Jedro

Načrtovana gradnja se nanaša na novogradnjo dela javnega vodovoda, ne pa tudi na vodovodne priključke na obstoječe objekte in na odstranitev obstoječega vodovodnega omrežja. Način priključevanja oz. pogoji, pod katerimi se bodo obstoječi objekti, med katerimi je tudi tožnikov, priključili na novozgrajeno infrastrukturo, bodo predmet postopkov za izdajo soglasij za priključitev na podlagi pred tem izdanih pogojev za priključevanje posameznega objekta na infrastrukturo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano delno odločbo investitorki A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovolila gradnjo javnega vodovoda na zemljiščih parc. št. 785/1, 1658/1 in 1658/5 k. o. …, pod tam navedenimi pogoji, med katerimi je tudi pogoj, da mora biti v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje sosednjih objektov. V izreku je odločila še, da vodovodni priključki niso predmet tega gradbenega dovoljenja, prav tako niso predmet tega gradbenega dovoljenja rušitev, odstranitev, oziroma ukinitev obstoječega vodovodnega omrežja med povezovalno cesto in tožnikovo zgradbo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na vseh treh obravnavah opozoril, da v projektu, na podlagi katerega je investitor zaprosil za gradbeno dovoljenje, niso obdelani priključki do obstoječih objektov. Meni, da je prikaz teh priključkov bistvenega pomena v smislu 27. člena Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT 1/2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (Uradni list RS, št. 69/09, v nadaljevanju OPPN), ki določa, da mora biti v času gradnje omogočeno delovanje sosednjih objektov in da mora biti sočasno z izgradnjo objektov zagotovljena prestavitev vseh infrastrukturnih vodov, objektov in naprav, potrebnih za nemoteno delovanje obstoječih objektov v času gradnje in po njej. Navaja, da ne nasprotuje gradnji vodovoda, vendar meni, da bi investitor le z obdelavo priključkov od glavnega do internih vodov zadostil pogojem iz 27. člena OPPN, zato bi moral upravni organ investitorju pred izdajo gradbenega dovoljenja naložiti izdelavo takega projekta.

V nadaljevanju tožbe navaja še, da investitorjev pooblaščenec vlaga zahtevke za izdajo posameznih gradbenih dovoljenj. Meni, da bi moral upravni organ zahtevati eno samo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in voditi en sam postopek, saj naj bi sicer prihajalo do nepreglednosti, zmede in do različnega obravnavanja istega dejanskega stanja. Navaja, da je bila izdana delna odločba, čeprav v PGD niti grafično, niti tekstualno ni določena možnost faznosti gradnje. Faznost gradnje posameznih vodov po nefunkcionalnih delih naj po OPPN ne bi bila predvidena, pa tudi sicer naj bi bila vprašljiva racionalnost odprtja gradbišča za 127 m vodovoda. Upravnemu organu očita, da je odločil mimo zahtevka vlagatelja, saj je ta zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo vodovoda in ne dela vodovoda. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke in predlaga, naj sodišče zavrne toženi zahtevek. Zahteva tudi povračilo stroškov pravdnega postopka (pravilno: upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa zavrnila tožničina stališča o neupoštevanju zahtev 27. člena OPPN glede na to, da se načrtovana gradnja nanaša na novogradnjo dela javnega vodovoda, ne pa tudi na vodovodne priključke na obstoječe objekte in na odstranitev obstoječega vodovodnega omrežja. V zvezi s tem iz odločb izhaja tudi stališče, da bo na ta način izpolnjen pogoj iz 27. člena OPPN, po katerem mora biti v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje sosednjih objektov, torej tudi kar zadeva uporabo vodovoda. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: V obravnavanem primeru ni sporno, da se z izpodbijano odločbo dovoljuje gradnja dela javnega vodovoda, torej novogradnja, ne pa morebiti tudi odstranitev obstoječega vodovodnega omrežja. Zaradi tožnikovih ugovorov v upravnem postopku je to še izrecno ugotovljeno v I. točki izreka gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi sicer zagovarja stališče, da bi moralo biti o vseh posegih prizadete stranke odločeno v enem postopku, za kar pa ne navaja pravne podlage, kar je razumljivo, saj ta ne obstoji. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se namreč na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja lahko začne gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta. To pomeni, da se za vsakega od navedenih posegov, ki pomenijo gradnjo po 7. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, lahko zahteva in pridobi samostojno gradbeno dovoljenje. Poleg tega drugi odstavek 67. člena ZGO-1 izrecno dopušča izdajo gradbenega dovoljenja za del objekta, če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, kar javni vodovod je.

Navedeno pomeni, da tožnikovo stališče, da bi morali biti predmet obravnavanega postopka tudi posegi v zvezi obstoječim omrežjem, temelji zgolj na njegovem dejanskem interesu, ki izvira iz bojazni, da mu bo zaradi načrtovane gradnje in s kasnejšim priklopom na novo zgrajeno infrastrukturo poseženo v njegovo normalno poslovanje. Tožniku kot stranskemu udeležencu v upravnem postopku pa zakon ne zagotavlja varstva dejanskega interesa. To izhaja iz prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopke zaradi varstva svojih pravnih (torej ne dejanskih – opomba sodišča) koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, kar pomeni, da zakon kot tako priznava le korist, ki temelji na materialnem predpisu.

V čem naj bi bila tožnikova pravna korist prizadeta, ker naj bi upravni organ odločil mimo predlagateljevega zahtevka, tožnik ne pojasni. Glede na to, da je iz tožbenih navedb razvidno, da tožnik zmotno meni, da gre pri izdaji delnih odločb za odločanje mimo zahtevka, sodišče zgolj pojasnjuje, da ZUP v 219. členu izrecno dopušča izdajo delne odločbe, če so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev.

Kot je tožniku pojasnil že prvostopenjski organ (5. stran obrazložitve), predmet tega postopka ni niti gradnja vodovodnih priključkov za obstoječe ali predvidene objekte. Sodišče se tudi strinja, da upravni organ ni imel pravne podlage za zahtevo, da bi morala investitorka priključke vključiti v projekt. Način priključevanja oz. pogoji, pod katerimi se bodo obstoječi objekti, med katerimi je tudi tožnikov, priključili na novozgrajeno infrastrukturo, bodo predmet postopkov za izdajo soglasij za priključitev na podlagi pred tem izdanih pogojev za priključevanje posameznega objekta na infrastrukturo.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostali tožbeni ugovori, saj niso relevantni za presojo, ali so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnika tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.