Jedro

Glede na ugotovljeno (in v pogodbi upoštevano) pomoč prvotoženca izročevalki do sklenitve izročilne pogodbe ter dogovorjene bodoče obveznosti prvotoženca do izročevalke je pravilen zaključek o odplačni naravi sklenjene izročilne pogodbe. Izročevalka je prvotožencu premoženje izročila kot odmeno za preteklo dolgoletno pomoč in tudi kot odmeno za bodočo finančno pomoč in skrb. Ni torej mogoče pritrditi, da se je želel prvotoženec s pogodbo le nemoralno okoristiti na škodo drugih dedičev in si izgovoriti nesorazmerno premoženjsko korist. Vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan in da se bliža konec njegovega življenja, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega dejanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje z namenom zagotoviti si potrebno nego in oskrbo v času hude bolezni in proti koncu svojega življenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe z dne 15.1.1999 in dodatka k izročilni pogodbi z dne 21.1.1999, v notarskem zapisu sestavljenih dne 22.1.1999, s katero je pokojna M.K. izročila prvotožencu 9/11-ink nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 151 k.o. G., in 379 delnic K.s. III, na vknjižbo izbrisa lastninske pravice, vpisane v korist prvotoženca do 9/11-ink, in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice v korist pokojne M. K. pri navedenih nepremičninah ter na vrnitev 379 delnic K.s. III v zapuščino po pokojni M.K. Glede stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan v 15 dneh prvotožencu in četrtotožencu povrniti njune pravdne stroške, in sicer prvotožencu 1.475,38 EUR, četrtotožencu pa 509,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da so ti nejasni ter med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da prvotožencu kot prevzemniku ob sklepanju pogodbe ni moglo biti znano, da je vsak čas pričakovati materino smrt, kar pa je v nasprotju z ugotovitvijo, da je bilo zdravstveno stanje po odpustu iz bolnišnice takšno, da je onemogočalo njeno bivanje brez vsakodnevne intenzivne pomoči. Tudi po pripovedovanjih pravdnih strank je bilo izročevalkino zdravstveno stanje v času zapisa sporne pogodbe slabo, osmotoženka in tožnik sta si ga razlagala v smislu, da bo kmalu umrla, kar je govorila tudi izročevalka sama. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prvotoženca, ki je glede pojasnila zdravnikov ženi, da ozdravela ne bo in da nekaj prihaja, pojasnil, da so zdravniki pač mislili na smrt. Iz navedenega izhaja, da je prvotoženec že pred materinim odpustom iz bolnišnice vedel, da bo mati kmalu umrla. Na podlagi zdravstvene dokumentacije, iz katere izhajajo številne bolezni, zaradi katerih se je zdravila, odpustnega pisma z opozorilom, da jo je treba po potrebi takoj pripeljati nazaj v bolnišnico, ter njene starosti je mogoče zaključiti le, da je bilo njeno zdravstveno stanje ob odpustu iz bolnišnice dne 9.12.1998 zelo kritično in ni mogoče šteti, da je bil prvotoženec v dobri veri, ko je z materjo sklepal izročilno pogodbo. Mati ob sklepanju navedene pogodbe očitno ni več razumela pomena svojega ravnanja, pa tudi če ga je razumela, je prvotoženec pričakoval, da bo mati kmalu umrla in da si bo na škodo ostalih otrok neupravičeno pridobil veliko premoženje. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo izpovedi priče P.P., da je bila M.K. ob njenem obisku štirinajst dni pred smrtjo že malo v komi, da so se ji misli že zapeljale, da je rekla sosedu, da ji ne bo nametal preveč zemlje na grob, pri čemer je delovala, kot da bo umrla. Glede na to, da je bila v takšnem zdravstvenem stanju dne 18.1.1999, je lahko bilo njeno zdravstveno stanje dne 22.1.1999, ko je bil narejen notarski zapis, le še slabše. Priča M.K.K. je izpovedala, da je na podlagi pogovora z zdravniki v bolnišnici menila, da bo mati kmalu umrla, delovala je šibko in imela je občutek, da se poslavlja. V DSO pa ji je mati povedala, da želi domov, ker je čutila, da bo umrla. Priča S. K. je izpovedal, da je bila mati ob njegovem obisku dan pred smrtjo v zelo slabem stanju. Glede na izpoved priče J.K., da je bilo materino zdravstveno stanje v času bivanja v DSO na začetku še dokaj dobro, kasneje pa je bila čedalje slabša, izpoved priče T.K., da mati kratek čas pred smrtjo ni bila več prisebna ter upoštevajoč dolžino njenega bivanja v DSO je sklepati, da ni bila prisebna v obdobju sklepanja notarskega zapisa z dne 22.1.1999. Upoštevaje navedeno ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so prepričljivejše in življenjsko sprejemljivejše izpovedbe prvotoženca, drugotoženca, tretjetoženke in četrtotoženca, ki naj bi bile potrjene z izpovedbami T.P., K.K., T.D. in P.P.. P.P. v svoji izpovedbi ni potrdila izpovedb navedenih tožencev. K.M. in T.D. pa o njenem zdravstvenem stanju nista znala povedati. T.Š. je kot neposredni sosed prvotoženca očitno naklonjen prvotožencu. Neprepričljiva je tudi izpoved T.P., da je izročevalko ocenjevala glede prisebnosti, saj to ni bila njena naloga, če pa jo je že opazovala, jo je očitno zato, ker je videla, da ni več prisebna. M.M. se v zvezi s konkretnim notarskim zapisom ni ničesar spomnila. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo, ali je prvotoženec izročilno pogodbo v preteklosti izpolnjeval. Pomembno je le, ali je prvotoženec na dan sklenitve izročilne pogodbe vedel za stanje izročevalke in ali je z nemoralnim namenom oškodovanja ostalih dedičev dosegel sklenitev sporne pogodbe. Ker pa je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo ugotavljalo, bi moralo oceniti tudi prispevke tožnika na podlagi izpovedi tožnika in priče M.K.K., ki je njegovo izpoved potrdila. Sodna izvedenka medicinske stroke je pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevala le izpoved notarke M.M. in obeh zapisnih prič, ne pa tudi izpovedi ostalih. Ni hotela odgovoriti na vprašanje, ali je bilo tudi prvotožencu jasno, da mati ne bo več živela, posredno pa je priznala, da bi prvotoženec lahko vedel in pričakoval, da mati ne bo več dolgo živela, saj je navedla, da ne ve, kakšne informacije so mu posredovali zdravniki. Upoštevati pa je tudi treba, da sodna izvedenka ni imela na razpolago vse potrebne zdravstvene dokumentacije.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom ter da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, kar bi pomenilo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitev, da prvotožencu ob sklepanju pogodbe ni moglo biti znano, da mati ne bo več dolgo živela, po presoji pritožbenega sodišča ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je bilo zdravstveno stanje matere ob odpustu iz bolnišnice takšno, da je onemogočalo njeno bivanje v domači hiši brez vsakodnevne intenzivne pomoči. Iz preostalih navedb, s katerimi pritožba utemeljuje navedeno kršitev pa izhaja, da gre dejansko za očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

