Jedro

Tožnica je izkazala, da je na toženko naslovila dopis „Molk organa“ št. 48/10-kg z dne 5. 2. 2010, iz katerega izhaja, da toženko poziva, da v roku 7 dni izda nov sklep, kot ji nalaga sodba Upravnega sodišča I U 505/2009. Pri čemer iz navedb toženke v odgovoru na tožbo izhaja, da je navedeni dopis prejela. Glede na navedeno so podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se toženi stranki Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji naloži, da v roku 30 dni izda upravni akt, s katerim bo odločila o vlogi tožeče stranke, podani na javni razpis za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji za leto 2009. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi navaja, da je kandidirala na javnem razpisu za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (v nadaljevanju: toženka) za leto 2009 na podlagi vloge za dodelitev sredstev toženke invalidski organizaciji za leto 2009, ki jo je vložila pravočasno 24. 10. 2008 na obrazcu FIHO-1. Na podlagi navedene vloge je zaprosila za skupno 581.797,08 EUR, pri čemer je za financiranje izvajanja posebnih socialnih programov in storitev zaprosila za sredstva v višini 341.318,00 EUR, za financiranje delovanja je zaprosila za sredstva v višini 22.600,00 EUR, za financiranje naložb v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje pa je zaprosila za sredstva v višini 217.879,08 EUR. Toženka je 8. 12. 2008 izdala sklep št. 1138-I19/2008, s katerim je tožnici priznala možnost sodelovanja na omenjenem razpisu, hkrati ji je na podlagi njene kandidature za javna sredstva dodelila skupaj 177.620,14 EUR, in sicer za programe sredstva v skupni višini 173.064,26 EUR, za delovanje pa sredstva v skupni višini 4.555,88 EUR. Navedeno pomeni, da tožnica ni pridobila sredstev v višini 404.176,94 EUR. Zoper navedeni sklep se je tožnica pravočasno pritožila, vendar je bila njena pritožba zavrnjena, zato je sprožila upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS s sodbo I U 505/2009 njeni tožbi ugodilo in izpodbijani sklep toženke z dne 8. 12. 2008 odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da tako izpodbijani akt, kot tudi drugostopenjska odločba nimata potrebne obrazložitve. Zato je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvostopnemu organu naložilo, da izda nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko prejme sodbo, pri čemer mu je tudi dalo navodila v smislu, da je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. Kljub jasnim zakonskim določbam in jasnim navodilom sodišča toženka do danes ni izdala novega upravnega akta. Prav tako se ni odzvala na dopis tožnice z dne 5. 2. 2010, s katerim jo je le-ta pozvala, da skladno z odločitvijo sodišča sprejme nov sklep oziroma izda nov upravni akt. Zato tožnica sodišče naproša, da odloči s sodbo o sami stvari, saj je to zaradi narave pravice tožnice oziroma zaradi varstva njenih ustavnih pravic potrebno. Odločba sodišča v sporu polne jurisdikcije je v konkretnem primeru nujno potrebna, saj je tožnica za izvajanje svojih dejavnosti vezana zlasti na pridobitev javnih sredstev in če le-teh ne bo pridobila, svojih dejavnosti, ki so v korist njenega članstva in s tem v korist invalidnih oseb nujno potrebne, ne bo mogla izvajati. Izpostavlja, da so prejemnice največ sredstev s strani toženke prav tiste invalidske organizacije, ki imajo na pomembnih mestih pri toženki svoje funkcionarje in ki tako ščitijo druga drugo in zakrivajo svoje netransparentno delovanje, toženka pa izdaja netransparentne odločbe in tako skrbi za to, da se dejansko izvajajo dogovori, h katerim pa tožnica ni povabljena, niti pri kakšnem protipravnem dogovarjanju ne bi želela sodelovati. Da je temu tako, je izpostavilo tudi Računsko sodišče RS, ki je v revizijskem poročilu z dne 9. 11. 2009 o poslovanju toženke izreklo mnenje s pridržkom, ker organi fundacije niso upoštevali Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO niti Navodil za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij. Takšno ravnanje toženke je nesprejemljivo in ji je že zato treba z odločitvijo v sporu polne jurisdikcije pokazati, kako bi ta morala sama opraviti svoje delo. S svojim namernim zavlačevanjem tožnici povzroča škodo, saj namerno zadržuje sredstva, ki bi ji sicer pripadala, to pa stori tako, da v zadevi ne odloči. Pri tem poudarja, da toženka ves čas ravna enako ne glede na prejete odločbe sodišča, ki njene sklepe v upravnih sporih razveljavlja. Očitno je torej, da je treba takšna protipravna ravnanja toženke preprečiti, to pa je mogoče zgolj tako, da sodišče v predmetni zadevi odloči o sami stvari. V nasprotnem primeru bo toženka še naprej delovala tako, kot deluje danes, tožnici pa bo še naprej onemogočeno pridobivanje sredstev FIHO. Po povedanem sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odloči, da je toženka dolžna tožnici plačati 404.176,94 EUR, v osmih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče odloči, da je toženka dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe odločiti v upravni zadevi, ki jo je vodila pod št. 1138-I19/2008 in v kateri je 8. 12. 2008 izdala sklep, katerega je Upravno sodišče RS s sodbo I U 505/2009 z dne 25. 11. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, tako, da tožnici izda in odpošlje sklep, s katerim bo odločila o dodelitvi denarnih sredstev po javnem razpisu za razporeditev sredstev FIHO za leto 2009. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je toženko z dopisom z dne 10. 10. 2011 na podlagi prvega in drugega odstavka 38. člena ter tretjega odstavka 65. člena ZUS-1 pozvalo, da v roku 7 dni sodišču pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo in sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno.

