Jedro

Četudi je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga po določbah ZDR, je upravičen do (višje) odpravnine po kolektivni pogodbi, saj njene določbe s sprejemom in uveljavitvijo ZDR niso bile razveljavljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 4. točko redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 27.11.2003 spremenilo tako, da tožeči stranki ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za 30 let dela v podjetju v višini 60 % povprečne bruto plače, prejete v zadnjih treh mesecih dela, za vsako leto dela v podjetju, odpravnina pa se izplača do izteka odpovednega roka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izplačati tožeči stranki odpravnino v neto znesku 2.096.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2004 dalje do plačila (2. točka izreka) in ji povrniti stroške postopka v znesku 440.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo družbenih dajatev in dohodnine od zneska 2.096.022,00 SIT (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nov institut, ki ga je uvedel novi ZDR in ga Kolektivna pogodba za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost ne ureja. KP dejavnosti zato ne more določati pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpoved je po svoji pravni naravi drugačna od odpovedi presežnemu delavcu, s katero se ukvarja KP dejavnosti, zato teh dveh institutov med seboj ni mogoče primerjati in presojati, kateri je za delavca ugodnejši. Tudi instituta odpravnine po novem ZDR in po KP dejavnosti nista primerljiva. Določbe KP dejavnosti se lahko uporablja le za primere, če se je postopek odpovedi presežnemu delavcu začel še pred uveljavitvijo novega ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki se sklicuje le na ZDR. Ker se v nobeni fazi postopka predmetne odpovedi niso uporabljale določbe KP dejavnosti, je nerazumljivo, da bi se morale uporabiti pri določitvi višine odpravnine. Delavci, katerim je pogodba o zaposlitvi odpovedana po ZDR, so upravičeni do odpravnin v višini, ki jo določa novi ZDR, razen če se delodajalec odloči, da bo delavcu izplačal višji znesek. KP dejavnosti ni usklajena z novim ZDR, ki nekatere delovnopravne institute ureja na novo in drugače, zato je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da se višina odpravnine določa po KP, če je to ugodneje. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe glede neusklajenosti KP dejavnosti z novim ZDR v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Iz sodbe opr. št. VIII Ips 84/2006 izhaja, da se pravna podlaga za sklepanje kolektivnih pogodb z uveljavitvijo ZDR ni spremenila in so dotlej veljavne kolektivne pogodbe ostale v veljavi, kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami zakona. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, in sicer v delu, v katerem je tožeča stranka v postopku uspela. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. V izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijanega dela sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Ker pritožba zatrjuje bistvene kršitve določb postopka zgolj pavšalno, je sodišče druge stopnje preizkusilo, ali so v obravnavani zadevi podane tiste bistvene kršitve postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar slednjih ni ugotovilo.

Dne 27.11.2003 je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka ji je za 30 let dela v podjetju priznala in izplačala odpravnino v višini 60 % povprečne neto plače, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih dela, in sicer za vsako leto dela v podjetju. Tožeča stranka zatrjuje, da bi ji odpravnina morala biti obračunana od bruto in ne od neto zneska plače, ter posledično vtožuje izplačilo razlike odpravnine.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je delavec, kateremu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur. l. RS, št. 42/02), upravičen do odpravnine v višini, ki jo določa ZDR/02, ne pa do odpravnine po določilih Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 14/99 in nadaljnji; v nadaljevanju KP dejavnosti). Prvostopenjsko sodišče ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 84/2006, z dne 9.5.2006), katere sporni predmet je enakovrsten kot v obravnavani zadevi, pravilno ugotavlja, da ZDR/02 ni razveljavil kolektivnih pogodb, ki so veljale v trenutku začetka njegove veljavnosti, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, saj je v 2. odstavku 245. člena še naprej ohranil v veljavi določbe o kolektivnih pogodbah, ki sta jih vsebovala Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji). Dotlej veljavne kolektivne pogodbe so torej ostale še naprej v veljavi, v kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR/02, zlasti o minimalnih pravicah delavca.

Ker je v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/02 poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen podobno, kot je določal ZDR/90 v 29. členu operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavec postal trajni presežek in mu je zato prenehalo delovno razmerje, se določila kolektivnih pogodb glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi ZDR/02. V 1. odstavku 109. člena ZDR/02 je določeno, da je delodajalec dolžan delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačati odpravnino, pri čemer je osnova za izračun povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Za zaposlitev delavca pri delodajalcu več kot eno leto do pet let je določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, za zaposlitev od pet do petnajst let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu in za zaposlitev delavca nad petnajst let v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu (2. odstavek citiranega člena). V 4. odstavku istega člena je določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače. Interpretacija 4. odstavka 109. člena kaže, da ZDR/02 ni določil najvišjih zneskov odpravnine, zato izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je glede višine odpravnine potrebno upoštevati 2. odstavek 7. člena ZDR/02, v skladu s katerim se s pogodbo o zaposlitvi oz. kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine. V obravnavani zadevi je za tožečo stranko ugodnejša odpravnina iz 6. odstavka 24. člena KP dejavnosti, ki je bila v času določanja odpravnine tožeči stranki še vedno v veljavi. Skladno s citiranim členom KP dejavnosti namreč tožeči stranki pripada odpravnina v višini 60 % njene povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu, medtem ko bi bila po 2. odstavku 109. člena ZDR/02 ob upoštevanju dosežene delovne dobe upravičena za vsako leto dela pri delodajalcu zgolj do odpravnine v višini 1/3 osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR/02. Tožena stranka je sicer že sama v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki priznala pravico do odpravnine po 6. odstavku 24. člena KP dejavnosti (60 % povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu), vendar sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključuje, da bi morala navedeni odstotek odmeriti od povprečne delavčeve mesečne bruto plače in ne neto plače, kot je to zmotno tolmačila tožena stranka. V 1. odstavku 70. člena KP dejavnosti je namreč izrecno opredeljeno, da so vsi zneski v tej KP, ki se nanašajo na plače in na nadomestila, v bruto zneskih - slednje pomeni, da je tožeča stranka upravičena do izplačila odpravnine v višini 60 % njene povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki. V zvezi z vprašanjem pravice delavca do odpravnine v bruto ali neto znesku pa velja omeniti tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 147/2001, z dne 14.5.2002, iz katere med drugim izhaja "da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plača v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske." Prvostopenjsko sodišče je v skladu z vsem obrazloženim 1. točki tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno ugodilo in 4. točko odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, se pri odmeri odpravnine tožeči stranki upošteva njena povprečna bruto plača. Glede na podatke o plači tožeče stranke za mesece avgust, september in oktober 2003 in njeno delovno dobo je tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do odpravnine v znesku 5.418.297,00 SIT. Upoštevaje dejstvo, da je bilo tožeči stranki iz naslova odpravnine že izplačanih 3.322.275,00 SIT, je toženi stranki utemeljeno naložilo v plačilo še razliko do celotnega zneska pripadajoče odpravnine, t.j. 2.096.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2004 dalje do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in, vključno z odločitvijo o stroških postopka, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2. in 3. točka izreka).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), tožeča stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).