Jedro

Drži, da zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, a tu ne gre za takšno situacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vsaj dvakrat toženo stranko pozivala k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se toženka na to ni odzivala, še več, tudi ob obisku zastopnika tožeče stranke je s svojim obnašanjem zavračala ureditev razmerja. Še tekom postopka je zanikala uporabo avtorskih del in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila kot taki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 212,38 EUR nadomesti z zneskom 159,29 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem (obsodilnem) delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsako svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173673/2014 z dne 17. 12. 2014 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 916,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 583,62 EUR od 17. 12. 2014 dalje in od zneska 332,66 EUR od 31. 8. 2015 dalje ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške 74,0 EUR z obrestmi od 16. 1. 2015 dalje (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v preostalem delu prvega odstavka izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Pravdne stroške v znesku 212,38 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Čeprav je uporabo avtorskih del zanikala in obrazloženo ugovarjala že v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima tožeča stranka pravico terjati avtorsko nadomestilo za celotno vtoževano obdobje od oktobra 2008 do decembra 2014, pri čemer pa ni upoštevalo ugovora zastaranja. Ugodilo je zahtevku, ki je glede na obdobje uporabe varovanih del in trenutek vložitve predloga za izvršbo, zastaral, saj je preteklo več kot pet let. Sodišče je tako nepravilno upoštevalo za relevantno obdobje, obdobje več kot pet let. S tem je nepravilno ugodilo zahtevku za znesek 94,64 EUR nadomestila za eno leto. Upoštevaje ugovor zastaranja je tožeča stranka upravičena kvečjemu do plačila 488,64 EUR avtorskega nadomestila in ne 583,62 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Nadalje izpodbija tudi odločitev v znesku 322,66 EUR, kolikor naj bi znašala civilna kazen, do katere je po mnenju sodišča tožeča stranka upravičena. Zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v 168. členu določa, kdaj je stranka upravičena od izplačila civilne kazni. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj bi odločilni dejavniki za izrek civilne kazni predstavljali domnevna neodzivnost toženke ter obnašanje zaposlenih pri njej, kot tudi neodzivnost toženke na pripravljalno vlogo tožeče stranke. Glede na takšno dejansko stanje ni pogojev za izrek civilne kazni. Institut civilne kazni je po svoji naravi podoben pogodbeni kazni. V skladu s sodno prakso civilne kazni ni mogoče izreči zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja. V konkretnem primeru ni podlage za naložitev plačila civilne kazni. Zahtevek iz tega naslova je treba zavrniti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi, ki bi narekovali izrek civilne kazni v omenjeni višini, to je v višini 57 %. Ni jasno, kateri znesek naj bi predstavljal osnovo za odmero civilne kazni. Ker višina civilne kazni ni obrazložena, sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženka še opozarja, da ni pravilna odločitev sodišča, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za omenjena zneska avtorskega nadomestila in civilne kazni, saj znesek civilne kazni v samem izreku sklepa o izvršbi ni bil nikdar vključen. Zahtevku, ki je vezan na izdan sklep o izvršbi, je sodišče ugodilo, kot da bi podlaga za vtoževanje plačila zneska obstajala že prej na podlagi računov, ne pa na podlagi kasneje predlaganega izreka civilne kazni, ki jo je tožeča stranka predlagala z dnem spremembe tožbe. Toženka nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, pri čemer opozarja, da bi moralo sodišče upoštevati uspeh strank v pravdi. Upoštevajoč prisojeni znesek s strani sodišča prve stopnje, je tožeča stranka uspela le s 75 %, v primeru ugoditve pritožbi, pa bi bil njen uspeh manj kot polovico.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka izpodbija tisti del sodbe, v katerem ni uspela v sporu, to sta I. in III. točka izpodbijane sodbe. Zato je odločitev v II. točki izreka pravnomočna. Pritožbeno sodišče je tako v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in v mejah kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Protispisne so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tekom postopka podan ugovor zastaranja. Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje takšnega ugovora ni nikoli uveljavljala. Ugovor zastaranja v zvezi s plačilom nadomestila za uporabo avtorskih varovanih del, čeprav gre za ugovor materialnega prava, ki ga tožena stranka prvič uveljavlja v pritožbi, je tako prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Bistvena značilnost ugovora zastaranja je, da se sodišče na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Z vprašanjem zastaranja se sodišče ne ukvarja po uradni dolžnosti. Zastaranje zato učinkuje šele, ko dolžnik poda izjavo, da ugovarja zastaranje. V pritožbi ga ni mogoče prvič uveljavljati, ker je presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Teh dejstev toženka ni navedla v postopku. Ugovor sam pomeni torej materialnopravno pomembno dejstvo in je hkrati trditev in dokaz tega dejstva. Zato je tudi sodna praksa (potem, ko je ZPP ukinil dopustnost novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku) zavzela stališče, da predstavlja pritožbeni ugovor zastaranja nedovoljeno novoto, razen če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v prvostopnem postopku ni mogla navesti(1). Tožena stranka z ničemer ne izkazuje, da ga brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v prvem postopku. Ugovor zastaranja na pritožbeni stopnji zato ni upošteven.

7. Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala uporabo aparatov za predvajanje glasbe v trgovini (prodajalni avtomobilov) tožene stranke, in sicer s predložitvijo zapisnikov o kontroli. Pritožba ugotovitev sodišča o vsebini zapisnikov ne izpodbija. Zapisniki dokazujejo, da so se v trgovini tožene stranke nahajali aparati za predvajanje glasbe in da se je v času kontrole predvajala glasba. Očitki o domnevni ugotovitvi dejanskega stanja so neutemeljeni. Ker se je v trgovini v vtoževanem obdobju (od oktobra 2008 do novembra 2014) javno priobčevala glasba, mora tožeči stranki plačati nadomestilo za preteklo uporabo avtorskih del, čeprav stranki nista imeli sklenjene ustrezne pogodbe o prenosu uporabe avtorsko varovanih glasbenih del, in sicer na podlagi 198. člena OZ v povezavi s 146. členom ZASP. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka upravičena do plačila po tarifi Pravilnika 1998, po Tarifi pod št. II-E/3 v znesku 583,62 EUR (94,64 EUR letno).

8. Skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek. 168. člen ZASP).

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so podani pogoji za izrek civilne kazni. Drži, da zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, a tu ne gre za takšno situacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vsaj dvakrat toženo stranko pozivala k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se toženka na to ni odzivala, še več, tudi ob obisku zastopnika tožeče stranke je s svojim obnašanjem zavračala ureditev razmerja. Še tekom postopka je zanikala uporabo avtorskih del in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila kot taki. Pritožba sicer pravilno opozarja, da neodzivnost toženke tekom tega postopka na pripravljalno vlogo ne more biti podlaga za izrek civilne kazni, saj ravnanje stranke v postopku ne predstavlja okoliščine, ki bi jo bilo moč subsumirati pod pravno situacijo, ki bi opravičevala izrek civilne kazni, a gornje ugotovljeno dejansko stanje predstavlja v okviru 168. člena ZASP zadostno podlago za izrek civilne kazni. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabili. Višine dosojene civilne kazni (57%) pritožba konkretno ne izpodbija, navaja le, da ni jasno, kateri znesek naj bi predstavljal osnovo za odmero civilne kazni. A to ne drži. Višino civilne kazni je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno vezalo na višino avtorskega honorarja po tarifnem delu Pravilnika 1998 (od prisojenega nadomestila za uporabo avtorsko varovanih del 583,62 EUR). Upoštevaje tudi višino prisojenega nadomestila, je utemeljeno, glede na okoliščine primera, njegovo povečanje za 57 %, kot je predlagala tožeča stranka, tožena stranka pa nenazadnje temu tekom postopka niti ni konkretizirano oporekala.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za znesek nadomestila in civilne kazni, saj znesek civilne kazni v samem izreku sklepa o izvršbi ni bil nikoli vključen. Četudi gre pritrdi pritožbi, da sodišče izreka ni oblikovalo na način, kot ga predvidevajo določbe ZPP, ki urejajo postopek s plačilnim nalogom, ki se upošteva tudi v primeru izdaje sklepa o izvršbi, v zvezi z določbami ZIZ, ne gre za takšno kršitev postopkovnih določb, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka bi morala vsaj pojasniti, glede česa in zakaj bi očitana kršitev vplivala na sodbo, česar pa ni storila, zato je njena pritožba neutemeljena že iz tega razloga. Odločitev je vsebinsko taka, da je tožeča stranka delno uspela z zahtevkom. Tožeča stranka je sprva s predlogom za izvršbo uveljavljala le plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del ob uporabi Pravilnika 2006, nato je z dopolnitvijo tožbe (list. št. 49), na katero jo je pozvalo sodišče prve stopnje (s sklepom na list. št. 46), postavila tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo nadomestila obračunanega po Pravilniku 1998 in civilne kazni. V skladu z novejšo sodno prakso je dovoljeno spremeniti tožbo v pravdi tudi po uspešnem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Predmet razpravljanja je zahtevek, o katerem je bilo odločeno s sklepom o izvršbi, in spremenjeni zahtevek. V takšnih primerih se obravnavata predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe kot tožba v pravdnem postopku. Gre sicer za spremembo tožbe v delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni (184. in 185. člen ZPP) in jo je sodišče v tej zadevi (nesporno) smiselno dopustilo, a predlog za izvršbo skupaj z dopolnitvijo/spremembo tvori tožbo, kar kaže, da oblikovanje izreka, kot ga je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o tem, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi tako za znesek nadomestila kot za znesek civilne kazni, ne predstavlja kršitve, ki je vplivala na pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

11. Utemeljeno pa pritožba izpodbija stroškovno odločitev. V obravnavanem primeru ne gre za tožničin neuspeh s sorazmerno majhnim delom, zato ni bilo podlage za povrnitev celotnih stroškov postopka. Tožeča stranka je uspela s tožbenim zahtevkom v višini 916,28 EUR od vtoževanih 1.267,70 EUR, kar je okrog 75% uspeh v pravdi, kot ocenjuje pritožnica. Glede na delni uspeh v pravdi, je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upravičena le do sorazmernega dela priglašenih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 212,38 EUR. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo stroškovno odločitev (v III. točki izpodbijane sodbe) tako, da je prisojeni znesek pravdnih stroškov nadomestilo z zneskom 159,29 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede stroškov postopka, to je glede dela stranske terjatve, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Slednje velja tudi za tožečo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi na pritožbeni stopnji in tako ni bil potreben (155. člen ZPP).

Opr. št. (1): Glej tudi Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjeiga, UL RS, GV Založba, 2009, str. 231-233.