Jedro

Od nikogar ni mogoče zahtevati absolutne skrbnosti, tudi ne od notarja kot osebe javnega zaupanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v višini 250.375,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 dalje, ter tožniku naložilo povračilo 4.078,83 EUR pravdnih stroškov toženca, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP 1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in njegovemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Podaja tudi podredni predlog v smeri razveljavitve izpodbijane sodbe in vračila zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, z nujnim opozorilom, da je popolnoma nedopustno sodbo pisati osem mesecev. Sklicuje se na določbo 65. člena Zakona o notariatu (2) in opozarja, da bi moral toženec objektivno ugotoviti upravičenost za zastopanje gospodarske družbe. V primeru neskladnosti s podatki sodnega registra je bila njegova dolžnost, da se prepriča o upravičenosti za zastopanje in zahteva predložitev ustreznega dokazila. Opozarja na razhajanja glede naslova zastopnika družbe I., d. o. o. v izpisku iz sodnega registra ter v predloženem potnem listu. Poudarja, da osebe, navedene v potnem listu, ni v sodnem registru, zato bi moral toženec, ob skrbnem in pravilnem ravnanju zaradi neujemanja podatkov iz osebnega dokumenta s podatki iz sodnega registra, zavrniti overitev podpisa. Obširno pojasnjuje kršitve skrbnega ravnanja toženca in opozarja na napačno razlago določila 5. člena ZN. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče zanemarilo ugotavljanje dolžnosti notarja, da sestavi pravno brezhibno in popolno listino. Če obstoji možnost sestave izvršljivega notarskega zapisa, je notar zavezan stranke opozoriti na to možnost, na kar odkazuje tudi določba 23. člena Kodeksa notarske poklicne etike. Toženec je bil dolžan pojasniti in obrazložiti nevarnosti, ki nastanejo takrat, ko ne pride do sočasne izpolnitve pogodbene obveznosti in predočiti oblike možnih zavarovanj ter to tudi zapisati v listino. Graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz vsebine in okoliščin sklepanja spornih pogodb ne bi bilo mogoče sklepati, da je skušal IP s spornima posloma storiti novo kaznivo dejanje ali prikriti oziroma nadaljevati kakšnega od prejšnjih prepovedanih poslov oziroma kaznivih dejanj. Izpostavlja sumljive okoliščine, ki so se izkazovale v gotovinskem poslovanju, izdaji računov še pred sklenitvijo pravnih poslov, neizkazani lastninski pravici z verigo listin, odsotnosti licence IP za opravljanje nepremičninskega posredovanja, kršitvi določb Zakona o nepremičninskem posredovanju, kršitvi določb v zvezi z davčnimi obveznostmi, neupoštevanju ekonomskega interesa IP za sklenitev spornih poslov; pri čemer pa se prvostopenjsko sodišče do predhodno predstavljenih okoliščin sploh ni opredelilo in ni obrazložilo razlogov, na podlagi katerih je ocenilo, da ni podan sum glede prepovedanih poslov iz 23. člena ZN. Poudarja, da se toženec ni prepričal o lastninski pravici in ni zahteval predložitve verige pogodb, sposobnih za vpis v zemljiško knjigo, ampak se je zadovoljil le s fotokopijami listin. Opozarja na nepravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost ter napačno oceno prvostopenjskega sodišča o njegovih izkušnjah pri sklepanju nepremičninskih poslov; pa tudi na okoliščine glede plačila kupnine in na napačno oceno prvostopenjskega sodišča glede vzročne zveze med opustitvijo skrbnega dolžnostnega ravnanja toženca in nastankom škode.

3. Toženec v obširnem odgovoru na pritožbo povzema svoje navedbe iz prejšnjih pripravljalnih vlog ter pritrjuje ugotovitvam, argumentaciji in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe, vključno s povračilom pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča. 6. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje (storitev ali opustitev), vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, odgovornost toženca in nastanek premoženjske oziroma nepremoženjske škode. Če manjka ena od predpostavk, odškodninske obveznosti ni, pri čemer je dokazno breme glede protipravnega ravnanja, vzročne zveze in nastale škode na tožniku.

7. Izvedeni dokazni postopek daje podlago za ugotovitev, da toženec ni kršil službene dolžnosti in da njegovo ravnanje ni bilo protipravno.

