Jedro

Tožnica ni dokazala obstoja ekonomske skupnosti. Tako ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je v letih druženja prihajalo do prelivanja njunih (denarnih ali nedenarnih) prispevkov ter da sta te prispevke redno namenjala kritju skupnih potreb ali skupaj investirala v kakšno materialno dobrino.

Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da sta tožnica in zapustnik bližnji odnos vzpostavila v zrelih letih. Ravno zato ni štelo za odločilne odsotnosti spolne zveze, ki je sicer pomemben element življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Pravno zmotno pa je pritožbeno zavzemanje za dodatno manj strogo obravnavo skupnosti starejših oseb, ki sta že pred tem živeli vsaka v svoji partnerski (zakonski) zvezi in si ustvarili družini. Sodna praksa zavzema nasprotno stališče in sodišču v tovrstnih primerih narekuje zadržanost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ima na podlagi obstoja zunajzakonske skupnosti status zakonite dedinje po zapustniku A. A. Hkrati je tožnici naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 2.478,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče pri odločitvi zanemarilo izkazane elemente zunajzakonske skupnosti, svojo odločitev pa oprlo le na ugotovitev, da je tožnica zavrnila poroko z zapustnikom ter da ji ni uspelo izkazati dovolj pogostega skupnega prenočevanja. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je šlo za zvezo dveh starejših oseb, za katerima je dolgo življenje in mnoge težke in grenke izkušnje, zaradi česar sta v zunajzakonski skupnosti bivala na svojevrsten način. Zapustnik je bil vse od leta 2007 zelo slabega zdravja in ves čas brez lastnega denarja, zaradi česar je potreboval finančno pomoč v obliki redne dnevne prehrane, nege in vzdrževanja, kar mu je nudila tožnica. Tudi po zadnji operaciji je celotno odgovornost in skrb zanj prevzela tožnica, kot na očetovo partnerko se je nanjo zanašala tudi toženka. Navedenega ne morejo ovreči nekatere izjave in izpovedi sosedov, ki jih je kot priče predlagala izključno toženka. Tožnica je s pričami, listinami in svojo izpovedjo dokazala, da je bila čustveno, moralno in gospodarsko globoko in ves čas ("vsak dan in noč") povezana z zapustnikom in to mnogo let pred njegovo smrtjo. Zunajzakonska skupnost je obstajala od leta 2004 do leta 2011, saj je zapustnik s tožnico stalno živel, pri njej jedel in pral perilo ter z njo delil lepe in težke trenutke. Sodišče je neutemeljeno v tožničino škodo štelo njeno odločitev, da se z zapustnikom ne poroči. Oklevanje s poroko je glede na njeno visoko starost popolnoma razumno ravnanje, saj ji poroka razen dodatnega vaškega opravljanja v vsakodnevno življenje ne bi prinesla ničesar novega. Nesmiseln je očitek, da se tožnica ni poročila zgolj zaradi zapustnikovih dolgov, saj je imel slednji stanovanje, ki ga ni zares potreboval, iz prejete kupnine pa bi lahko kadarkoli poplačal dolgove. Tudi sicer zapustnik ni imel nesorazmerno visokih dolgov, saj je tožnica ves čas skrbela za to, da so bile obveznosti kolikor toliko redno poravnane.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (ZD) ter merila, ki so se v zvezi s priznanjem zunajzakonske skupnosti izoblikovala v sodni praksi.

6. Tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je tudi v pritožbenem postopku sporno, ali je med tožnico in očetom toženke pok. A. A. obstajala zunajzakonska skupnost kot podlaga za tožničino dedno pravico.1 Ocena sodišča prve stopnje, da zunajzakonske skupnosti ni bilo, ker ni dokazanih vseh njenih elementov oz. pogojev, je pravilna.

7. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po drugem odstavku 10. člena ZD (enako 12. člen ZZZDR) izpolnjeni trije pogoji, in sicer mora med partnerjema obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost neveljavna.

8. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Ker gre za skupnost, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega mora biti opazna navzven (notorna), zaradi česar mora izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje ter skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.2

