Jedro

Tožnik biva v Republiki Sloveniji od leta 2000 dalje skupaj z ženo in dvema, sicer že polnoletnima otrokoma, ki imata status študenta, in sta, tako kot žena, družinska člana, ki ju tožnik vzdržuje. Oba tožnikova otroka delata preko študentskega servisa, njune dohodke kot dohodke vzdrževanih družinskih članov pa je tožnik priglasil v prijavi za odmero dohodnine za leto 2014. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, saj je mogoče sklepati, da ta ne bi sledila tožniku. Po mnenju sodišča je razdružitev družine poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi, tako da se izvršitev izpodbijane odločbe Upravne enote Izola št. 214-402/2015-26 z dne 17. 12. 2015 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola je z izpodbijano odločbo št. 214-402/2015-26 z dne 17. 12. 2015 zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, obenem pa odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe.

2. Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo, obenem pa podal tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču je predlagal, naj odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, saj bi z njegovo izvršitvijo zanj nastala težko popravljiva škoda, ne bi pa ta škoda nastala za toženo stranko. Tožnik v Republiki Sloveniji biva skupaj s svojo družino od leta 2000 dalje in je tu tudi zaposlen. Če bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred njeno pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika in njegovo družino za posledico, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, četudi bi v postopku upravnega spora uspel. Tožnik se namreč ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in zato sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito. S tem bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva. Tožnik bi ostal brez doma, družine in dela. V svoji matični državi nima nikogar in ničesar, pač pa je njegovo celotno življenje in bivanje vezano na ozemlje Republike Slovenije.

3. Sodišče je kopijo predloga za izdajo začasne odredbe poslano v odgovor toženi stranki, vendar pa ta v roku, ki ji ga je določilo sodišče, nanj ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

5. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijane odločbe. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

6. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, za katero se predlaga odložitev izvršitve, pač pa se je omenilo le na odločanje o tem ali bi z izvršitvijo odločbe še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu tožniku nastala težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo. Na podlagi izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da tožnik biva v Republiki Sloveniji od leta 2000 dalje skupaj z ženo in dvema, sicer že polnoletnima otrokoma, ki imata status študenta, in sta, tako kot žena, družinska člana, ki ju tožnik vzdržuje. Tožnik je v zadnjih dveh letih večkrat spremenil svojo zaposlitev (s tem tudi zavarovalno podlago in delodajalca), saj je bil v času od 24. 12. 2014 do 30. 4. 2015 zaposlen pri A., s.p., v času od 1. 5. 2015 do 26. 7. 2015 samozaposlen kot samostojni podjetnik, v času od 27. 7. 2015 do 25. 8. 2015 zaposlen pri B., s.p. in v času od 26. 8. 2015 do 19. 1. 2016 zaposlen pri C., s.p.. Oba tožnikova otroka delata preko študentskega servisa, njune dohodke, kot dohodke vzdrževanih družinskih članov, pa je tožnik priglasil v prijavi za odmero dohodnine za leto 2014. Po podatkih FURS se zoper tožnika vodi postopek davčne izvršbe, saj nima poravnanih davčnih obveznosti.

7. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, saj je mogoče sklepati, da ta ne bi sledila tožniku. Po mnenju sodišča je razdružitev družine poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda. Enako stališče je Upravno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. III U 238/2013 z dne 19. 7. 2013. 8. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 168/2012 z dne 5. 4. 2012. V tej zadevi se je sicer izpodbijala odločba, kjer ni šlo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je bilo tožniku prav tako naloženo, da mora zapustiti državo. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je treba okoliščine, ki so se navajale v zahtevi za izdajo začasne odredbe, smiselno povezati z verjetnim zaključkom v primeru prisilne realizacije izpodbijane odločbe, in sicer da tožniku družina ne bi sledila v njegovo matično državo v negotove razmere. Zavzelo je tudi stališče, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo dokazal, da tam nima premoženja ali možnosti nastanitve zase in za družino, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Vrhovno sodišče RS je zavzelo tudi stališče, da v primeru prisilne izvršitve odločbe obstaja verjetnost razdružitve tožnikove družine, kar samo po sebi predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer je možne posledice take razdružitve težko argumentirano dokazovati pred njihovim nastankom. Res je, da ni šlo za enak primer, vendar pa je podoben kot v obravnavani zadevi.

9. Na podlagi opisanih zaključkov ter ob dejstvu, da se zoper tožnika vodi postopek prisilne izterjave neporavnanih davčnih obveznosti, ki ima za svoj cilj poravnavo nastalih terjatev, sodišče zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od težko popravljive škode, to je razdružitve družine, ki bi nastala za tožnika z izvršitvijo odločbe in ki jo je tožnik izkazal za verjetno. To pa pomeni, da je tožnik izkazal pogoje, ki jih določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1 in je zato njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbo ugodilo tako, da je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.