Toženka v odgovoru na tožbo z dne 18. 10. 2011 navaja, da tožnici v zakonsko odločenem roku sicer ni odgovorila na pritožbo zaradi molka organa št. 173/2011-kg z dne 10. 6. 2011, je pa iz priložene dokumentacije dovolj jasno razviden celoten postopek posameznih obravnav, ocenjevanja in razporeditve sredstev FIHO tožnici za leto 2009. Poudarja, da z vso predloženo dokumentacijo razpolaga tudi tožnica.

Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za molk organa – toženke po sodbi Upravnega sodišča RS I U 505/2009 v zadevi izdaje upravnega akta o dodelitvi oziroma razporeditvi sredstev po izvedenem postopku javnega razpisa v letu 2009. Sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče RS s sodbo I U 505/2009 z dne 25. 11. 2009 ugodilo tožbi tožnice tako, da je odpravilo izpodbijani sklep FIHO št. 1138-I19/2008 z dne 8. 12. 2008 in zadevo vrnilo toženki (FIHO) v ponovno odločanje. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je prvostopni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 dolžan izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča sodišča, ki se tičejo postopka (glej: str. 13 navedene sodbe). Iz obrazložitve omenjene sodbe je razvidno, da je sodišče odločilo, da je izpodbijani akt nezakonit, ker v obrazložitvi ni ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je odločitev oprta (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in ker ni razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), izpodbijani akt pa tudi nima vse potrebne pravne podlage, saj navaja le določbe splošnega značaja, nima pa konkretnih določb uporabe meril in pogojev za uporabo sredstev, vezanih na vlogo tožnice in oceno za posamezne prijavljene programe (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Sodišče v sodbi I U 505/2009 še ugotavlja, da je toženka s tem, ko ni odgovorila na pritožbene navedbe glede pomanjkljive obrazložitve in primerjave z višino dodeljenih sredstev drugim invalidskim organizacijam, kršila določilo drugega odstavka 254. člena ZUP.

Iz povedanega je razvidno, da je sodišče z navedeno sodbo I U 505/2009 izpodbijani sklep št. 1138-I19/2008 z dne 8. 12. 2008 odpravilo zato, ker so bile v postopku pred izdajo izpodbijanega akta zagrešene bistvene kršitve določb postopka in ker je bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Toženka pa v ponovljenem postopku vse do izdaje predmetne sodbe še ni odločila, kljub temu, da ji je sodišče s sodbo I U 505/2009, kot že povedano, naložilo, da mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko je prejela sodbo. Na poziv sodišča I U 1537/2011-6 z dne 10. 10. 2011 v obravnavanem postopku, da pojasni, zakaj v zadevi še ni odločeno, pa toženka tudi ni konkretizirano podala odgovora, zakaj v ponovljenem postopku nov upravni akt še ni izdan.

Sodišče dalje ugotavlja, da je tožnica izkazala, da je na toženko naslovila dopis „Molk organa“ št. 48/10-kg z dne 5. 2. 2010, iz katerega izhaja, da toženko poziva, da v roku 7 dni izda nov sklep, kot ji nalaga sodba Upravnega sodišča I U 505/2009. Pri čemer iz navedb toženke v odgovoru na tožbo izhaja, da je navedeni dopis prejela. Glede na navedeno so po presoji sodišča podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo. Pri tem je treba na tem mestu izpostaviti, da toženka niti ni pojasnila, zakaj o zadevi po sodbi Upravnega sodišča I U 505/2009 še ni odločila, kar pomeni, da je njen molk protipraven.