8. Notariat je skladno z določbo drugega odstavka 137. člena Ustave Republike Slovenije javna služba, ki jo ureja zakon. Javna služba je le notariat, ZN pa dopušča notarjem, da poleg notariata opravljajo tudi druge dejavnosti. Notar lahko v skladu z določbo 5. člena ZN, na kar je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče, sestavlja tudi zasebne listine; v tem primeru ima notar pravice in dolžnosti ter odgovarja kot odvetnik (prvi in drugi odstavek 5. člena ZN). Pritožbeno sodišče meni, da mora tudi v teh zadevah notar ravnati z vso skrbnostjo in odgovornostjo, pri tem pa je treba opozoriti, da od nikogar ni mogoče zahtevati absolutne skrbnosti, tudi ne od notarja kot osebe javnega zaupanja.

9. Tožnik standard profesionalne skrbnosti (skrbnost dobrega notarja) tolmači preširoko. Notar je dolžan stranke opozoriti na znana in običajna tveganja, kar pa je toženec v konkretnem primeru tudi storil. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvenega pomena, da je toženec jasno in ustrezno, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, izpolnil svojo pojasnilno obveznost. Tožnika je opozoril na možnost, da zaradi nerešene plombe oziroma visečnosti vpisa lastninske pravice na družbo I, d. o. o., ne bo dosegel vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zapis VI. člena pogodbe SV 717/06 je zelo jasen in razumljiv povprečno izkušenemu človeku. Tožniku, ki je že imel izkušnjo pri sklepanju nepremičninskih poslov, ki jo pritožba sicer želi neutemeljeno zminimalizirati, bi moral biti takšen zapis, pa četudi bi bil samo prebran, signal za razmislek in povečano skrbnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec ni imel razloga za predlaganje sredstev zavarovanj tožnikovih ekonomskih koristi, potem, ko je tožnik izjavil, da v sklenitev pogodbe vseeno privoli. Nobene potrebe tudi ni bilo, da bi morebitna opozorila glede sredstev za zavarovanje ekonomskih koristi zapisal v pogodbo. Zapisovalna dolžnost je določena zgolj v enem primeru: če notar strankam odsvetuje nejasne, nerazumljive ali dvoumne izjave, stranke pa njegovega nasveta ne upoštevajo. S tem zapisom, ki je sestavni del mandatnega razmerja med notarjem in strankama pravnega posla, se notar razbremeni odgovornosti za škodo, ki stranki morda nastane zaradi odsvetovane določbe v pravnem poslu (3). Izostanek opozorila glede možnih sredstev zavarovanj pa, upoštevaje dejstvo, da je šlo za sestavo zasebne listine - skladno z določbo 5. člena ZN - tudi ne more imeti teže, kot jo prikazuje pritožba.

10. Pritožba ne pojasni, v čem bi načelo "najbolj varne poti" iz 23. člena Kodeksa notarske poklicne etike ter morebitna sestava izvršljivega notarskega zapisa oziroma opozorilo na to možnost, izboljšalo toženčev položaj, zato je treba pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tudi navedeno ne predstavlja podlage toženčevi odškodninski odgovornosti.

