Jedro

Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.

Izrek

I.Pritožbama toženke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se izrek sedaj v celoti glasi:

I."I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2019 do prenehanja obveznosti.

II.V presežku, za zahtevanih 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2019 do prenehanja obveznosti, se tožbeni zahtevek zavrne.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti 30% njunih stroškov pravdnega postopka, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti 70% njenih stroškov pravdnega postopka, in sicer v 15 dneh od prejema posebnega sklepa o višini stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti."

II.V preostalem delu se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrneta.

III.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 230,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

IV.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 108,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

V.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2019 do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve posebnega sklepa o višini pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), ter da stranski intervenient sam nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in stranski intervenient iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3.Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče v zvezi z določitvijo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi strahu v celoti sledilo zahtevku tožnice, kljub temu, da so izvedenci v izvedenskem mnenju zavzeli stališče, da so bili strah, zaskrbljenost in duševne bolečine, ki jih je tožnica doživljala, le delno posledica neopravljenega posega. Izvedenci so podali mnenje, da bi tožnica strah in duševne bolečine trpela tudi, če bi bil poseg opravljen pravočasno, zato ni podana naravna vzročnost med škodnim dogodkom in zatrjevanimi posledicami (utrpelim strahom). Sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi odločilo, ali je v konkretnem primeru podana naravna vzročnost, če je smatralo, da je podana kakšna druga pravno relevantna vzročnost, pa bi moralo svoje stališče ustrezno obrazložiti, česar ni storilo. S tem, ko je sodišče zavzelo drugačno stališče od izvedencev, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in nepravilno uporabilo materialno pravo. Če je sodišče podvomilo v izvedensko mnenje, bi moralo zahtevati mnenje drugih izvedencev. Sodišče ni uporabilo določbe 254. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Odškodnina, ki je bila tožnici prisojena za strah, je določena previsoko in ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Pri določitvi višine odškodnine nista bili upoštevani načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Toženka navaja primere iz sodne prakse, v katerih je bila oškodovancem določena nižja odškodnina za strah. Nasprotuje prisojeni odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj slednje pri tožnici ni bilo trajno in takšne intenzitete, da bi bila utemeljena prisoja odškodnine. Izogibanje telesnim naporom, vročini in napenjanju ni posledica neprofesionalnega zdravljenja, saj bi bilo vse to tožnici svetovano tudi ob pravočasno izvedenem posegu, zaradi česar med kršitvijo obveznosti toženke in škodo ni vzročne zveze. Sodišče ni navedlo, da bi v konkretnem primeru obstajale posebne oziroma neobičajne okoliščine, zaradi katerih bi bila odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljena.

Toženka predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Stranski intervenient v pritožbi navaja, da je sodišče tožnici prisodilo previsoko odškodnino. Sodišče ni zadostno upoštevalo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas zamika operativnega posega. V tem času je prestajala določene nevšečnosti, tudi nekaj več bolečin in nekoliko intenzivnejši strah, zaradi tega zamika pa pri tožnici ni prišlo do trajnih posledic. Povečan strah ni bil tako intenziven in dolgotrajen, da bi upravičeval prisojeno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Tožnica je svoj strah opisovala in ocenjevala z večjo intenziteto in po mnenju stranskega intervenienta nerealno. Pravično denarno odškodnino iz tega naslova bi predstavljal znesek 1.000,00 EUR. Stranski intervenient nasprotuje tudi prisojeni odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenci so pojasnili, da duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in izogibanja telesnim aktivnostim niso bile posledice škodnega dogodka, saj bi tožnica prilagojeno gibanje in omejitve imela tudi, če bi bila operacija izvedena prej, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa ni bilo trajne narave.

Stranski intervenient predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5.Tožnica je na pritožbi toženke in stranskega intervenienta odgovorila. V odgovorih na pritožbi se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter graja pritožbene navedbe toženke in stranskega intervenienta. Zahteva povračilo stroškov za odgovora na pritožbi.

6.Pritožbi toženke in stranskega intervenienta sta delno utemeljeni.

7.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo toženka uveljavlja tudi v pritožbi.

8.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se objektivno ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi navedenih napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. V obravnavanem primeru ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, razlogi so v formalnem smislu razumljivi ter omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve.

9.Toženka izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke (neopravljenim operacijskim posegom) in duševnimi bolečinami zaradi strahu, ki jih je trpela tožnica. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pomeni, da se je sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.1 Sodišče prve stopnje je v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj določno in natančno pojasnilo, zakaj šteje, da je strah, ki ga je trpela tožnica, posledica škodnega dogodka. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno uporabilo izraza "vzročna zveza" je jasno, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je vzročna zveza podana, ker i) bi se tožnica v primeru, če bi ji zaposleni pri toženki natančno pojasnili, za kakšne težave pri njej gre, lažje spopadla s strahom in zaskrbljenostjo pred ponovno krvavitvijo, ker tega niso storili pa je bil njen strah večji in (ii) bi bil strah tožnice za njeno življenje v primeru pravočasnega zdravljenja bistveno drugačen, predvsem kratkotrajnejši, po operacijskem posegu pa tudi bistveno manjši oziroma bi lahko celo izginil. V posledici ravnanja toženke se je torej tožnica ves čas dodatnega čakanja na operativni poseg, to je dodatnih 5 mesecev, bala za svoje življenje, saj je vedela, da bi lahko v primeru ponovne krvavitve umrla.