9. Pravno pomembna dejstva, ki bodisi niso sporna bodisi so prepričljivo ugotovljena, so naslednja: - toženka je hči zapustnika A. A. iz njegove prve zakonske zveze; - zapustniku je v letu 2004 umrla druga soproga B. A., s katero je živel in bil poročen približno 40 let; - zapustnik je bil odvisen od iger na srečo in je večino prihodkov zapravil v igralnici; - toženka si je življenje s svojo družino ustvarila na D., v letih po smrti B. A. se je z očetom srečevala ob obiskih v R., približno enkrat mesečno, vendar takrat več dni zapored; - odnos med toženko in zapustnikom je bil vseskozi korekten, ohladil pa se je v letu 2010, ko je toženka izrazila nestrinjanje z njegovo odvisnostjo in zapravljanjem ter zavrnila nadaljnje brezpogojno posojilo denarja; - nekaj časa po smrti soproge B. A. je začel zapustnik obiskovati tožnico in se z njo družiti; - takrat je bila tožnica stara okoli 65 let, zapustnik pa okoli 70 let; - tožnica je imela hišo v L., zapustnik pa stanovanje v R.; - v nadaljnjih letih je zapustnik včasih prenočil pri tožnici v L., medtem ko tožnica ni prenočevala v zapustnikovem stanovanju v R.; - med njima ni bilo spolne zveze; - zapustnik je k tožnici precej pogosto hodil na kosila, sicer si je kuhal sam ali pa se je prehranjeval pri sosedih oziroma v lokalih; - zapustnik si je do zadnje hospitalizacije v letu 2011 perilo pral in likal sam v stanovanju v R.; - tožnica je imela ključe zapustnikovega stanovanja; - tožnica in zapustnik sta bila v letih od 2006 do 2009 vsako leto teden dni skupaj na počitnicah v termah, občasno sta skupaj odšla na dnevni izlet, nekajkrat v N. in enkrat na M.; - tožnica in zapustnik, razen občasnega nakupovanja hrane in skupnih počitnic, nista imela skupnih finančnih projektov, med njima ni bilo vzajemne finančne pomoči, prav tako nista skupaj pokrivala stroškov hiše in stanovanja; - v letu 2007 je zapustnik zbolel, do smrti je bil štirikrat hospitaliziran v bolnišnici v S., vendar je tujo nego potreboval le po zadnji hospitalizaciji v letu 2011; - tožnica je zapustnika vozila na zdravniške preglede ter v bolnišnico, v času njegovih hospitalizacij je bivala v hotelu v S. in ga obiskovala v bolnišnici; - zapustnik je večkrat izrazil željo, da bi se s tožnico poročil, a je ta to odklonila; - neposredno pred zadnjo hospitalizacijo je zapustnik iz hvaležnosti za tožničino pomoč in skrb napisal izjavo, da v slučaju, da se mu kaj zgodi, podarja "svoji dragi prijateljici C. C." svoj avto; - po zadnjem prihodu iz bolnišnice 5. 7. 2011 je tožnica zapustniku nudila potrebno nego (vključno z menjavo urostomske vrečke); - tudi v tem času, razen nekaj dni, zapustnik ni bival pri tožnici, temveč v svojem stanovanju v R., tožnica pa je živela in prenočevala v svoji hiši; - 25. 7. 2011 je zapustnik umrl; - zadnjo noč je v svojem stanovanju preživel sam ter bil sam tudi ob smrti; - ob njegovi smrti je bilo stanovanje v zelo neurejenem stanju; - za pogreb je poskrbela ter njegove stroške plačala tožnica, vendar med strankama obstaja spor, ali je to storila upravičeno in ustrezno.

10. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva ugotovilo na podlagi obsežnega in temeljitega dokaznega postopka ter prepričljive, natančne in notranje skladne dokazne ocene, ki je pritožbene navedbe ne omajejo.

11. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je bilo stanovanje ob smrti zapustnika v tako zanemarjenem stanju, kot ga prikazujejo fotografije v spisu. Sodišče prve stopnje je to dejstvo zanesljivo ugotovilo na podlagi verodostojne in natančne izpovedi M. S., skrbnika zapuščine. Pritožbene navedbe, da tožnica po smrti zapustnika ni imela ključev stanovanja, medtem ko je toženka te ključe imela, so v nasprotju tako s pričino izpovedjo kot tudi s potrdilom o izročitvi ključev z dne 18. 1. 2012. Trditve o tem, da je policija ob smrti zapustnika stanovanje fotografirala, so bile ovržene z opravljenimi poizvedbami na P. 12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zdravstvene težave zapustnika ter skrb zanj. Sodišče prve stopnje je glede tega sledilo pritožnici, da je imel zapustnik zdravstvene težave od leta 2007 dalje, vendar je ob tem pravilno pojasnilo, da vse do zadnje hospitalizacije v letu 2011 te težave niso zahtevale tuje nege in pomoči. Takšen zaključek je utemeljeno oprlo na izpoved zapustnikove zdravnice T. L., njegova pravilnost pa izhaja tudi iz navedb tožnice, da je zapustnik hodil na izlete in počitnice, na daljša potovanja v N. in na M. ter redno zahajal v igralnico. Ugotovitev o prostovoljnem prevzemu skrbi za zapustnika po zadnji operaciji temelji na tožničinih navedbah, da je imel zapustnik pravico do redne dnevne nege (patronažna sestra), a je ni koristil, ker je vso potrebno oskrbo prevzela tožnica. Tudi sicer ta okoliščina ni bila izpostavljena v sklopu ugotavljanja narave odnosa med tožnico in zapustnikom, temveč kot pojasnilo, zakaj toženki ni mogoče očitati dejstva, da se v zagotavljanje nege ni vključila tudi sama. Enako velja za ugotovitev, da je imel zapustnik dohodke, ki so zadoščali za njegovo preživetje. V nasprotju s pritožbenimi očitki sodišče prve stopnje ob tem ni prezrlo, da je zapustnik te dohodke večkrat zapravil v igralnici, vendar je pravilno štelo, da to dejstvo toženki ni nalagalo obveznosti, da mu finančno pomaga.

