Jedro

Po uveljavitvi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij se za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja (denacionalizacija) v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij uporabljajo določbe tega zakona in ne določbe ZDen (68. člen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 14.12.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper začasno odredbo, s katero je prvostopni organ zavezancu - tožniku, prepovedal vsakršno razpolaganje s poslovnimi prostori v stavbi na parc. št. 35/1, vpisani v vl.št. 510, in lastninsko preoblikovanje podjetja v obsegu, ki se nanaša na navedene poslovne prostore. V zavarovanem obsegu je te poslovne prostore tudi izločil iz lastninskega preoblikovanja podjetja. S tem je začasno zavaroval zahtevke šestih denacionalizacijskih upravičencev, vsakega do 1/8, tako da začasno zavarovanje obsega skupno 6/8 zahtevane nepremičnine. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača pritožbeni ugovor, da je prvostopni upravni organ izdal začasno odredbo brez predloga vlagateljev zahteve za denacionalizacijo in navaja, da so predlagatelji zahteve za denacionalizacijo dne 5.11.1993 predlagali izdajo začasne odredbe na podlagi 68. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), s katero naj bi upravni organ tožniku prepovedal kakršnokoli razpolaganje z zahtevano nepremičnino in lastninsko preoblikovanje, ki bi vključevalo to nepremičnino. Izdaja sklepa o začasni odredbi na podlagi navedene zakonske določbe ni omejena s prekluzivnim rokom, zato vlagatelj zahteve za denacionalizacijo lahko vloži predlog tudi po 7.6.1993, ko je potekel prekluzivni rok za vložitev predloga na podlagi 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Svoje stališče utemeljuje s citiranjem besedila 68. člena ZDen in pri tem dodaja, da je med razpolaganja z nepremičninami, ki se jih prepove po navedeni določbi ZDen, treba šteti tudi lastninsko preoblikovanje družbenopravnih oseb, ki imajo v svojih sredstvih nepremičnine, ki se vračajo. Lastninsko preoblikovanje namreč vpliva na obliko vrnitve podržavljenega premoženja, saj premoženja, na katerem je lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb, ni mogoče vrniti (tretji odstavek 16. člena ZDen) in če nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, gre upravičencu odškodnina, ki je praviloma v obveznicah ali delnicah (42. člen ZDen), kjer je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (3. in 4. odstavek 51. člena ZDen). Da bi preprečil poslabšanje položaja upravičencev in hkrati onemogočil neupravičeni prehod obveznosti zavezancev na Slovenski odškodninski sklad, je ZDen v 88. členu posebej določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. V že omenjenem 68. členu pa je določil način zavarovanja izvajanja te prepovedi pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. V navedenem primeru je treba šteti, da je prvostopni organ ugodil predlogu vlagateljev in odločil o izdaji sklepa na podlagi 68. člena ZDen, čeprav se v uvodu sklicuje na 10. člen ZLPP. Po mnenju tožene stranke so podani tudi utemeljeni razlogi za prepoved razpolaganja in izločitev zahtevanih poslovnih prostorov iz lastninskega preoblikovanja tožnika. Z navedeno prepovedjo se zavaruje vrnitev nepremičnine v naravi, ki bi bila v primeru olastninjenja po določbah ZLPP onemogočena. V obravnavanem primeru, med začasnima odredbama po določbi 10. člena ZLPP in po določbi 68. člena ZDen, ni vsebinske razlike, zato sklicevanje prvostopnega organa na določbo 10. člena ZLPP ni moglo vplivati na pravilnost in utemeljenost izdane začasne odredbe in ne more biti razlog za odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo, ker naj bi tožena stranka zaradi napačnega tolmačenja določb ZLPP kršila tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po mnenju tožnika je potrebno razmerje med ZLPP in ZDen presojati po vsebini posameznih določb in ne glede na določilo člena 41. ZDen. Ta člen ZDen je res lahko razumeti tako, da se določbe členov 34. do 39. ZDen lahko uporabljajo samo, če je bil zoper podjetje, to je zavezanca