Jedro

Podlaga tožbenega zahtevka v tej zadevi je pogodba. Toženec se proti takšnemu zahtevku lahko uspešno ubrani le tako, da dokaže, da pogodba ni veljavna ali pa da je obveznost prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. In 98/00756 z dne 3.3.1999 v veljavi.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, sicer pa naj obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Revizija sodiščema očita, da nista analizirali pogodbe o zastavi nepremičnin, ki sta jo pravdni stranki v obliki notarskega zapisa sklenili pri notarju. Poleg tega sta zavrnili dokazne predloge, s katerimi je tožena stranka vztrajala pri predstavitvi okoliščin, v katerih je bila ta pogodba zapisana.

Revizija meni, da sta obe sodbi glede obresti neutemeljeni, pri čemer se sklicuje na pogodbeno določilo, da se dolgovani znesek ne obrestuje. V izreku nižjih sodišč tudi ni navedeno, od kdaj obresti tečejo. Iz tega razloga naj bi sodišči tudi prekoračili meje tožbenega zahtevka.

Sodbi navajata, da tožena stranka ni sledila pozivu za izplačilo dolžnega zneska. Tega poziva tožena stranka ni prejela, očitno pa ga je upnik priložil izvršilnemu predlogu. Na to okoliščino je tožena stranka opozarjala, vendar se nobeno od sodišč s tem njegovim ugovorom ni ukvarjalo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Dalje revizija sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč zapisalo, da je tožnik na prvem naroku navajal, da ni sporno, da je potekalo določeno poslovanje med D. d.o.o. in podjetjem M. Na tem naroku pa tožnika sploh ni bilo, njegov pooblaščenec pa nima vloge stranke v postopku. Tožnik se nasploh postopka ni udeleževal ter je tako s svojo pasivnostjo toženi strani onemogočil, da bi mu zastavljala vprašanja.

Obe sodišči naj bi, vedoč da med pravdnima strankama ni bilo nobenega poslovnega razmerja, pač pa je bilo razmerje med toženo stranko in tožnikovim bratom, oprli svoji odločitvi na nedovoljena razpolaganja tožnika. Zato sodišči v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPP tožnikovega zahtevka ne bi smeli priznati.

Revizija vztraja tudi pri tezi, da je pogodba nična. Če bi sodišče izvajalo dokaze, pri katerih je vztrajala tožena stranka in zaslišala tudi tožnika, bi se z vso gotovostjo ugotovilo, da gre za ničen posel. Dalje pojasnjuje, da sta pri zapisu notarskega zapisa sodelovali dve zapisni priči, ki pa nista bili le to. Sodelovali naj bi namreč v celotnem tožnikovem projektu. Vse njune pristojnosti so bile že vnaprej določene v škodo tožene stranke. Revizija tudi še v nadaljevanju podaja dejanske navedbe, ki se nanašajo na sklepanje te pogodbe ter podaja stališča, zakaj bi bilo treba verjeti toženi stranki. Vztraja tudi pri tem, da slovenščine ne razume toliko dobro, da bi razumel pogodbena določila.

Med pravdnima strankama ni bilo nobenega pogodbenega razmerja, torej tudi ni nobenega razloga, da bi sploh sklepali to pogodbo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je Pogodba o zastavi nepremičnin, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 11.7.1997. Njena vsebina je jasna. Stranki ugotavljata, koliko dolžnik (toženec) dolguje upniku (tožniku). To je osrednja prvina te pogodbe, ki pomeni pripoznavo dolga. Poleg tega sta z vidika ureditve pravnega razmerja pomembni še dve pogodbeni prvini. Prva se nanaša na dogovor o tem, da zamudne obresti od glavnice ne tečejo, da pa mora dolžnik dolg poravnati po pismenem pozivu. Tretja, z vidika te pravde nepomembna prvina pogodbe pa je zavarovanje tega dolga z zastavljeno nepremičnino.

Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 17. členu ZOR(1)). Tožbenemu zahtevku, ki uveljavlja izpolnitev takšne obveznosti, bi se toženec zato lahko uprl le tako, da bi dokazal prenehanje obveznosti ali pa da bi uspel izpodbiti pravno podlago te obveznosti. Slednje pomeni, da bi uspel uveljaviti enega izmed razlogov za neveljavnost pogodbe. Ta bi bila lahko iz več razlogov nična (prvi odstavek 103. člena ZOR), lahko bi bila (spet iz več različnih razlogov) tudi izpodbojna (111. člen ZOR). Toženec je eno izmed takšnih pogodbenih hib sicer uveljavljal, pri čemer se je skliceval na dejstvo, da slovenščine ne razume ter da bi moral biti ob sklepanju pogodbe prisoten tolmač. Dejstva, da slovenščine ne razume, ni uspel dokazati. Nasprotno - sodišči sta ugotovili, da jo povsem dobro razume. Na to dejstvo je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)(2), zato se mu z nadaljnjim pravnim razčlenjevanjem neveljavnosti pogodbe iz tega trditvenega razloga niti ni treba ukvarjati. Enako je z dejstvom, ki se na prej navedeno nerazumevanje jezika delno navezuje, da toženec ni vedel, kakšno pogodbo sklepa. Ugotovitev nižjih sodišč je, da ni nobenega razloga, zaradi katerih se toženec pripoznanih in sprejetih obveznosti ne bi zavedal. Toženec pa v pravdi ni uspel niti z drugim obrambnim razlogom za zavrnitev zahtevka, tj. da bi obveznost po pogodbi poravnal. Sodišči sta ugotovili, da tega ni storil in tudi na to dejstvo je revizijsko sodišče vezano. Čim je tako, pa je odločitev nižjih sodišč, da je toženec dolg po pogodbi dolžan plačati, materialnopravno pravilna.

Sledi tako le še odgovor na posamezne revizijske navedbe, ki predstavljajo v znatni meri grajo ugotovljenega dejanskega stanja in očitek procesnih kršitev nižjima sodiščema. Zaradi prepovedi uveljavljanja razloga zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP), so nedovoljene vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb nižjih sodišč, kakorkoli obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. Takšne vrste je navedba, ki postavlja pod vprašaj upnikov poziv dolžniku, naj poravna obveznost. Nižji sodišči sta namreč dejstvo, da je upnik tak poziv poslal dolžniku, ugotovili in nanj tudi vezali tek zamudnih obresti. Iz istega razloga so nedovoljene vse revizijske navedbe, ki znova utemeljuje dejansko tezo, da toženec ni razumel vsebinskega vidika sklepanja sporne pogodbe in posledic, ki iz tega sledijo.

Neutemeljeni pa so tudi vsi procesni očitki nižjima sodiščema. Vsebinsko prazna je revizijska navedba, da sodišči nista analizirali sporne pogodbe, saj ni jasno, kakšno pomanjkljivost (razen pavšalnega očitka) revident z njo sploh uveljavlja.

Nezadostno konkretizirani(3) so nadalje procesni očitki, da sta nižji sodišči zavrnili dokazne predloge, s katerimi je tožena stranka vztrajala pri predstavitvi okoliščin, v katerih je bila pogodba zapisana. Tovrstne navedbe se ponovijo na več mestih v reviziji, a niti enkrat revizija ne pove bistvenega: za katere dokazne predloge naj bi šlo, kdaj (v kateri vlogi) so bili predlagani, kdaj (če sploh) so bili ti neopredeljeni dokazni predlogi zavrnjeni in nazadnje, ne pove niti tega, ali je bil ta procesni očitek uveljavljan že v pritožbenem postopku(4).

Neutemeljen je tudi očitek, ki je naperjen zoper obrestni izrek. V izreku naj bi namreč ne bilo določeno, kdaj obresti začnejo teči. Obravnavana zadeva se je začela kot izvršilni postopek na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predmet pravde je zato (strogo gledano in vezano na izrek), ali naj sklep izvršilnega sodišča ostane v veljavi ali ne. Zato pravdno sodišče o obrestih v izreku izrecno (dobesedno) sicer ni res ničesar zapisalo, vendar pa to ne pomeni, da o tem ni odločilo. Izrek se namreč veže na sklep izvršilnega sodišča, ta pa na predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Iz slednjega pa je jasno razvidno, od kdaj tečejo zamudne obresti (od 30.8.1998). Razlog, da tečejo od tedaj dalje, pa je prvo sodišče navedlo na četrti strani sodbe. Sodišči v zvezi s tem prav tako nista prekoračili tožbenega zahtevka. Nesmiselnost očitka se razgali že s tem, da se odločitev neposredno veže na sam predlog za izvršbo (ki se po ugovoru šteje za tožbo).