13. Sodišče prve stopnje zaključka o odsotnosti skupnega bivanja in zgolj občasnem prenočevanju zapustnika v L. ni oprlo le na izpovedi s strani toženke predlaganih prič, temveč tudi na izpovedi tožničinih prič, zlasti pa na njeno lastno izpoved. Pri tem je pravilno kot nazorni izpostavilo tožničini izjavi, da bi se po zadnji hospitalizaciji z zapustnikom poročila, saj ni mogel biti več sam, ter da so se pogovarjali o tem, da bi šel po operaciji živet k toženki. Nadalje je utemeljeno opozorilo na dejstvo, da je zapustnik po zadnjem prihodu iz bolnišnice kljub slabemu zdravstvenemu stanju bival in prenočeval v svojem stanovanju, tožnica pa v svoji hiši v L. in ga je v R. le obiskovala. Tudi takrat sta očitno za svoj dom štela vsak svojega. Tožnica v pritožbi neobrazloženo namiguje na pristranskost sosedov zapustnika, ki so izpovedali o samostojnem življenju zapustnika v stanovanju v R., o neobstoju volje ustvariti si skupno bivališče ter o odnosu prijateljstva in ne partnerstva. Pritožbeno sodišče v izpovedih prič A. R., I. S. in V. J. ne zaznava teženj nekritično izpovedovati v korist toženke. O zapustnikovem življenju so govorili stvarno, objektivno in verodostojno, zato je sodišče njihovim izpovedim pravilno dalo večjo težo kot izpovedim sorodnikov in prijateljev pravdnih strank.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje materialnopravnega sklepa o obstoju zunajzakonske skupnosti, ker med njima ni bilo ne življenjske ne ekonomske skupnosti, njun odnos pa tudi ni bil notoren kot odnos poročenega para.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče takšno odločitev oprlo le na indice ter dejstvi, da tožnica in zapustnik nista dnevno prenočevala skupaj in da je tožnica zavrnila poroko. Sodišče prve stopnje je osvetlilo vse relevantne vidike odnosa med tožnico in zapustnikom ter opozorilo na vse okoliščine, ki bi lahko kazale na obstoj življenjske skupnosti. Zaključek, da kljub tem okoliščinam elementi zunajzakonske skupnosti niso izkazani, temelji na prepričljivi analizi izvedenih dokazov in pravilni uporabi kriterijev sodne prakse.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je odnos toženke in zapustnika le ena od okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na vsebino razmerja med tožnico in zapustnikom. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v njegovo ugotovitev, da je bil zapustnik do zadnje operacije samostojen, zato v tem obdobju bolj intenzivna skrb toženke, kot so izkazana redna srečanja in telefonski kontakt, ni bila potrebna. V zvezi z opozorili na njeno ravnanje ob zadnji hospitalizaciji pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se zapustnik in stranki pred njegovim odhodom v bolnišnico srečali in se pogovarjali o njegovi nadaljnji negi. Iz tožbenih navedb je razviden obstoj dogovora med zapustnikom in tožnico, da bo to skrb prevzela ona. Dejstvo, da toženka temu ni nasprotovala, še ne dokazuje, da je tožnico dojemala kot zunajzakonsko partnerko svojega očeta. Enako velja za organizacijo in plačilo stroškov pogreba in ureditve groba. Toženka je bila v času smrti zapustnika na morju, preden je izvedela za smrt in se vrnila domov, pa je pogreb že organizirala tožnica, pri čemer toženka ostro nasprotuje ureditvi groba in nagrobnega spomenika. Dejstva, da tožnici noče povrniti stroškov pogreba in ureditve groba, ni mogoče šteti za njeno priznanje tožničinega statusa zunajzakonske partnerke zapustnika. Kot tako priznanje tudi ni mogoče šteti njene zahteve, da skrbniku zapuščine izroči ključe zapustnikovega vozila.

