Jedro

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da pri tem kaznivem dejanju nista bila dovolj upoštevana način izvršitve in teža kaznivega dejanja, ko sta obdolženec in L.J. prav iskala žrtev, nato skupaj napadla oškodovanko, ki se je pri tem, ko ji je L.J. izpulil torbico iz rok, še telesno poškodovala. Dejanje je bilo storjeno čez teden, v popoldanskem času, na mestni ulici v M., ko je bilo v neposredni bližini kraja izvršitve več ljudi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča teža dejanja obdolženca tako velika, da utemeljuje višanje določene zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod I izreka sodbe, v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu J.K.: - določena kazen za kaznivo dejanje pod točko a/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje z dveh mesecev zviša na tri mesece zapora, - določena kazen za kaznivo dejanje pod točko a/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje s šest mesecev zviša na eno leto zapora, - nakar se mu ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji pod točko b/1 in b/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje dva meseca in pet mesecev zapora, izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora zviša na 1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora, v katero se mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje pridržanje in hišni pripor od 3. 11. 2015 od 7.00 ure do 20. 6. 2016 do 13.05 ure.

II. V preostalem se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 12541/2016 z dne 20. 6. 2016 obdolženega J.K. pod I izreka sodbe spoznalo za krivega storitve pod točko a/1 kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B in pod točko a/2 kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B, pod točko b/1 kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B in pod točko b/2 kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B. Za kaznivo dejanje pod točko a/1 mu je določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko a/2, mu je ob upoštevanju 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1B, določilo šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko b/1 dva meseca zapora in za kaznivo dejanje pod točko b/2 pet mesecev zapora, nakar mu je ob uporabi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. V tako izrečeno kazen mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1B vštelo čas pridržanja in hišnega pripora od 3. 11. 2015 od 7.00 do 20. 6. 2016 do 13.05 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer 1/2 priglašenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke S.K. v znesku 70,00 EUR in priglašen premoženjskopravni zahtevek oškodovanke D.A. v znesku 134,88 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izreka sodbe je obdolženca iz razloga po 3. točki 358.člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil z dejanjem pod 1 kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B in z dejanjem pod 2 kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanki V.M. s. p. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 259,00 EUR in T.Š. s. p. z eno polovico priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 64,00 EUR, napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, odvetnika J.S., proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka; zoper obsodilni del sodbe (pod I izrek) zaradi odločbe o kazenski sankciji in zoper oprostilni del sodbe (pod II izrek) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo pod točko I izreka spremeni v odločbi o kazenski sankciji, tako da obdolžencu za kaznivo dejanj pod točko a/1 določi kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod a/2 eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod b/1 tri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod b/2 pet mesecev zapora ter mu izreče enotno kazen dve leti in en mesec zapora. Pod točko II izreka sodbe predlaga, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

- K točki I izreka:

4. Pritrditi je pritožbi okrožne državne tožilke, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ocenilo vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter je v posledici tega obdolženemu J.K. za kaznivi dejanji velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B (pod točko a/1) ter za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B (pod točko a/2) določilo prenizki kazni zapora. Pri odmeri kazni za kaznivo dejanje pod točko a/1 na škodo S.K. je premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja, povezano z načinom storitve kaznivega dejanja ter vlogo obdolženca. Ne drži izvajanje pritožbe, da je bil namen obdolženca pri tem kaznivem dejanju imeti večjo vlogo, ker kaj takega ne izhaja niti iz zagovora obdolženca niti iz izpovedbe L.J.. Kot je izpovedal L.J. je oškodovanki torbico iz rok izpulil sam, šele med begom jo je vrgel obdolžencu, ki tega ni videl in očitno niti pričakoval. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da pri tem kaznivem dejanju nista bila dovolj upoštevana način izvršitve in teža kaznivega dejanja, ko sta obdolženec in L.J. prav iskala žrtev, nato skupaj napadla oškodovanko, ki se je pri tem, ko ji je L.J. izpulil torbico iz rok, še telesno poškodovala. Dejanje je bilo storjeno čez teden, v popoldanskem času, na mestni ulici v M., ko je bilo v neposredni bližini kraja izvršitve več ljudi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča teža dejanja obdolženca tako velika, da utemeljuje višanje določene zaporne kazni. Enako velja tudi za kaznivo dejanje pod točko a/2, ko je obdolženec z nožem, z rezilom dolgim najmanj 10 cm, napadel oškodovanko A.M.V.. Drži izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo starosti obdolženca, kar je upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino (mlajši polnoletnik). Obdolženec je namreč oškodovanko napadel z nožem v roki, ki ga je usmeril naravnost v telo oškodovanke, tako da se je z nožem celo dotaknil njene desne roke in pri tem zahteval denar. Takšno grožnjo z nožem je vsekakor potrebno vzeti kot resno grožnjo, z neposrednim napadom na življenje oziroma telo oškodovanke, ne glede na to, da se ga oškodovanka ni ustrašila. Vse navedeno pritrjuje izvajanjem pritožbe, da je sodišče prve stopnje tudi pri tem kaznivem dejanju premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja in način izvršitve, kar po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje zvišanje določene zaporne kazni. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi, ko ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencu tudi za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B (pod točko b/1) zvišati zaporno kazen. Strinjati se je namreč z zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec pri tem kaznivem dejanju odtujil le pijačo in cigarete, pri čemer je nastala manjša materialna škoda, kar vse je pri odmeri kazni ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pritožba pravilno izpostavlja še, da je obdolženec vsa štiri kazniva dejanja storil v času preizkusne dobe, ki mu je bila določena s pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I K 8218/2014 z dne 26.11.2015, pravnomočna istega dne, s katero mu je bila določena kazen eno leto in en mesec zapora in preizkusna doba štirih let (predviden iztek preizkusne dobe 26. 11. 2019). Čeprav ne gre za istovrstna kazniva dejanja, to vsekakor kaže na osebnost obdolženca, ki je kljub preizkusni dobi, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obdolžencu za kaznivi dejanji pod točko a/1 določeno kazen dva meseca zapora zvišalo na tri mesece zapora ter za kaznivo dejanje pod točko a/2 določeno kazen šest mesecev zapora zvišalo na eno leto zapora. Ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji pod točko b/1 in b/2 izreka napadene je pritožbeno sodišče obdolžencu izrečeno enotno kazen eno leto in dva meseca zapora zvišalo na eno leto in devet mesecev zapora. Prepričano je, da tako določene zaporne kazni in izrečena enotna zaporna kazen ustrezajo teži obravnavanih kaznivih dejanj, stopnji krivde obdolženca, okoliščinam, v katerih so bila storjena kot tudi osebnosti obdolženca, ki je imel v kritičnem obdobju po podatkih spisa, težave z odvisnostjo od prepovedanih drog, je brez zaposlitve in brez premoženja, pričakovati je tudi, da bo tako izrečena zaporna kazen vzgojno vplivala na obdolženca in ga odvračala od ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj.

