Jedro

Pogodba o preživljanju ne pomeni trajnega vira preživljanja. Starši pa so dolžni preživljati svoje otroke po dopolnjenem 18. letu starosti le, če se otroci šolajo, pa še to le do 26. leta starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.12.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvu Republike Slovenije na podlagi določbe 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), in sicer zato, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 5. členom Uredbe Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba). V postopku je namreč tožena stranka ugotovila, da tožnik nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tožena stranka ni mogla upoštevati pogodbe o avtorskem delu, sklenjene za določen čas enega leta, ki jo je tožnik predložil kot dokaz trajnega vira preživljanja. Po mnenju tožene stranke dokaz o trajnem viru preživljanja tudi ne more predstavljati pogodba o preživljanju v obliki notarskega zapisa, sklenjena za nedoločen čas, na podlagi katere se tožnikova mati zavezuje izplačevati tožniku rento v višini zajamčene plače, saj po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) starši niso dolžni preživljati svojih polnoletnih otrok.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo RS na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 5. členom Uredbe. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se preživlja, bodisi drug trajen vir preživljanja, na primer zakonito pravico preživljanja po ZZZDR. Pogodba o avtorskem delu ne dokazuje, da ima tožnik trajen vir preživljanja, saj je sklenjena za določen čas. Tudi pogodba o preživljanju ne predstavlja dokaza o trajnem viru sredstev za preživljanje, saj na podlagi 5. člena Uredbe zakonodajalec šteje, da ima prosilec zagotovljeno trajno socialno varnost takrat, ko denarna sredstva prejema redno. Taka sredstva pa so plača, pokojnina, preživnina, kar pomeni, da so to takšna sredstva, ki se izplačujejo na podlagi pridobljenih pravic, varovanih z zakonom. Pogodba o preživljanju pa se lahko tudi razveže. Zato taka pogodba ne more predstavljati trajnega vira preživljanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Vztraja pri svoji trditvi, da izkazuje zadostna sredstva za preživljanja v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, kar je ugotovil tudi že organ odločanja v postopku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Ta organ o sredstvih za preživljanje uporablja tudi določbo 5. člena Uredbe. Tožnik pa je izkazal, da ga preživlja mama na podlagi sklenjene pogodbe o renti, na podlagi katere prejema zajamčeni osebni dohodek. Stališče sodišča prve stopnje, da pogodbe o renti ni moč šteti med reden trajen vir sredstev za preživljanje, ni pravilno, saj se taka pogodba lahko razveže le na podlagi volje obeh pogodbenih strank in nikakor ne enostransko. Taka pogodba je tudi izvršljiva. Sicer pa je tožnik prišel v Slovenijo v rani mladosti skupaj s starši z območja nekdanje skupne države SFRJ. Tako izpolnjuje pogoj za sprejem v državljanstvo tudi na podlagi 13. člena ZDRS. Zato bi moral organ odločanja ugotavljati dejansko stanje tudi v smeri, ki jo začrtuje nova sprejeta politika na področju državljanstva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je sodišče utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, na podlagi določbe 1. odstavka 10. člena ZDRS pristojni organ lahko osebo, ki prosi za sprejem v državljanstvo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora oseba izpolnjevati tudi pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, in sicer, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Po določbi 5. člena Uredbe se med drugim šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno ali socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, ali pa ima kakšen drug trajni vir preživljanja v tej višini. Ker je bilo v upravnem postopku za sprejem odločitve o tožnikovi prošnji ugotovljeno, da tožnik izkazuje lastne dohodke le na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene za določen čas (za občasna igranja harmonike), je sporno v tem upravnem sporu, ali se lahko pogodba o preživljanju šteje za trajni vir preživljanja.

Po določbi 2. odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke po doseženi polnoletnosti, če se ti redno šolajo pa tudi po polnoletnosti, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti otroka. Ker v obravnavanem primeru ne gre za tako obveznost tožnikove matere za preživljanje tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča pogodba o renti, sklenjena med tožnikom in njegovo materjo, ne more predstavljati trajnega vira preživljanja. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je možno po pravilih obligacijskega prava takšno pogodbo razdreti in da zato ta pogodba ne more predstavljati trajnega vira preživljanja.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje odločati o tožnikovi prošnji na podlagi določbe 13. člena ZDRS glede na novo sprejeto politiko Vlade Republike Slovenije o podeljevanju državljanstva. Postopek za sprejem v državljanstvo se začne na vlogo prosilca, ne pa po uradni dolžnosti. Tudi spremembo zahtevka mora opraviti prosilec na podlagi določbe 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) postaviti sam, in sicer do konca upravnega postopka na prvi stopnji, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Zato je ta ugovor brezpredmeten.

Pritožbeni razlog, ki pa se nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno in popolno ugotovljenega v upravnem postopku, ta pritožbeni razlog ni dopusten.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.