vložen in še to pravočasno, predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Če tak predlog ni bil vložen, se določbe členov 34. do 39. ZDen ne morejo uporabljati, vendar pa to ne pomeni, da določbe ZLPP niso specialen predpis v razmerju do vračanja tudi tistih nepremičnin, ki niso premoženje iz 13. člena ZDen, oziroma kadar upravičenci niso bivši delničarji oziroma družbeniki. Določba 2. odstavka 15. člena ZLPP izrecno dovoljuje (v pogledu vseh upravičencev in premoženja vsake vrste) lastninsko preoblikovanje, če predlog za izdajo začasne odredbe po členu 10. ZLPP ni vložen v roku iz 11. člena. Torej je tudi ta določba ZLPP specialni predpis v odnosu na ZDen oziroma vsaj njegove določbe člena 68 ni mogoče razumeti kot specialne v odnosu na ZLPP oziroma njegov 15. člen. Zato tudi lastninskega preoblikovanja podjetij ni mogoče pojmovati za razpolaganje po splošnih predpisih, med katere je po mnenju tožnika šteti tudi člen 68. ZDen. Zato smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena.

Po vpogledu v upravne spise je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, izpodbijana odločba pa nezakonita. V zadevi je nesporno, da so tožniki vložili predlog za začasno odredbo po 68. členu ZDen dne 5.11.1993. ZLPP kot specialen in kasnejši predpis v drugem poglavju posebej ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih upravičenci do denacionalizacije uveljavljajo do podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu oziroma njihovih sredstev (9. člen). Ta zakon določa tudi končni rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, to je do 7.6.1993 (11. člen) in v 2. odstavku 15. člena tudi določa, da če upravičenec do navedenega roka ni vložil takega predloga, se podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom in v tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Po mnenju sodišča iz navedenih določb ZLPP izhaja, da je ta zakon iz razloga, da se zaradi postopkov denacionalizacije ne bi bistveno podaljševal proces lastninskega preoblikovanja podjetij, specialno in posebej določil rok za vlaganje začasnih odredb in tudi posledice, če jih upravičenci do roka ne vložijo. S tem zakon ni posegel v pravice, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci po ZDen, ampak je le sledil enemu izmed temeljnih načel ZDen, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih. S tem, ko se podjetja zaradi denacionalizacijskih postopkov ne bi mogla v ustreznem času olastniniti, bi po mnenju sodišča lahko nastala gospodarska škoda z vsemi svojimi posledicami. Po uveljavitvi ZLPP se za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij uporabljajo določbe tega zakona in zato v takih primerih ni več mogoče uporabljati določbe 68. člena ZDen. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni vsebinske razlike med začasnima odredbama po določbi 10. člena ZLPP in po določbi 68. člena ZDen, zato sklicevanje prvostopnega organa v odločbi na določbo 10. člena ZLPP naj ne bi vplivalo na pravilnost izdane začasne odredbe in tudi ne more biti razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Po mnenju sodišča je med navedenima določbama obeh zakonov bistvena vsebinska razlika, še posebej ob dejstvu, da je po ZLPP rok za vložitev predloga za začasno odredbo časovno omejen in je bil v tem primeru, kar ni sporno, prekoračen. Temu pa sledijo tudi posledice (15. člen ZLPP), saj se po preteku navedenega roka, če upravičenec ni vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, podjetje lahko olastnini, upravičencu pa v takem primeru pripada le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Ker je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, po preteku roka iz 11. člena ZLPP, prvostopni organ pa je izdal začasno odredbo, sklicujoč se na 10. člen ZLPP, ki pa ga je ob tem še napačno razumel in tolmačil in zato tudi nepravilno uporabil, bi morala tožena stranka to nezakonitost odpraviti. Ker tega ni storila, je tudi izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kršila tako materialni kot tudi procesni predpis, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).