M.K. (mati pravdnih strank) in prvotoženec sta dne 22.1.1999 v notarskem zapisu sklenila izročilno pogodbo z datumom 15.1.1999 in dodatek k pogodbi z datumom 21.1.1999. Z izročilno pogodbo je M.K. kot izročevalka prvotožencu kot prevzemniku izročila v last in posest svoj 9/11 solastninski delež na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 151 k.o. G., in 379 delnic K.s. III, v breme prvotoženca pa si je pridržala določene pravice, in sicer doplačevanje oskrbe v domu starejših občanov, obiske, nudenje priboljškov in izvedbo krajevno običajnega pogreba. Mati pravdnih strank je umrla dne 3.2.1999. Tožnik je trdil, da mati pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe ni bila več sposobna razsojati, toženec pa je vedel, da mati ne bo več dolgo živela in je s sklenitvijo sporne pogodbe zasledoval le lastno korist. Ob tem se je skliceval na sodbi II Ips 7/82 in II Ips 8/82, v katerih je zavzeto stališče, da je nična pogodba, če je preživljalec ob sklepanju pogodbe vedel, da zaradi težke in neozdravljive bolezni čaka osebo, ki naj bi jo preživljal, neizbežna in skorajšnja smrt, saj sklepanje pogodbe v takšnih okoliščinah nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, priznanje pravne veljavnosti taki pogodbi pa bi bilo tudi v nasprotju z moralo. Prvotoženec je ugovarjal, da materina sposobnost razsojanja ob sklepanju pogodbe ni bila okrnjena in da je sporna pogodba v skladu z materino voljo, da ni vedel, da bo mati kmalu umrla ter da je zanjo skrbel in ji pomagal že pred sklenitvijo sporne pogodbe od leta 1976 dalje, kar sta v pogodbi tudi upoštevala.

