Jedro

Stranka, ki ima odvetnika, se fikciji umika tožbe ne more upirati, češ da je v taksnem opominu sodišče ni opozorilo, da bo sicer postopek ustavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi fikcije umika tožbe postopek ustavilo. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Pritožnik navaja, da je sodišče tožeči stranki vročilo opomin za plačilo sodne takse 26.11.1999. V tem opominu pa ni bila poučena o tem, da se bo štela tožba za umaknjeno, če v danem roku takse ne bo plačala. Tožeča stranka meni, da bi jo bilo sodišče dolžno opozoriti ter da ta opustitev sodišča ne more iti v škodo tožeče stranke. Poleg tega pa je pritožnik mnenja, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarala (9.člen ZST). Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pritožnikovega pravnega naziranja ne more sprejeti. Tožeča stranka je namreč tožbo vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik. Iz tega razloga je bil tudi opomin na plačilo sodnih taks vročen pooblaščencu (137. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zakon o odvetništvu v 2. členu med drugim določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Naloga sodišča je drugačna. Sodišče je tisto, ki opravi pravno diagnozo (Iura novit curia) in o zadevi odloči. Sodišče je tudi tisto, ki vodi glavno obravnavo. Iz vseh navedenih razlogov je ZPP kontradiktorno zgradbo pravdnega postopka na določenih mestih omilil (pravila materialnega procesnega vodstva oziroma razjasnjevalna oblast sodišča - 285. in 298. člen ZPP). Narava določbe 12. člena ZPP, ki pravi, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi, pa je drugačna. Ratio legis te določbe namreč ni v zagotavljanju in uresničevanju načela odprtega sojenja, marveč gre za poučevanje neukih strank o njihovih procesnih pravicah. Kot je bilo že uvodoma rečeno, pa je tožnika pri opravljanju procesnih dejanj zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji po 12. členu ZPP, marveč pride v poštev pravilo že navedene določbe 2. člena Zakona o odvetništvu v zvezi z določbo 2. odstavka 11. člena istega zakona. Zatrjevana kršitev pravil pravdnega postopka torej ni podana. Kar je pomembno, je to, da je sodišče tožečo stranko v skladu s 4. odstavkom 180. člena ZPP opomnilo, naj plača dolžno takso. Ker ta tega ni storila, se je štela tožba za umaknjeno. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da sodišče sklepa o ustavitvi postopka ne bi smelo izdati, ker je potekel zastaralni rok za izterjavo sodne takse (9.člen ZST). Ta določba namreč govori le o tem, kdaj lahko v postopku izterjave sodne takse stranka uveljavlja ugovor zastaranja. To pa ne pomeni tudi tega, da zastara možnost uveljavitve fikcije umika tožbe in ustavitve postopka. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).