Nekonkretizirana je nadalje navedba, da se sodišče ni ukvarjalo s toženčevim ugovorom, češ da ni prejel poziva, naj poravna obveznost. Nič namreč ne pove, kdaj naj bi tak ugovor toženec v postopku sploh postavil. Procesno zgrešen je nadalje očitek prvemu sodišču, ki je zapisalo, da je tožnik na naroku 3.12.2004 postavil določeno trditev(5), čeprav je bil na tem naroku prisoten le njegov pooblaščenec, ki pa ni imel vloge stranke, marveč le pooblaščenca. Zgrešena je zato, ker pooblaščenec seveda nastopa v imenu stranke (prim. prvi odstavek 86. člena ZPP). V zvezi s tožnikovo nenavzočnostjo pa je neutemeljen tudi drugi očitek, češ da je bil na ta način toženec prikrajšan, da bi mu zastavljal vprašanja. Stranki se namreč zaslišanja ni treba udeležiti (prvi odstavek 262. člena ZPP). V takšnem primeru pač sodišče glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da se stranka ni udeležila zaslišanja (drugi odstavek istega člena).

Že v izhodišču pravno zgrešen je tudi očitek nižjima sodiščema, da naj bi svojo odločitev oprli na nedovoljena pravna razpolaganja. Revizija namreč sploh ne pove, katera procesna razpolaganja(6) ima v mislih, očitno pa je, da skozi to bistveno kršitev uveljavlja svoje nezadovoljstvo z izidom dokaznega postopka. Navideznost tako uveljavljanje procesne kršitve je prozorna.

Nekonkretizirani so nadalje procesni očitki, da je sodišče zavrnilo dokazne listine toženca, ki naj bi izkazovale poslovanje med njim in tožnikovim bratom, iz česar naj bi sledilo, da pravdni stranki nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tudi ta procesni očitek ne opredeli, točno kateri dokaz in v kateri vlogi je bil zavrnjen, kdaj je bil zavrnjen oz. ali je bil o njem sploh sprejet dokazni sklep, kakor ponovno ne tudi tega, ali je takšno kršitev uveljavljal že v pritožbenem postopku. Ne glede na to pa je očitno, da revizija izhaja tudi iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Da sta bili pravdni stranki v pravnoposlovnem razmerju je jasno, saj sta sklenili pogodbo, ki je podlaga vtoževane obveznosti. Tega, da bi bila ta pogodba obremenjena s kakšnimi pravnoposlovnimi napakami (npr. zmoto o kavzi in podobno), pa toženec v tej pravdi ni uveljavljal. Nazadnje je treba odgovoriti še na revidentove očitke, da sta sodbi nižjih sodišč glede obresti(7) nepravilni. Iz sodbe prve stopnje sledi razbrati, da sodišče šteje, da obresti začnejo teči osmi dan po pisnem pozivu (ker je v pozivu naveden osemdnevni rok za plačilo). Takšna razlaga je pravilna. Gre namreč za dolg, ki je tedaj že zapadel. Stranki sta torej sklenili pogodbo o pripoznavi, ki je vsebovala tudi elemente popuščanja s strani upnika. Že to, da obresti do poziva ne tečejo, namreč je popuščanje z njegove strani. Obstaja pa tudi dolžnikova zaveza, da ta dolg poravna. Običajno je, da v takšnem primeru tečejo zamudne obresti. Dogovor, po katerem bi si dolžnik vnaprej izgovoril, da zamudne obresti tudi po "novi zapadlosti" ne tečejo, bi bil na svoj način dogovor s figo v žepu. Nasprotna razlaga spornega pogodbenega določila - da obresti ne tečejo niti po "novi" zapadlosti, bi izrazito odstopala od krajevnih pogodbenih običajev. Zato bi jo morali stranki bolj določno opredeliti ali pa bi moral toženec v tem postopku dokazovati, da je bila takšna njuna pogodbena volja (to pa je že dejansko vprašanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče odpirati).

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP). Op. št. (3): Revizijsko sodišče na obstoj procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Ti morajo biti zato v reviziji do te mere konkretizirano opredeljeni, da ni potreben nikakršen (tudi ne zgolj delni) uradni preizkus posamezne v zakonu opredeljene bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Op. št. (4): Dokazne sklepe namreč sprejema sodišče prve stopnje. Zato bi šlo v tem primeru hipotetično kvečjemu za procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (relativna bistvena kršitev postopka), ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Takšno kršitev pa je mogoče v reviziji uveljavljati le, če je bila storjena (ali ponovljena) pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Op. št. (5): Trditev, da ni sporno, da je potekalo določeno poslovanje med D. d.o.o. in podjetjem M. Op. št. (6): Procesna razpolaganja so npr. odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka... (prim. 3. člen ZPP). Op. št. (7): Sporno pogodbeno določilo se glasi: "Nato se pogodbeni stranki dogovorita, da se dolgovani znesek ne obrestuje, dolžnik pa je dolžan vrniti dolgovani znesek upniku na prvi pismeni poziv."