11. Prvostopenjsko sodišče se je zadostni skrbno opredelilo do vseh okoliščin, ki naj bi po tožnikovih zatrjevanjih predstavljale kršitev skrbnega ravnanja. Takó ni dolžnost notarja, da se pri sestavi zasebne listine poglobljeno ukvarja z vprašanjem davčnih obveznosti - ugotavljanjem ali je davčni zavezanec dolžan plačati DDV ali davek na promet nepremičnin oziroma z višino davčne stopnje. Za korektnost izvedene davčne transakcije je odgovoren davčni zavezanec, pri čemer lahko davčno obveznost izpolni sam ali tretja oseba oziroma kupec. Tudi dejstva, 1) da sta bila računa obeh gospodarskih družb o prodaji nepremičnin izdana pred sklenitvijo pravnega posla, 2) da družba A, d. o. o. ne bi smela opravljati nepremičninskega posredovanja, 3) da prodajalka družba I, d. o. o. ni izkazal lastninske pravice z verigo listin, ki bi bile vse sposobne za vpis v zemljiško knjigo ter 4) nejasne ekonomske značilnosti poslov nikakor ne morejo imeti take teže, kot jim jo želi dati tožnik, in ne predstavljajo sumljivih okoliščin, ki bi morale toženca odvrniti od zapisa zasebne listine. V zvezi s prej navedenimi okoliščinami je treba opozoriti na pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se 23. člen ZN nanaša zgolj na posle, ki so sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Prej navedene okoliščine in tudi dejstvo gotovinskega plačila po oceni pritožbenega sodišča ne izkazujejo, da bi skušal IP s spornima posloma storiti novo kaznivo dejanje ali prikriti oziroma nadaljevati kakšnega od prejšnjih prepovedanih poslov oziroma kaznivih dejanj. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tudi morebitna odsotnost t.i. "prikritega posredovanja", ki bi ga stranke sicer zlahka zaobšle, ali ga opustile, tožnikovega položaja ne bi izboljšala. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z argumentacijo glede dogovora o gotovinskem poslovanju ter ekonomskih značilnosti poslov in morebitno izgubo, ki jo je v izpodbijani sodbi podalo prvostopenjsko sodišče; ta ustrezno odgovarja na pritožbena zatrjevanja ter kaže na njihovo neutemeljenost. 12. Zmotna je tudi pritožbena teza o toženčevem neskrbnem ugotavljanju upravičenosti za zastopanje gospodarske družbe in posledično kršitvi določbe 65. člena ZN. Toženec je morebitni dvom, da gre za različne osebe z istim imenom in priimkom, ker se podatki o naslovu ŽB na predloženem potnem listu in izpisku iz sodnega registra niso ujemali, odpravil z ugotovitvijo o ujemanju med naslovi družbe I, d. o. o. in nepremičnino, ki je bila predmet posla, ter naslovom v predloženem potnem listu - iz dokaznega postopka pa tudi izhaja, da sta bila rojstna podatka ŽB na predloženem potnem listu in v zemljiškoknjižnem izpisku, kjer je bil vpisan kot lastnik nepremičnine, ki je bila predmet prodaje, enaka. Vsi ti atributi so predstavljali utemeljeno podlago za sklepanje, da je razlog za različna naslova v potnem listu in izpisku iz sodnega registra splošno znana neažurnost registrskih podatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi bila zahteva po večji skrbnosti z nadaljnjim preverjanjem osebnih podatkov ŽB pretirana.

13. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da okoliščine, ki jih pritožba želi prikazati kot sumljive, ne morejo imeti želene teže in ne predstavljajo odklonitvenega razloga za sklenitev zasebne listine. Bistveno je, da je bil tožnik opozorjen na visečnost vpisa in možnost, da ne bo postal lastnik kupljene nepremičnine. Pri tem pa je povsem nepomembno, da toženec v času sklepanja pravnega posla ni razpolagal z originalnima pogodbama, s katerima sta ŽB in njegova žena prenesla lastninsko pravico na sporni nepremičnini na družbo I, d. o. o. Dejstvo, da je razpolagal le s fotokopijama teh pogodb, na odgovornost toženca ne more imeti vpliva. Kot izhaja iz sklepa o zavrnitvi vpisa pod Dn. št. 4611/2006 z dne 12. 12. 2006 (priloga A19), predlog ni bil zavrnjen zaradi kakršnih koli napak v prej citiranih pogodbah, marveč zaradi neizpolnitve pogoja iz 141. člena Zakona o zemljiški knjigi (4), ki pravi, da se z enim predlogom lahko zahteva več vpisov, če vsi temeljijo na isti listini.

14. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bil edini razlog za prikrajšanje tožnika v tem, da je plačal kupnino, preden je mogel biti gotov, da bo postal lastnik nepremičnine. Ker pritožbeni razlogi niso podani, enako pa velja tudi glede razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženca pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, saj v pretežni meri ponavlja svoje navedbe iz prejšnjih pripravljalnih vlog, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Ur. list RS, št. 13/1994 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZN

(3) Primerjaj Podgoršek, B.: Odgovornost notarja, Pravni letopis 2008

(4) Ur. list RS, št. 58/2003 - s spremembami in dopolnitvami