17. Sodišče prve stopnje zapustnikovi želji po poroki in njeni odklonitvi s strani tožnice ni pripisalo odločilnega pomena. Izhajalo je iz pravilnega izhodišča, da glede na zapustnikovo zasvojenost, slabo zdravstveno stanje in odnos z edino hčerko njegove želje po poroki ni mogoče šteti za zadosten dokaz o obstoju zunajzakonske skupnosti, kakor nasprotno dejstva, da je tožnica v teh okoliščinah poroko odklonila, ni mogoče šteti za dokaz njenega neobstoja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče tožnico kaznovalo za odklonitev poroke, za nepomembna pa se izkažejo tudi njena pojasnila o razlogih za takšno odločitev.

18. Tožnica v pritožbi ponavlja navedbe, da sta bila s pok. A. A. gospodarsko povezana, vendar tudi tokrat ne konkretizira, v čem se je ta povezanost izkazovala. Tožnica tako ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je v letih druženja prihajalo do prelivanja njunih (denarnih ali nedenarnih) prispevkov ter da sta te prispevke redno namenjala kritju skupnih potreb ali skupaj investirala v kakšno materialno dobrino. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zgolj občasno skupno nakupovanje hrane in financiranje skupnih počitnic še ne pomenita finančne povezanosti, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot ekonomsko skupnost.3 Tožnica v pritožbi navaja, da je poravnavala zapustnikove obveznosti, vendar ne pojasni, katere obveznosti oziroma dolgove je plačala, njene navedbe o finančni pomoči v obliki prehrane, nege in vzdrževanja pa kvečjemu potrjujejo zaključek o neobstoju ekonomske skupnosti. Tožnica tako niti sama ne misli, da sta imela z zapustnikom skupna sredstva, saj trdi, da je njegove potrebe financirala iz svojega premoženja. Ker se je na drugi strani zapustnik čutil dolžnega, da ji ta prispevek povrne z naklonitvijo svojega avtomobila, pa očitno tudi na njegovi strani ni bilo zavesti o obstoju skupnega in enotnega premoženja, ki bi tvorilo njuno ekonomsko skupnost. 19. Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da sta tožnica in zapustnik bližnji odnos vzpostavila v zrelih letih. Ravno zato ni štelo za odločilne odsotnosti spolne zveze, ki je sicer pomemben element življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Pravno zmotno pa je pritožbeno zavzemanje za dodatno manj strogo obravnavo skupnosti starejših oseb, ki sta (tako kot tožnica in zapustnik) že pred tem živeli vsaka v svoji partnerski (zakonski) zvezi in si ustvarili družini.4

20. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta tožnica in zapustnik že pred začetkom druženja doživela težke izkušnje, vendar ta okoliščina zgolj pojasnjuje njuno odločitev, da si ne ustvarita skupnega življenja, ne more pa biti podlaga za spregled enega od ključnih pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti. Ta možnost je namreč zgolj izjemna, omejena na primere, ko za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, na katere partnerja ne moreta vplivati.5 Takšnih objektivnih razlogov tožnica ni navajala. Navedbe o svojevrstnosti, ohlapnosti in neklasičnosti odnosa tožnice in zapustnika ne zadoščajo.

21. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče verjame in sprejema, da so med tožnico in zapustnikom obstajali prijateljstvo, medsebojna naklonjenost in čustvena navezanost. Prav tako ni dvoma, da sta se družila in občasno skupaj preživljala počitnice, tožnica je zapustniku pomagala ter zanj do določene mere poskrbela. Kljub temu pa sta ves čas ohranila bivanjsko in ekonomsko samostojnost. Odnos tožnice in zapustnika zato ni dosegel kvalitete, značilne za zakonska partnerja in življenjska sopotnika in ga zato ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost. 22. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.

1 Za dedovanje na podlagi zakona prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju; najpomembnejši takšni razmerji sta sorodstvo in zakonska zveza (primerjaj prvi odstavek 10. člena ZD). Načelo družinskega prava, da je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), je sprejeto tudi na področju dedovanja. Do dne 22. 10. 2016 veljavni drugi odstavek 10. člena ZD je tako določal, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Po 22. 10. 2016 je načelo enakopravnosti zakoncev in zunajzakonskih partnerjev pri dedovanju vsebovano v 4.a členu ZD. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1112/2008 z dne 23. 6. 2010, II Ips 1265/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015 in druge 3 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 338/2013 z dne 5. 11. 2015 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 96/2017 z dne 14. 6. 2017 4 Sodna praksa zavzema nasprotno stališče in sodišču v tovrstnih primerih narekuje zadržanost. Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 96/2017 z dne 14. 6. 2017 5 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/2012 z dne 20. 2. 2014, II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 156/2017 z dne 15. 2. 2017 in druge