V času sklenitve sporne izročilne pogodbe je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je v 26. členu določal, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Podano mora biti soglasje volj, izjava volje pa mora biti svobodna in resna (28. člen ZOR). Predpostavka za veljavnost pogodbe je zato sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe. Izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična. V skladu s 103. členom ZOR je nična tudi pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je mati pravdnih strank ob sklenitvi notarskega zapisa sporne pogodbe bila sposobna razsojati. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo, da so jo priče, ki so bile prisotne ob sestavi notarskega zapisa sporne pogodbe, opisale kot povsem prisebno in kot osebo, ki je dobro razumela, za kaj gre. Poleg tega iz izpovedi notarke M.M. izhaja, da je potrditev ali sklepanje posla odklonila, če je ugotovila, da oseba ni razumela svojega dejanja. Pritožba z izpostavljanjem izpovedi priče P.P., da so se materi pravdnih strank med njenim obiskom štirinajst dni pred smrtjo misli že malo zapeljale in izpovedi T.K., da mati kratek čas pred smrtjo ni bila več prisebna ter z lastnimi poenostavljenimi zaključki glede materine neprisebnosti ob sestavi notarskega zapisa, pritožbenemu sodišču ne vzbuja nobenega dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zapisni priči T.P. in Š.T. sta bili za razliko od prič, ki jih izpostavlja pritožba, prisotni pri notarskem zapisu izročilne pogodbe. Poleg tega tudi nista zainteresirani za izid pravde in obremenjeni s sorodstvenimi vezmi.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da prvotožencu ob sklepanju pogodbe ni moglo biti znano, da mati ne bo več dolgo živela oziroma da je vsak čas pričakovati njeno smrt. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vsebinsko prepričljiva ter vestna, skrbna in analitično sintetična, torej v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi prvotoženca, drugotoženca, tretjetoženke, četrtotoženca in zapisnih prič ter izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da glede na zdravstveno stanje M.K. ni bilo mogoče vsak čas pričakovati njene smrti, saj izvidi ob odpustu iz bolnišnice ne izkazujejo kritičnega ali nedvomno ogrožujočega stanja M.K. Pritožba z izpostavljanjem visoke starosti M.K. njene zdravstvene kartoteke in zdravstvene dokumentacije ob odpustu iz bolnišnice ne more vzbuditi dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vse navedeno je upoštevala že izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je izvedensko mnenje glede navedenega pravno odločilnega dejstva izdelano le na podlagi zdravstvene dokumentacije, brez upoštevanja izpovedi prič, saj sme izvedenčev izvid temeljiti le na objektivnih zdravstvenih podatkih in strokovnem znanju, zato pritožba ne more uspeti z zavzemanjem, da bi se pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevale izpovedi vseh prič. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da je izpoved prvotoženca, drugotoženca, tretjetoženke, četrtotoženca in zapisnih prič potrdila tudi priča P.P. zato so pritožbeni očitki v navedeni smeri neutemeljeni. Enako velja glede priče K.M. in T.D.. Kot že pojasnjeno je sodišče prve stopnje napravilo dokazno oceno z upoštevanjem metodoloških napotkov 8. člena ZPP na podlagi ocene vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dela izpovedi prvotoženca, da so zdravniki ženi pojasnili, da mati ne bo ozdravela in da nekaj prihaja, s čimer so pač mislili na smrt. Pritožba z izpostavljanjem navedene izpovedi prvotoženca ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje tudi iz razloga, ker se le-ta nanaša na stanje matere pravdnih strank v bolnišnici pred zaključkom zdravljenja in pred njenim odpustom iz bolnišnice. V zvezi obnašanjem in izjavami matere pravdnih strank, v katerih je ta omenjala skorajšnjo smrt, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da jim sodišče prve stopnje utemeljeno ni pripisalo bistvenega pomena. Dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje pa pritožbenemu sodišču končno ne vzbuja niti pritožbeno opozarjanje na izpovedbi prič M.K.K. in S.K. niti ponudba drugačne dokazne ocene izvedenih dokazov.

Pritožba tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je brez potrebe ugotavljalo, ali je prvotoženec v preteklosti, torej že pred sklenitvijo izročilne pogodbe, obveznosti iz le-te izpolnjeval. Po ustaljeni sodni praksi lahko pogodbenika (med drugim) s pogodbo poračunata že opravljene medsebojne dajatve in storitve iz preteklosti (primerjaj II Ips 539/2006). Poleg tega je bila omenjena okoliščina pomembna za presojo razlogov, volje in namena pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe ter njene odplačnosti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prvotoženec že od smrti očeta leta 1976 skrbel za mater, ji pomagal pri kmečkih delih, financiral obnovo stanovanjske hiše in gospodarskih poslopij ter izplačal dedni delež O.T., saj so navedeno poleg prvotoženca, drugotoženca, tretjetoženke in četrtotoženca potrdili priče, ki jih je zaradi neobremenjenosti z izidom pravde in odsotnosti sorodstvenih in prijateljskih vezi utemeljeno šteti za verodostojne in listinski dokazi. V zvezi z očitki pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi prispevke tožnika, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje tudi do teh opredelilo in njihov pomen tudi ustrezno ocenilo. Glede na ugotovljeno (in v pogodbi upoštevano) pomoč prvotoženca izročevalki do sklenitve izročilne pogodbe ter dogovorjene bodoče obveznosti prvotoženca do izročevalke je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o odplačni naravi sklenjene izročilne pogodbe. Mati pravdnih strank je prvotožencu premoženje izročila kot odmeno za preteklo dolgoletno pomoč in tudi kot odmeno za bodočo finančno pomoč in skrb. Ni torej mogoče pritrditi niti pritožbeni navedbi, da se je želel prvotoženec s pogodbo le nemoralno okoristiti na škodo drugih dedičev in si izgovoriti nesorazmerno premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 381/2006 z dne 29.1.2009) izhaja, da vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan in da se bliža konec njegovega življenja, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega dejanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje z namenom zagotoviti si potrebno nego in oskrbo v času hude bolezni in proti koncu svojega življenja.

Po povedanem je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo še o pritožbenih stroških. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).