odstopila in do izpolnitve glavne obveznosti ni prišlo. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Ugotovilo je, da sta izpolnjeni obe splošni predpostavki, na podlagi katerih je tožeča stranka pridobila pravico do pogodbene kazni (šlo je za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, vzrok za kršitev pa izvira iz sfere pogodbene stranke, ki je bila dolžna opraviti izpolnitev).

5. Pritožbeno sodišče navedenim zaključkom v celoti pritrjuje. Neupoštevni so pritožbeni ugovori, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo razlogov in odgovornosti tožene stranke za zamudo, da v tej smeri ni izvajalo dokazov, in da niti tožeča stranka ni zatrjevala, da je za zamudo odgovorna tožena stranka. Sodišču se z ugotavljanjem razlogov za zamudo ni bilo treba ukvarjati in tudi tožeči stranki ni bilo treba navajati dejstev v navedeni smeri. Za zaključek, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki je bila dolžna opraviti izpolnitev, zadošča zgolj objektivna ugotovitev dejstva, da je tožena stranka obveznosti izpolnjevala z zamudo. Zamuda z izpolnitvijo predstavlja kršitev pogodbene obveznosti. V takšnem primeru je dolžnik prost odgovornosti za škodo (zaradi kršitve), če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka odgovorna za zamudo, je torej pravilen že iz razloga, ker tožena stranka niti ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko v skladu z določilom 240. člena OZ ekskulpirala.

6. Nosilen ugovorni razlog tožene stranke, ki ga je uveljavljala tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbi, da je predpogoj za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi zamude sprejem izpolnitve in da se zato izključuje z neizpolnitvijo pogodbe, v načelu drži. Drži predvsem v dvostranskih pogodbah, ki imajo za predmet eno izpolnitev ene stranke in eno nasprotno izpolnitev druge stranke, in ki se z enkratno izpolnitvijo obeh strank izčrpajo. V takšnih pogodbah je že hkraten obstoj obeh kršitev pogodbe (zamuda z izpolnitvijo in neizpolnitev) pojmovno nemogoč. Drugače pa je pri obveznostih, ki so po svoji naravi trajnejše bodisi da gre za pogodbe z zaporednimi obveznostmi bodisi da gre za obveznosti, ki se dalj časa kontinuirano izpolnjujejo. Gradbena pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, sodi k obveznostim trajnejše narave, za katero je bilo značilno, da se v času njenega trajanja vzajemne obveznosti pogodbenih strank sprotno izpolnjevale z delnimi plačili posameznih faz opravljenih del. To izhaja iz samega predmeta (A 2), ki je že v pogodbi razdeljen na posamezne sklope del in njihovih delnih plačil, kot jih določa potrjen terminski in finančni plan, ki je sestavni del pogodbe. Pogodbe, ki se sproti vzajemno izpolnjujejo, se razvezujejo le za naprej (ex nunc). Z učinkom za nazaj se namreč (lahko) razvežejo le pogodbe, v katerih sta obe obveznosti trenutni, pa še v teh primerih lahko obveljajo delne izpolnitve. Pri zaporednih oziroma trajajočih obveznostih pa, če neizpolnitev ni nastopila že glede začetne obveznosti, gre v primeru razveze za delno izpolnjeno pogodbo in razveza velja le glede neizpolnjenega dela obveznosti. Na drugačno presojo predmetne pogodbe ne more vplivati okoliščina, na katero opozarja pritožba, da je gradbena pogodba obligacija rezultata. Za presojo trajnega ali enkratnega pogodbenega razmerja je pravno odločilno le, na kakšen način in v kolikšnem času se rezultat lahko doseže. Če se do njega pride postopoma, z izvedbo posameznih etap, ki bi lahko bile tudi povsem samostojne, potem ima vsaka posamezna etapa na poti do končnega rezultata za naročnika pomen in smisel, saj mu stroškovno in terminsko olajšuje pot do končnega rezultata tudi v primeru, če se pogodba v celoti ne izpolni. V takšni situaciji je mogoča tako kršitev pogodbene obveznosti z zamudo pri (delni) izpolnitvi kot z (delno) neizpolnitvijo.

7. Nesporno je, da je v konkretnem primeru tožeča stranka izkoristila svoje odstopno upravičenje po 106. oziroma 107. členu OZ potem, ko sta obe pogodbeni stranki pogodbo že delno izpolnili. Tožeča stranka je zato nedvomno upravičena do uveljavljanja pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude za z zamudo izpolnjeni del pogodbe, še zlasti, ker je bila pogodbena kazen določena za primer zamude z izvedbo vsake posamezne faze pogodbenih del po terminskem planu.

8. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi stališču prvostopnega sodišča, da je v konkretnem primeru tožeča stranka upravičena do celotne pogodbene kazni, pri čemer tisti del, ki se nanaša na delno neizpolnjeno pogodbo, predstavlja škodo zaradi neizpolnitve. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je nesmiselna in nevzdržna razlaga zakonskih določil o pogodbeni kazni na način, da bi moral naročnik v situaciji, ko se zamude izvajalca tako podaljšujejo, da že očitno prehajajo v neizpolnitev, vztrajati pri izpolnitvi zato, da ne bi izgubil pravice do pogodbene kazni. Nenazadnje pa na to, ali bo izvajalec pogodbo izpolnil, naročnik nima nobenega vpliva. Zato bi bilo tudi v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava, da bi bil kršitelj pogodbe nagrajen za hujšo kršitev svojih pogodbenih obveznosti, kar neizpolnitev v primerjavi z izpolnitvijo z zamudo je. Funkcija pogodbene kazni je v olajševanju upnikovega položaja v primeru ugotovljene kršitve, saj mu ni treba dokazovati niti nastanka niti višine škode. Izguba pravice do uveljavljanja pogodbene kazni pomeni za upnika škodo, ki je v ugotovljenih dejanskih okoliščinah primera v neposredni vzročni zvezi z kršitvijo. Do neizpolnitve pogodbe je namreč prišlo prav zaradi trajnejših zamud pri delnih izpolnitvah, potem, ko je že nastopila pravica tožeče stranke do uveljavitve pogodbene kazni zaradi zamude.

9. S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini nagrade za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210, 20% DDV in pavšalnih stroškov v višini 20,00 EUR.