Jedro

Sodelovanje sodnega cenilca v postopku nepremičninske izvršbe je zakonsko predpisano in zato obligatorno. Pritegnitev cenilca v sodni postopek z nalogo cenitve nepremičnine je torej obvezno in ni odvisno od volje oziroma odločitve stranke ali sodišča, kot to zmotno meni pritožba. Ne naroči ga nobena od strank, temveč ga mora v postopek pritegniti sodišče, saj tako zahteva zgoraj citirana zakonska določba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče je sodnemu cenilcu B.M. priznalo nagrado in stroške v višini 433,45 EUR in odredilo, da se plačilo odmerjenega zneska izvrši iz vnaprej založenega predujma, najkasneje po pravnomočnosti sklepa in prejema e-računa, v roku določenem v Zakonu o izvrševanju proračunu.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi nasprotuje odločitvi. Navaja, da cenilca ni naročil in ga zaradi šibkega premoženjskega stanja ne more plačati. Je brez zaposlitve in denarnega nadomestila. Z navedbami, da je dolg precej nižji od vrednosti nepremičnine in da v hiši živi ter nima ničesar drugega, se upira sami izvršbi. Odločitev še izpodbija s trditvijo, da znesek izterjave 23.344,90 EUR s pripadki ni pravilen. Pritožbenega predloga ne podaja, smiselno se zavzema, da se cenilcu nagrada in stroški ne priznajo.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo utesnil terjatev zaradi absolutnega zastaranja.1

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršilna dejanja, ki jih opravi sodišče v postopku nepremičninske izvršbe so predpisana v 167. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ta med izvršilnimi dejani določa tudi ugotovitev vrednosti nepremičnine. Vrednost ugotovi sodišče skladno z drugim odstavkom 178. člena ZIZ na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve. Sodelovanje sodnega cenilca v postopku nepremičninske izvršbe je zakonsko predpisano in zato obligatorno. Pritegnitev cenilca v sodni postopek z nalogo cenitve nepremičnine je torej obvezno in ni odvisno od volje oziroma odločitve stranke ali sodišča, kot to zmotno meni pritožba. Ne naroči ga nobena od strank, temveč ga mora v postopek pritegniti sodišče, saj tako zahteva zgoraj citirana zakonska določba. Glede na obrazloženo si dolžnik napačno razlaga, da je cenilca angažiral upnik. Na podlagi zakonske zahteve iz drugega odstavka 178. člena ZIZ ga je v postopek pritegnilo sodišče, medtem ko po prvem odstavku 38. člena ZIZ stroške cenitve plača najprej upnik, po petem odstavku 38. člena ZIZ pa mu mora dolžnik povrniti stroške, ki so bili potrebni.

6. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno zgolj o nagradi in stroških cenilca in ne o obveznosti dolžnika, da jih povrne upniku. Pritožbeno upiranje plačilu in sklicevanje na slabo premoženjsko stanje za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve zato ni relevantno.

7. Relevantna vprašanja v obravnavani zadevi so samo: ali je bila določitev cenilca in oprava opravil, ki jih je cenilec navedel v stroškovniku, upravičena; ali je v stroškovniku navedena opravila dejansko opravil in ali mu je sodišče za opravljeno delo odmerilo nagrado, kot jo določa materialni predpis.

8. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je predmet izvršbe hiša, v kateri dolžnik živi in očitana nesorazmernost dolga in vrednosti nepremičnine je zato v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je odmerjena nagrada cenilca, nerelevantno. V pritožbi uveljavljena dejstva so relevantna v fazi dovolitve izvršbe, kot tudi v fazi prodaje nepremičnine. V konkretni zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen in dolžnik dovolitve izvršbe ne more več preprečiti, medtem ko bo sodišče ob prodaji nepremičnine presojalo zatrjevani obstoj nesorazmernosti med višino dolga in vrednostjo nepremičnine ter ugotovilo nedopustnost izvršbe, v primeru, če bo dejansko podana nesorazmernost. 9. Kar se tiče zgoraj navedenih relevantnih vprašanj za presojo izpodbijanega sklepa, je že zgoraj obrazloženo, da je postavitev cenilca v postopku nepremičninske izvršbe obvezna in smiselne pritožbene trditve o neupravičeni opravi cenitve in posledično nepotrebnih stroških je kot neutemeljene zavrniti.

10. V skladu z 249. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se smiselno uporabljajo v postopku izvršbe (15. člen ZIZ), in prvim odstavkom 45. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT - Ur.l.RS, št. 22/2018), imajo sodni cenilci pravico do plačila za opravljeno cenilsko delo in pravico do povrnitve stroškov, ki so jih imeli v zvezi s cenilskim delom. Plačilo za opravljeno cenilsko delo in povrnitev stroškov v zvezi s cenilskim delom podrobneje ureja Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik - Ur.l.RS, št. 84/2018).

11. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu cenilcu B.M. po specificiranem stroškovniku odmerilo plačilo za opravljeno delo in stroške v zvezi z opravljenim delom. Ker pritožba priznane nagrade in stroškov ne prereka s konkretnimi očitki ter ne izpodbija posameznih postavk iz stroškovnika cenilca, kot tudi ne zatrjuje, da cenilec posameznih opravil ni opravil in da mu posamezni stroški pri opravljenem delu niso nastali, je sodišče druge stopnje sklep in v njem odmerjeno nagrado in stroške preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Preizkus pravilne uporabe materialnega prava je pokazal, da je sodišče cenilcu nagrado in stroške odmerilo pravilno po določbah Pravilnika. Skladno s predpisano nagrado v 1. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika mu je za zbiranje in proučevanje manj obsežne dokumentacije, ki obsega do 100 strani, priznalo 51,00 EUR, za ogled v trajanju do 1 ure v 1. točki prvega odstavka 39. člena Pravilnika 51,00 EUR, za čas potovanja na ogled dne 16. 9. 2019 in nazaj v tretjem odstavku 39. člena Pravilnika predpisano nagrado v višini 22,00 EUR ter za pisno izdelano cenitev, po vsebini zahtevno, v 2. točki prvega odstavka 40. člena Pravilnika predpisano nagrado 306,00 EUR. Utemeljeno mu je priznalo tudi potne stroške v višini 3,45 EUR, ki so mu nastali s potovanjem na ogled in kot jih predpisuje 49. člen Pravilnika.

12. Kar se tiče pritožbenega očitka o nepravilnem znesku izterjave, je dolžniku pojasniti, da je bila s sklepom o izvršbi dovoljena ne le izvršba za glavnico 13.526,32 EUR, temveč tudi za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 9.818,58 EUR oziroma skupno 23.344,90 EUR s pripadki, to je z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice od 12. 4. 2019 dalje do plačila ter izvršilne stroške (93,64 EUR). Glede na utesnitev upnika z dne 29. 6. 2020 je po podatkih upnika dolg odprt le še v višini 14.190,10 EUR (od tega glavnica 9.467,16 in zamudne obresti 4.722,94 EUR).

13. Po pojasnjenem, ko tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje potrditi.

14. Drugostopenjsko sodišče še ugotavlja, da je upnik v izogib stroškom2 predlagal uporabo cenilnega poročila iz drugega sodnega postopka, vendar se dolžnik s tem ni strinjal. 15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sodišče je o delnem umiku odločilo s sklepom I 273/2019 z dne 8. 7. 2020. 2 Predlog upnika z dne 7. 6. 2019. Odgovor dolžnika z dne 21. 6. 2019 in z dne 8. 7. 2019.