Jedro

Čas razpoložljivosti po 3. členu ZDCOPMD je izrecno izvzet iz delovnega časa mobilnih delavcev. Čas razpoložljivosti za mobilne delavce, ki vozijo v posadki (kot tožnik) pa po 2.b točki tretjega odstavka 3. člena ZDCOPMD pomeni čas sedenja ob vozniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo neizplačanih nadur v neto zneskih, navedenih v izreku, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke iz naslova nadurnega dela zahteval plačilo 4.646,57 EUR bruto (I. točka izreka). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna od vtoževanih zneskov plačati davke in prispevke pristojnim institucijam (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.366,83 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik navaja, da je čas razpoložljivosti urejen po uredbah EGS 3821/85 in ES 165/14, po katerih čas razpoložljivosti za mobilnega delavca pomeni čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje oziroma opravljanje drugih del. Za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, pa to pomeni čas sedenja ali ležanja na ležišču ob vozniku v vozilu, medtem, ko se vozilo premika. Gre torej za čas, ko mobilni delavec ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu pripravljen oziroma na poziv prevzeti običajno delo. To pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot delovni čas. Tožnik je bil ves čas na svojem delovnem mestu, tudi v času, ko je vozil sovoznik, in sicer po nalogu tožene stranke. Čas, ki ga delavec po nalogu delodajalca preživi na svojem delovnem mestu, je treba šteti v delovni čas. Sodna izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja na več mestih poda ugotovitev, da presega tedensko omejitev povprečja 48 ur, kar pomeni, da dejansko tolmači zakonodajo, za kar pa ni pristojna. Sodišče je spregledalo, da je sodni izvedenec dr. A.A. v prvem izvedenskem mnenju ugotovil prikrajšanje tožnika iz naslova nadur. Sodišče se do njegovega mnenja ni ustrezno opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča, da nedosledna uporaba tahografa bremeni zgolj tožnika, ne pa tudi tožene stranke. Četudi pride do nepravilnega evidentiranja tožnikovih delovnih aktivnosti, se kaj takega največkrat zgodi zaradi navodil delodajalca. Voznik to počne, ker drugače ne bi mogel izpolniti zadane naloge. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo dodatka za nadurno delo za obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2012 in za mesec januar 2013, plačilo plače za januar 2013 in regres za letni dopust za leto 2012, ko je bil kot voznik tovornjaka zaposlen pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 41/2016 z dne 7. 7. 2016 potrdilo izpodbijano sodbo opr. št. Pd 429/2013 z dne 13. 10. 2015 v odločitvi glede zavrnitve izplačila plače za januar 2013 in regresa za letni dopust za leto 2012. Odločitev je v tem delu postala pravnomočna. Razveljavilo pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo nadurnega dela in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje primarni in podredni tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za nadurno delo zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik v vtoževanem obdobju ni opravljal dela preko polnega delovnega časa. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo dodatka za nadurno delo v spornem obdobju, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo tožnik očita sodišču prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo razlogov, zakaj pri odločitvi ni upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo dr. A.A. z dne 15. 5. 2015 z dvema dopolnitvama. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je do navedenega izvedenskega mnenja opredelilo v 9. točki obrazložitve sodbe in pojasnilo, zakaj izvedenskemu mnenju ni sledilo in zakaj je v postopku za ugotavljanje, ali je tožnik v spornem času opravljal nadurno delo, postavilo drugega sodnega izvedenca, to je sodno izvedenko za ekonomijo - plačilo mag. B.B. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu jasna in popolna, med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik za toženo stranko opravljal delo voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. Tožnik je vozil v paru s še enim voznikom. Za tožnika je sporno predvsem, ali se čas, ko je vozil drug voznik, sam pa je bil ta čas v kabini poleg voznika, všteje v delovni čas.

9. Za tožnika, kot mobilnega delavca, se v spornem obdobju uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) ter določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.), ki je specialni predpis glede na ZDR. Po 3. členu ZDCOPMD je delovni čas mobilnega delavca čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je namenjen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje vozila; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino, itd. Čas razpoložljivosti pa pomeni za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čakanja zaradi prepovedi vožnje. Ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom časa razpoložljivosti; za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja na ležišču v vozilu medtem, ko se vozilo premika.