10.Neutemeljena je tudi pritožbena graja toženke, da je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno stališče kot izvedenci v izvedenskem mnenju, zaradi česar bi moralo zahtevati izdelavo novega izvedenskega mnenja, s tem ko tega ni storilo, pa je kršilo določbe 254. člena ZPP, kar bi predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti.2 Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika.3 Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.

11.Sodišče prve stopnje glede nepremoženjske škode zaradi strahu ni zavzelo drugačnega stališča od izvedencev, zato v pritožbi zatrjevano nasprotje med izvedenskim mnenjem in izpodbijano sodbo ni podano. Drži, da je v izvedenskem mnenju navedeno, da je tožničin strah le delno posledica neopravljenega medicinskega posega, vendar pa je sodišče prve stopnje to ustrezno upoštevalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo odškodnine za strah za celotno obdobje njenega zdravljenja, torej tudi za strah, ki ga je trpela na splošno, v posledici svoje bolezni, ampak ji je prisodilo odškodnino le za strah, ki ga je trpela zaradi časovnega zamika operacijskega posega, to je v obdobju 5 mesecev, ko njeno zdravljenje zato, ker so pri toženki na njo pozabili, ni potekalo. Povedano drugače: sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino le za strah, ki je posledica neopravljenega medicinskega posega, kar je skladno z izvedenskim mnenjem, po katerem je tožničin strah delno posledica neopravljenega medicinskega posega.

12.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za strah v skupni višini 2.000,00 EUR ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine ter ni odstopilo od sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih. Toženka poskuša svoje drugačno stališče v pritožbi podkrepiti predvsem s sklicevanjem na primere iz sodne prakse VDSS sodba Pdp 910/2017 z dne 21. 2. 2018, VSL sodba II Cp 425/2017 z dne 17. 5. 2017 in VSM sodba I Cp 833/2017 z dne 24. 10. 2017.

13.V tej zvezi pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je precedenčnost kot temelj enotnosti in ustaljenosti sodne prakse (in zato sklicevanja nanjo) zmeraj vezana na okoliščine konkretnega primera. Če te nimajo istovrstnih prvin, potem so prejšnji primeri praviloma le napotki, usmeritve. Pa tudi takšni povezovalni elementi imajo lahko različno težo oziroma pomen.4 Za primerjavo višin odškodnin je dodatno treba upoštevati, da odškodnin, dosojenih v različnih časovnih obdobjih, ni mogoče primerjati v nominalnih zneskih. Kot podlaga za primerjavo se je v sodni praksi ustalil preračun odškodnine glede na povprečno neto plačo.

14.Po pregledu primerov sodne prakse, na katere se sklicuje toženka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da primer VSM I Cp 833/2017 z obravnavanim primerom ni primerljiv. V citiranem primeru je tožnica padla pri sestopu iz avtobusa in utrpela zlom zgornjega dela nadlahtnice. Tožnica je trpela primarni strah, ki je bil kratkotrajen in intenziven, ter sekundarni strah hude intenzivnosti 2 dni, srednje hude intenzivnosti pogosto 1 teden, srednje hude intenzivnosti občasno 3 tedne, blage intenzivnosti pa 2 meseca, za kar ji je bila odmerjena odškodnina v višini 400,00 EUR ali 0,38 povprečne mesečne plače.5 Ne samo, da je tožnica v citiranem primeru strah trpela krajše obdobje, njen strah je bil tudi bistveno manj intenziven od strahu, ki ga je trpela tožnica v obravnavanem primeru. Iz podobnih razlogov z obravnavanim primerom tudi ni primerljiv primer VSL II Cp 425/2017, v katerem je tožnik trpel primarni in zmeren sekundarni strah v trajanju 4 mesece zaradi poškodbe sredinca leve roke, za kar mu je bila odmerjena odškodnina v višini 1.000,00 EUR ali 0,95 povprečne mesečne plače.6 Po oceni pritožbenega sodišča dvomesečni strah med celjenjem zloma roke in štirimesečni strah med celjenjem prsta na roki po intenzivnosti ne moreta biti primerljiva s petmesečnim strahom za življenje, ki ga je tožnica trpela v obravnavani zadevi zaradi čakanja na operacijo.

15.V primeru VDSS Pdp 910/2017 je bila tožniku za strah odmerjena odškodnina v višini 2.500,00 EUR in ne 3.000,00 EUR, kot to v pritožbi napačno povzema toženka. Toženka nedosledno povzema citirani primer tudi v delu, kjer je opisana intenziteta in trajanje tožnikovega strahu, in sicer povzema tožnikove trditve, ne pa ugotovitev sodišča. Tudi, če pritožbeno sodišče upošteva, da je tožnik ob poškodbi utrpel intenziven primarni strah, nato pa še intenziven sekundarni strah, ki je najprej trajal dva dni, v zmerni obliki pa skupaj 4 mesece in še 10 mesecev občasno (torej trditve tožnika, glede na to, da o ugotovitvah sodišča v citiranem primeru ni podatka), prisojena odškodnina v znesku 2.500,00 EUR znaša 2,34 povprečne mesečne neto plače, prisojena odškodnina v obravnavanem primeru v znesku 2.000,00 EUR pa 1,27 povprečne mesečne neto plače, kar pomeni, da je med odškodninama v citiranem in obravnavanem primeru, glede na čas trajanja strahu, ustrezno razmerje.