Tožnica je sicer primarno predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije (in zgolj podrejeno, naj toženki naloži izdajo ustreznega akta), vendar pa sodišče primarnemu tožbenemu predlogu ni sledilo, saj sodi, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, torej za odločanje o upravni stvari sami po določbi prvega in drugega odstavka 65. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sme sodišče s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti če bi novi postopek pri pristojnem organu prizadel tožniku težko popravljivo škodo (1. točka prvega odstavka tega člena) oziroma, v skladu z drugim odstavkom te določbe, kadar pristojni organ v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, ne izda novega upravnega akta in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno.

Ustavno sodišče RS je že v odločbi U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98) poudarilo, da iz 157. člena Ustave RS izhaja, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti posamičnega upravnega akta. Iz načela delitve oblasti izhaja, da mora sodna oblast izvrševati svojo funkcijo sodne kontrole nad delovanjem izvršilne veje oblasti, ne pa izvajati upravno izvršilne funkcije. Temeljni pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije v obravnavani zadevi je, da to dopušča narava stvari in da dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali da je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi je po vsebini sporna dodelitev sredstev toženke (FIHO) v letu 2009 po javnem razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 91/08. Po presoji sodišča podatki spisa ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, sodišče pa poleg tega ocenjuje, da relevantnih dejstev samo tudi na glavni obravnavi ne bi moglo ugotoviti, pri čemer je treba izpostaviti, da tožnica v tožbi niti ne zatrjuje ali pojasnjuje in ne predlaga dokaznih sredstev, ki bi sodišču omogočila meritorno odločitev. Poudariti pa je tudi potrebno, da je bila toženka ustanovljena na podlagi 8. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) z Odlokom o ustanovitvi fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 9/98, v nadaljevanju OdFIHO), po 10. členu katerega je njena osnovna dejavnost, s katero bo uresničevala svoj namen, financiranje oziroma sofinanciranje izvajanja posebnih socialnih programov in storitev invalidskih organizacij oziroma programov humanitarnih organizacij za reševanje socialnih stisk in težav oziroma reševanje socialnih potreb posameznikov, delovanja invalidskih oziroma humanitarnih organizacij ter naložb v osnovna sredstva invalidskih oziroma humanitarnih organizacij ter njihovo vzdrževanje. Na podlagi OdFIHO je bil sprejet Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (Uradni list RS, št. 92/98, 45/05, 23/08, v nadaljevanju Pravilnik), s katerim so določena načela za financiranje, pogoji in merila, razmerja med sredstvi, ki se razporejajo na invalidske in humanitarne organizacije, druga razmerja in kriteriji za uporabo sredstev fundacije za posamezne namene ter postopek razporeditve sredstev (1. člen Pravilnika), pri čemer je dodeljevanje teh sredstev prepuščeno toženki. Po določbi drugega odstavka 14.a člena ZLPLS je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni. Odločitev pristojnega organa fundacije za pritožbe je dokončna (tretji odstavek 14.a člena ZLPLS). Po presoji sodišča tako citirana ureditev dodeljevanja sredstev toženke - FIHO, ki je ustanovljena prav za namene (so)financiranja programov in storitev, delovanja ter naložb invalidskih in humanitarnih organizacij, kar pomeni, da je tudi strokovno usposobljena in specializirana, pa tudi narava stvari, to je (so)financiranje iz javnih sredstev, v konkretni zadevi ne dopuščata meritornega obravnavanja sodišča. Sodišče pa tudi sicer v sporih glede sofinanciranja iz javnih sredstev praviloma ne odloča v sporu polne jurisdikcije.

Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženki naložilo, da v roku 30 dni izda upravni akt, s katerim bo odločila o celotnem zahtevku, ki ga je tožnica podala v svoji vlogi, vloženi na javni razpis za razporeditev sredstev toženke (FIHO) v letu 2009. Pri čemer sodišče izpostavlja, da mora biti iz izreka upravnega akta razvidno, katera izplačila so bila tožnici že izvršena po sklepu št. 1138-I19/2008 z dne 8. 12. 2008. Svojo odločitev pa mora toženka tudi ustrezno obrazložiti v skladu z napotki sodišča v sodbi I U 505/2009. Po presoji sodišča je 30 dnevni rok za odločitev toženke v zadevi primeren glede na težavnost zadeve.

Izrek o stroških postopka pa temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.