10. Sodišče prve stopnje je sporno vprašanje, ali je tožnik v vtoževanjem obdobju pri toženi stranki opravljal delo preko polnega delovnega časa, razčiščevalo s postavitvijo dveh izvedencev ekonomske stroke, in sicer najprej s sodnim izvedencem za ekonomijo dr. A.A. in nato s sodno izvedenko za ekonomijo - plačilo mag. B.B. Sodni izvedenec dr. A.A. je sicer v izvedenskem mnenju ugotovil tožnikovo prikrajšanje iz naslova premalo plačanih nadur, ki pa mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Ta namreč pri izdelavi izvedenskega mnenja in dveh dopolnitvah ni v celoti upošteval določb ZDCOPMD glede delovnega časa mobilnih delavcev (v delovni čas je vštel tudi čas počitka in zanemaril okoliščino, da je tožnik vozil tudi v posadki). Tako je sodišče prve stopnje ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju dejansko ni opravljal nadurnega dela, utemeljeno oprlo zlasti na izvedensko mnenje sodne izvedenke mag. B.B., ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, jasno in popolno. Sodna izvedenka pa je svoje ugotovitve pojasnila in strokovno obrazložila tudi na zaslišanju ter odgovorila na pripombe strank.

11. Sodna izvedenka mag. B.B. je izvedensko mnenje podala na podlagi podatkov iz evidenc, ki jih je v skladu z določili ZDCOPMD dolžna voditi tožena stranka (to so, "aktivnosti voznika, "podrobne aktivnosti" in izpisi iz tahografske kartice), pri tem pa je v delovni čas tožnika vštela tahografski postavki "delo " in "vožnja", ne pa tudi oznaki "pripravljenost", ki v skladu z ZDCOPMD predstavlja "razpoložljivost" in "počitek". Upoštevala je, da je tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi delal v neenakomerno razporejenem delovnem času in da je njegov polni delovni čas znašal 40 ur. Sodišče prve stopnje je tak način izračuna pravilno ocenilo kot ustrezen in skladen z določbami ZDCOPMD ter je zato podano izvedensko mnenje, da je tožnik delo v enakomerno razporejenem delovnem času opravljal znotraj zakonskih omejitev in ni opravljal delo preko polnega delovnega časa, utemeljeno sprejelo kot pravilno. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi se moral v delovni čas všteti tudi čas razpoložljivosti, to je čas, ko je sedel v kabini, medtem ko je drug voznik opravljal vožnjo. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 41/2016 z dne 7. 7. 2016 opozorilo, da je čas razpoložljivosti po 3. členu ZDCOPMD izrecno izvzet iz delovnega časa mobilnih delavcev. Čas razpoložljivosti za mobilne delavce, ki vozijo v posadki (kot tožnik) pa po 2.b točki tretjega odstavka 3. člena ZDCOPMD pomeni čas sedenja ob vozniku. Glede na to tožnikovo vztrajanje v pritožbi pri nasprotnem ni utemeljeno.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede neupoštevanja obdobij "prekinitev", kot izhajajo iz tahografa, v tožnikov delovni čas. Sodna izvedenka namreč teh "prekinitev" ni upoštevala pri izračunu tožnikovega delovnega časa, ker ni bila znana njihova vsebina in namen. Sodišče prve stopnje je to ocenilo kot pravilno, saj so te "prekinitve" posledica nedosledne uporabe tahografa in evidentiranja dejavnosti, za kar je sicer odgovoren tožnik. Pri tem je pravilno izhajalo iz Uredbe Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20. 12. 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu v zvezi z Uredbo (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85, po kateri vozniki upravljajo preklopne mehanizme na tahografu, ki omogočajo ločen in razločen zapis posameznih časovnih obdobij in dejavnosti ter so posledično odgovorni za pravilnost vnesenih podatkov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da gre neskrbnost tožnika pri vnašanju podatkov v tahograf njemu v škodo, saj sodna izvedenka zaradi njegovega neskrbnega ravnanja ni mogla ugotoviti vsebine aktivnosti. To pa pomeni, da tega časa, ki je pomanjkljivo evidentiran oziroma njegove vsebine ni mogoče ugotoviti, ni mogoče všteti v delovni čas. Pritožbene navedbe, da naj bi do nepravilnega evidentiranja tožnikovih aktivnosti največkrat prišlo zaradi navodil delodajalca, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).