16.Pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki in stranskemu intervenientu, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo odškodnino zaradi (začasnega) zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Pritožbi utemeljeno izpostavljata, da mora biti za prisojo denarne odškodnine zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti trajno, medtem ko začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti upravičuje priznanje odškodnine le, če je zelo intenzivno, daljšega trajanja ali če obstajajo posebne okoliščine, ki to upravičujejo.

17.Na podlagi ugotovljenih dejstev, da se je tožnica v času čakanja na operativni poseg 5 mesecev morala izogibati naporom, vročini in napenjanju, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre za takšne posledice, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi šlo za duševne bolečine, ki bi bile zelo močne intenzivnosti ali daljšega trajanja, prav tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhajajo druge posebne (neobičajne) okoliščine, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine iz tega naslova. Pritožbeno sodišče verjame, da je tožnica zaradi mirovanja in zadrževanja doma trpela duševne bolečine, vendar te niso bile nadpovprečno intenzivne, čas njihovega trajanja (5 mesecev) pa ne predstavlja daljšega obdobja. Nenazadnje pa tožnica obstoja kakršnihkoli posebnih okoliščin niti ni zatrjevala.

18.Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama toženke in stranskega intervenienta delno ugodilo in na podlagi določbe 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za 1.500,00 EUR. To je lahko storilo na seji senata, saj so bili dejanski zaključki sodišča prve stopnje pravilni, sodišče druge stopnje pa se ne strinja z razlago materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP).

19.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

20.Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Tožnica je s postavljenim tožbenim zahtevkom uspela 70 %, zato je dolžna toženki in stranskemu intervenientu povrniti 30 % njunih stroškov pravdnega postopka, toženka pa je dolžna tožnici povrniti 70 % njenih stroškov pravdnega postopka. Po četrtem odstavku 163. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo le o tem, katera stranka nosi stroške postopka, o višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jih morata stranki povrniti ena drugi, pa bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom. Stranki sta dolžni plačati stroške postopka v višini, v kateri bodo odmerjeni s posebnim sklepom, v roku 15 dni od vročitve posebnega sklepa, primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

21.V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče skladno s 155. členom ZPP toženki kot potrebne stroške priznalo nagrado za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT) in materialne stroške v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,50 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Sodišče je toženki priznalo tudi strošek sodne takse za postopek s pritožbo v znesku 255,00 EUR. Skupaj priznani pritožbeni stroški toženke znašajo 534,99 EUR. Glede na to, da je s pritožbo uspela v 43 %, saj je bila sporna prisojena odškodnina za strah v višini 2.000,00 EUR in zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 1.500,00 EUR, ter je pritožbeno sodišče odškodnino znižalo za 1.500,00 EUR, je toženka upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 230,05 EUR.

22.Stranskemu intervenientu je pritožbeno sodišče priznalo strošek sodne takse za postopek s pritožbo v znesku 180,00 EUR. Glede na to, da je s pritožbo uspel v 60 %, saj je bila sporna prisojena odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR in zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 1.500,00 EUR, ter je pritožbeno sodišče odškodnino znižalo za 1.500,00 EUR, je stranski intervenient upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 108,00 EUR.

23.Tožnica je dolžna toženki in stranskemu intervenientu pritožbene stroške povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ), ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

24.Tožnica je zahtevala povračilo stroškov za odgovora na pritožbi, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da njena odgovora nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah, zato strošek zanju ni bil potreben (155. člen ZPP) in sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1USRS sklep Up-590/05 z dne 27. 9. 2005.

2Naloga sodnega izvedenca je zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca (USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 12. in 13. točka obrazložitve). Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče.

3USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 14. točka obrazložitve.

4M. Pavčnik, Argument sodnega (pravnega) precedensa (Čemu razprava o pomenu sodne prakse?), Podjetje in delo, 2004, št. 6-7, str. 1032-1038.

5Pritožbeno sodišče je v preračunu upoštevalo podatek o povprečni mesečni plači za oktober 2017, ki je tedaj znašala 1.056,47 EUR.

6Pritožbeno sodišče je v preračunu upoštevalo podatek o povprečni mesečni plači za maj 2017, ki je tedaj znašala 1.050,78 EUR.

7Pritožbeno sodišče je v preračunu upoštevalo podatek o povprečni mesečni plači za februar 2018, ki je tedaj znašala 1.066,33 EUR.

8Pritožbeno sodišče je v preračunu upoštevalo podatek o povprečni mesečni plači za januar 2025, ki je tedaj znašala 1.569,12 EUR.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 245 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.