- K točki II izreka:

5. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi lahko obdolženca z vso gotovostjo spoznalo za krivega v izreku napadene sodbe opisanih kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B, storjenih na škodo T.Š. s. p. in V.M. s. p.. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je obdolženca oprostilo, ker je bil storilec na posnetku varnostne kamere oblečen v majico, ki je last L.J. in štrlečega levega uhlja, ki ga obdolženec nima. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo dopolniti izvedensko mnenje z geometrijskimi meritvami obdolženca in L.J. ter nato narediti primerjavo s fotografijami storilca, prav tako upoštevati, da se ujemajo obrazne karakteristike storilca na posnetku in obdolženca.

7. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje naredilo preuranjene in napačne zaključke o krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje je glede na podani nasprotujoči si izjavi obdolženca in L.J., odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec mag. G.K. je dopolnil predhodno podano pisno izvedensko mnenje z dne 19. 12. 2015, tako da je opravil primerjavo spornih posnetkov varnostne kamere z dne 15. 7. 2015 in primerjalnih fotografij L.J.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izvedenec pri storilcu iz posnetka varnostne kamere, ugotavlja izrazito štrleč levi uhelj, ki ga pri obdolžencu ni zasledil, je pa to očitna telesna lastnost L.J.. Te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati, saj gre za individualno značilnost posameznika, ki je lastna zgolj njemu in pri obdolžencu ni podana. Ob tem ni prezreti niti dejstva, da ima storilec na spornem posnetku oblečeno majico, ki je last L.J., kar vse tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vzbuja dvom, ali je obdolženec res storil kaznivo dejanje, ki se mu očita na škodo V.M. s. p. (opisano pod drugo alinejo II izreka). Iz teh razlogov je neutemeljeno tudi izvajanje pritožbe, ki izpostavlja, da je izvedenec ugotovil ujemanje storilca in obdolženca v obliki glave, potez obraza, barve kože ter desnega uhlja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da ne glede na takšne zaključke sodnega izvedenca, ni mogoče mimo zgoraj izpostavljenih dveh okoliščin, ki vzbujajo dvom o tem, ali je na posnetkih res obdolženec. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje po kritični presoji in oceni izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po ponovni dopolnitvi izvedenskega mnenja, kar vse je v razlogih napadene sodbe prepričljivo obrazložilo. S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanja povzema (4. točka in 20. točka sodbe). Ne drži pa niti izvajanje pritožbe, da je U. D. na fotografijah objavljenih na spletni strani Maribor24, prepoznala obdolženca. Kot izhaja iz podatkov spisa, je z L.J. preko facebooka kontaktirala prav iz razloga, ker je na dveh fotografijah prepoznala njega, čisto na levi fotografiji pa obdolženca. Vse navedeno pa ne vpliva na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, saj ne gre za fotografijo s kraja kaznivega dejanja na G. ulici v M., temveč na železniški postaji v M..

8. Sodišče prve stopnje je glede na izveden dokazni postopek, ko ni nobenega dokaza, da bi obdolženec storil tudi dejanje na škodo T.Š. s. p. (opisano pod prvo alinejo II izreka), obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe. L.J. je sicer povedal, da je dejanje izvršil prav obdolženec, medtem ko ga je on čakal zunaj, vendar je obdolženec to izrecno zanikal in povedal, da je za to kaznivo dejanje izvedel šele od policistov, po prijetju. M.D., ki je kritičnega dne delala v kiosku Loterije Slovenije na C. p. b. v M., storilca po podanem opisu in opravljeni prepoznavi oseb v albumu fotografij na Sektorju kriminalistične policije PU Maribor, ni prepoznala (list. št. 499). Ker tudi pritožba v okviru tega kaznivega dejanja ne navaja nekih novih dokazov, ki bi kazali na krivdo obdolženca in bi utegnili omajati dokazno oceno prvostopnega sodišča, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Glede na vse navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo tega dela obtožbe.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah drugega odstavka 96. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP ter je posledica le delno uspele pritožbe okrožne državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji, v preostalem pa je bila pritožba v korist obdolženca, zavrnjena.