Jedro

Pri kaznivem dejanju obrekovanja je med zakonskimi znaki tudi zatrjevanje, ali raznašanje kaj neresničnega o nekom (kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu), kar pomeni, da mora biti dejstvo neresničnosti v dokaznem postopku ugotovljeno in ga ni mogoče predpostavljati. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo nikakršnih utemeljitev, iz katerih bi bilo razvidno, na čem temelji tako zaključevanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je obsojenega A. C. z uvodoma citirano sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo štirideset dnevnih zneskov (v višini 1.333,33 EUR) denarne kazni, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 2820/2014 z dne 22. 5. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navajajo, da jo vlagajo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in predlagajo, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter odloči skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da je ta utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki pa se o njem niso izjavili.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno izpostavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne obrazloži, „zakaj so inkriminirane trditve neresnične, kot tudi ne ugotovitev sodišča, da se je neresničnosti trditev obsojeni C. zavedal“. Pri tem se v zahtevi citira tiste dele obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer se navaja le, da so bile te trditve (sicer konkretizirane v opisu dejanja v izreku sodbe) „brez dvoma neresnične, saj je že njihova narava takšna, da je bila njihova neresničnost tudi objektivno podana in se je tega tudi obdolženec zavedal, saj je šlo za dogodke oziroma osebne lastnosti zasebnega tožilca.“ Prav tako naj bi se pri obrazložitvi naklepa obsojenca navajalo le, da ni bilo nobenega dvoma, “da se je zavedal neresničnosti svojih trditev o zasebnem tožilcu, pa je kljub temu ...podal inkriminirane trditve o zasebnem tožilcu...“. Te navedbe pa naj bi jasno kazale, da sodba nima razlogov, saj tovrstno zaključevanje na povsem splošni ravni ne temelji na nobenih dokazanih dejstvenih ugotovitvah, ki bi bile podlaga za dokazni zaključek o neresničnosti obravnavanih trditev. Odločilna dejstva so zato ostala neobrazložena, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Pri kaznivem dejanju obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 je med zakonskimi znaki tudi zatrjevanje, ali raznašanje kaj neresničnega o nekom (kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu), kar pomeni, da mora biti dejstvo neresničnosti v dokaznem postopku ugotovljeno in ga ni mogoče predpostavljati, domnevati. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo nikakršnih utemeljitev, iz katerih bi bilo razvidno, na čem temelji tako zaključevanje. Zgolj pavšalna stališča (povzeta v predhodni 6. točki) ne morejo predstavljati upoštevnih razlogov, saj jih ni mogoče niti preizkusiti niti iz njih ni razvidna nikakršna dejstvena podlaga.

8. Strinjati se je z vložniki zahteve za varstvo zakonitosti tudi v delu, ko izpostavljajo, da niti sodba sodišča druge stopnje ni odgovorila na izrecno pritožbeno navedbo o neizkazanosti neresničnosti inkriminiranih navedb obsojenca. V zahtevi se utemeljeno navaja, da se je sodišče druge stopnje neupravičeno zadovoljilo le s sklicevanjem na del obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, “da se je obdolženec zavedal neresničnosti svojih trditev o zasebnem tožilcu.“ Taka obrazložitev zavrnitve pritožbenih razlogov ni dala konkretnega odgovora, na čem temelji zaključek o dejanski neresničnosti obsojencu očitanih trditev, saj je zaključek o obsojenčevem zavedanju neresničnosti teh trditev lahko le posledica predhodno ugotovljene njihove dejanske neresničnosti.

9. Zaradi navedenih razlogov, ko je bila v izpodbijani sodbi ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je bilo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP odločeno, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.