Jedro

V stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, gre vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka (2. odst. 104. člena ZPPSL). Pogodbe o prodaji spornih nepremičnin so bile veljavno sklenjene pred začetkom stečajnega postopka. S tem je prvotožena stranka (stečajni dolžnik) pridobila obligacijskopravni zahtevek do kupcev, in sicer za plačilo kupnine. V njenem premoženju se je to najprej izrazilo kot terjatve do kupcev, pozneje pa kot denarna sredstva. Zato so ob začetku stečajnega postopka tako terjatve kot tudi denarna sredstva postali del stečajne mase. Glede na takšno stanje stvari pa ni mogoče šteti, da bi poleg denarnih sredstev od kupnin in terjatev iz naslova kupnin šle v stečajno maso tudi prodane nepremičnine, pa čeprav kupci s samo sklenitvijo pogodb še niso postali lastniki nepremičnin.

Izrek

1. Pritožba zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranskim intervenientom stroške odgovora na pritožbo v znesku 901.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2005 do plačila, v 15 dneh.

3. Pritožbi zoper tisti del 6. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je odločeno, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 335.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 do plačila, se ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da se glasi: "Drugotožena stranka sama krije svoje pravdne stroške."

4. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 13.300,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 14.1.2004 je sodišče prve stopnje potem, ko je ustavilo postopek zoper odvetnika G., dopustilo stransko intervencijo na strani toženih strank, ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 104.006.882,56 SIT in zavrnilo del tožbenega zahtevka za ugotovitev ločitvene pravice (zaradi odpovedi zahtevku), v izpodbijani 5. točki izreka razsodilo, da se zavrne, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače. V izpodbijanem delu 6. točke izreka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 335.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 do plačila.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se izpodbijana 5. točka izreka nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja ločitvene pravice na nepremičninah na parc. št. 286/2 in 42/1, vpisanih v vl. št. 754 k.o. M., in sicer samo na prostorih z naslednjimi oznakami: K2, K3, P1, P2, P4, P5, P7, P8, P10, P11 in N10.

Navedeno odločitev izpodbija tožeča stranka s pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in preostalemu zavrnjenemu delu zahtevka ugodi, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka in stranki intervenienti so na pritožbo odgovorili. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Stranski intervenienti so priglasili stroške odgovora.

S posebno pritožbo pa tožeča stranka izpodbija tisti del 6. točke izreka, v katerem je odločeno, da je dolžna drugotoženi stranki povrniti 335.000,00 SIT pravdnih stroškov. V tem delu predlaga spremembo. Priglaša tudi pritožbene stroške v višini sodne takse za to pritožbo.

K pritožbi zoper 5. točko izreka prvostopenjske odločbe: Ta pritožba ni utemeljena.

Toženi stranki in stranski intervenienti so tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja ločitvene pravice nasprotovali z dvema različnima ugovoroma: (1) da so bile nepremičnine, na katerih naj bi obstajala ločitvena pravica, prodane že pred začetkom začetkom stečajnega postopka in zato niso del stečajne mase; (2) da ločitvena (zastavna) pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo in je zato tožeča stranka ni pridobila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta oba ugovora utemeljena. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje pripominja, da takšna situacija po logiki stvari ni mogoča. Vprašanje, ali na spornih nepremičninah obstoji ločitvena pravica, je namreč lahko aktualno le v primeru, če so te nepremičnine del stečajne mase. Če niso, potem iz njih poplačilo upnikov, tudi ločitvenih, v stečajnem postopku pač ne pride v poštev in je zato vprašanje, ali na njih obstoji ali ne obstoji ločitvena (zastavna) pravica, irelevantno. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati najprej s prvim od obeh ugovorov in šele če bi ugotovilo, da ni utemeljen (da so sporne nepremičnine del stečajne mase), preiti na obravnavanje drugega ugovora.

Kot je bilo že povedano, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta utemeljena oba zgoraj povzeta ugovora, pri čemer pa se je najprej (in tudi obširneje) ukvarjalo z drugim ugovorom. Ker pa bi za zavrnitev tožbenega zahtevka zadostovala že ugotovitev, da sporne nepremičnine niso del stečajne mase, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo najprej glede teh razlogov.

Zaključek sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine niso last stečajnega dolžnika (prvotožene stranke), razume sodišče druge stopnje predvsem kot ugotovitev, da niso del stečajne mase, in se v tem smislu z njim strinja. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja še naslednje:

V stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, gre vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka (2. odst. 104. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL). V tej zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali so sporne nepremičnine bile del premoženja, ki ga je prvotožena stranka imela ob začetku stečajnega postopka. Ni sporno, da so bile pogodbe o prodaji teh nepremičnin sklenjene pred začetkom stečajnega postopka.

Veljavnosti teh pogodb tožeča stranka ne oporeka, meni pa, da kupci (intervenienti) s samo sklenitvijo teh pogodb še niso postali lastniki nepremičnin in da so pridobili samo ustrezen zahtevek obligacijskopravnega značaja do prvotožene stranke. To je sicer res, vendar pa za odgovor na prej postavljeno vprašanje ni odločilnega pomena.

Ker so pogodbe ustvarile pravice in obveznosti za vse pogodbene stranke (1. odst. 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), je tudi prvotožena stranka pridobila obligacijskopravni zahtevek do kupcev, in sicer za plačilo kupnine. V njenem premoženju se je to najprej izrazilo kot terjatve do kupcev, pozneje pa kot denarna sredstva. In ob začetku stečajnega postopka so tako terjatve kot tudi denarna sredstva postali del stečajne mase. Drugače bi morda bilo lahko le v primeru, če bi stečajni upravitelj na podlagi določb 1. ali 2. odst. 121. člena ZPPSL od pogodb odstopil in bi zaradi tega nastala za pogodbene stranke obveznost vračanja. Glede na takšno stanje stvari pa ni mogoče šteti, da bi poleg denarnih sredstev od kupnin in terjatev iz naslova kupnin šle v stečajno maso tudi prodane nepremičnine.

Ker je zavrnitev tožbenega zahtevka v 5. točki izreka prvostopenjske odločbe pravilna že iz navedenih razlogov (v bistvu gre za to, da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana), se sodišče druge stopnje s tistimi razlogi izpodbijane sodbe, ki se tičejo pridobitve ločitvene pravice, ni ukvarjalo. Zato tudi na pritožbene navedbe, ki so podane v tej smeri, ne odgovarja.

Pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo v tem delu ni uspela, mora mora stranskim intervenientom povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.

K pritožbi zoper izpodbijani del 6. točke izreka prvostopenjske odločbe:

Ta pritožba je utemeljena.

Odločitve, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 335.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo. Glede celotne

6. točke izreka se je sicer sklicevalo na 2. odst. 154. člena ZPP, vendar pa pri tem očitno ni upoštevalo, da je tožeča stranka proti drugotoženi stranki z zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve uspela. Ker je takšen uspeh treba šteti za polovičen, pa je najbolj primerno uporabiti tisto določbo 2. odst. 154. člena ZPP, po kateri sodišče odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev spremenilo tako, kot je razvidno iz 3. točke izreka te sodbe.

Ker je tožeča stranka s to pritožbo uspela, ji mora drugotožena stranka povrniti pritožbene stroške. Ti so odmerjeni v višini sodne takse za pritožbo.