Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in VIII Ips 32/2018 z dne 10. 4. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje).

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnika za obračun bruto zneska odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek in plačilo pripadajočih prispevkov in davkov na neto znesek 3.768,32 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Zavrne se pritožba zoper sklep o stroških postopka.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati neto znesek 3.768,32 EUR, na ta neto znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 30. 12. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. S sklepom z dne 5. 1. 2018 je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 879,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepi opr. št. VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 ter VIII DoR 67/2017 in VIII DoR 59/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in glede vprašanja, ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji, po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ali od celotnega prejemka. Če se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre za odškodnino, je v tem delu sodba neobrazložena, kar pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in za kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik niti ni trdil in tudi ni izkazal elementov odškodninske odgovornosti. Sodna praksa je že izpostavila, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov slovenske vojske in da ta torej utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima, v skladu z 98.c členom ZObr (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 203/2013). Gre za specialno pravno ureditev za pripadnike Slovenske vojske, ker gre pri vojaški službi v tujini za drugačne okoliščine glede na vsakodnevno delo v domači državi (sodba VDSS, opr. št. Pdp 1131/2013 z dne 26. 2. 2014). Tak poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe v tujini, s pravnega vidika torej pomeni specialno pravno ureditev, med drugim tudi plače in posebnih dodatkov. Tak specialni predpis je Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Takšna stališča izhajajo tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ter VDSS v sodbi opr. št. Pdp 331/2015 z dne 22. 4. 2015. V navedeni sodbi je VDSS tudi izpostavilo, da se v času koriščenja posebnega dopusta, pripadniku v MOM plača obračuna le v višini nominalne osnove (brez dodatkov). V pritožbi še navaja, da citirana Uredba tudi izrecno temelji na obračunu dnevne (ne urne) postavke. Tako iz četrtega odstavka 6. člena izhaja, da če pripadnik v MOM opravlja vojaško službo oziroma službo izven države manj kot 1 mesec, se plača obračunava za vsak dan napotitve, kot dejansko delo, vključno soboto, nedeljo in praznik, ki je z zakonom določen kot dela prost dan in za drug z zakonom določen prost dan. Plača pripadniku v MOM pripada le za dejanske dneve dela izven države, pri čemer ti dnevi ne vplivajo na opravljeno redno mesečno delo v državi. Uredba jasno razlikuje oziroma določa dva različna načina obračunavanja plač za delo in sicer drugače za delo doma, kot za delo v tujini. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je določba 53. člena ZSSlov, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur, urejena kot enakovredni nadomestni počitek. Zato je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja tudi vidik ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Uredba določa, da je plača pripadnikov MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Taka plača torej predstavlja neto plačo in na podlagi 4. člena Uredbe predstavlja plača v Republiki Sloveniji, podlago za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti. Davki in prispevki se torej obračunavajo od plače, ki bi jo pripadnik MOM za svoje delo prejel v Republiki Sloveniji. Tudi Zakon o dohodnini v prvem odstavku 42. člena, v 41.,43., 44. in 45. členu določa, da se kot davčna osnova od dohodka iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu in funkcionarju napotenem na delo v tujino, upoštevajo samo tisti dohodki iz delovnega razmerja, ki po vsebini in obsegu ustrezajo dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela za enaka dela v Sloveniji. Navedeno pomeni, da v nobenem primeru ne vzdrži, da je treba na neto znesek plače pripadnika z misije obračunati bruto znesek ter plačati davke in prispevke. Zakon o prispevkih za socialno varnost določa obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za zaposlovanje in v 3. do 7. členu določa, od katerih dohodkov se plačujejo prispevki, med njimi pa ni omenjene odškodnine, zato je sodišče nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Tretji člen ZPSV, določa, da zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami določeno drugače. To pomeni, da so bili prispevki od t.i. slovenske plače že plačani, saj so se mesečno plačevali ob izplačilu plače, ki jo je prejel za delo v tujini. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka in navaja, da je višina priznanih stroškov odvisna od uspeha v pravdi in ker je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo ter je prepričana, da bo s pritožbo uspela, vlaga pritožbo tudi zoper stroške postopka, saj posledično uspeh s pritožbo pomeni znižanje pravdnih stroškov.

4. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ker toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodne odločitve. Bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka ter na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Sodišču prve stopnje se ni treba izrecno opredeliti prav do vsake trditve strank, važno je, da je iz obrazložitve mogoče razbrati miselno pot sodišča ter razloge, ki so podlaga za odločitev. Sodišče prve stopnje se je z razlogi na ustrezen način opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zato niso podane očitane kršitve Ustave RS. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti. Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako protipravnost, škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne narave, dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom. Navedeno pa ni bilo ugotovljeno. Protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je potrebno upoštevati še nakazano domnevno vzročnost. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. členu Ustave RS.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek in pri odločitvi pravilno upoštevalo stališče ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Za računanje plače po 30 dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialnopravna podlaga. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki) opredeljena v odločbi o plači, za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem neto znesku.

9. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka na neto osnovo 3.768,32 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in VIII Ips 32/2018 z dne 10. 4. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob plačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Davčna obveznost plačila davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. Glede na navedeno sodišče v delovnem sporu ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (tako je zapisalo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 32/2018 z dne 10. 4. 2018. 10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ne odgovarja.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem pa niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (II. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 12. Tožena stranka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).