Jedro

Z odlogom odločanja v verifikacijskem postopku do pridobitve podatkov iz BIH, s katerimi niti toženka niti RS ne razpolagata, od česar pa je nedvomno odvisna odločitev o verifikaciji zahtevka varčevalca (torej presoja, ali gre za staro neizplačano devizno vlogo iz 2. člena ZNISESČP ali pa nemara za devizno vlogo, ki je bila upniku že delno ali v celoti izpolnjena) se tako zagotavlja varstvo javnega interesa države pred dvojnimi izplačili. Enostranski postopek, v katerem bi organ odločal o zahtevku varčevalke zgolj na podlagi njenih dokazil brez pridobitve podatkov banke o stanju na računu varčevalke bi namreč pomenil izključitev pravice države RS do nadzora nad uporabo premoženja v skladu s splošnim oziroma javnim interesom (drugi odstavek 1. člena Protokola št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah). Zato ni utemeljen očitek pritožbe o kršitvi pravice do sodnega varstva tožnice oziroma nesorazmernosti posega v njeno pravico do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo predlogu pritožbe, ki je predlagala prekinitev pritožbenega postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti prvega odstavka 20. člena ZNISESČP v povezavi z določbo prvega odstavka 21. člena ZNISESČP glede ustavne skladnosti določb s 23. členom URS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom ugotovilo, da je predmetni postopek prekinjen od 4. 7. 2015. 2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, da se prekinjeni postopek nadaljuje ali pa prekine pritožbeni postopek in sproži postopek ugotavljanja ustavnosti določbe 20. in 21. člena ZNISESČP(1). Pritožnica meni, da je zakonodajalec prekinil vse postopke v sporih, kjer je tožena stranka RS, v konkretnem postopku pa kot toženka nastopa Ljubljanska banka d.d. Ker gre za različni pravni osebi, za prekinitev ni razloga. ZNISESČP ureja le način izpolnitve obveznosti z institutom prevzema izpolnitve s strani RS, v odgovornost toženke pa ne posega. ESČP v zadevi Ališić. nikjer ne nalaga zakonodajalcu, da se morajo vsi varčevalci podrediti verifikacijskemu mehanizmu, tožnica pa ni v enakem položaju kot pritožniki pred ESČP, saj ti niso izkoristili notranjega sodnega varstva v RS, temveč so se neposredno obrnili na sodišče ESČP. Če pritožbeno sodišče meni, da je 20. člen ZNISESČP podlaga za prekinitev vseh sodnih postopkov, ki zadevajo devizne hranilne vloge, pa pritožnica meni, da bi bila takšna razlaga določbe 20. člena v povezavi s 21. členom ZNISESČP v neskladju z Ustavo RS, saj posega v pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, kar zagotavlja tudi 6. člen Evropske konvencije varstvu človekovih pravic in svoboščin. Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je časovna komponenta. V obravnavanem primeru je zakonodajalec trajanje prekinitve vezal na rok 60 dni od pravnomočnosti odločbe o zahtevi za verifikacijo, če zahteve za verifikacijo varčevalec ne vloži, pa v roku 60 dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, pri čemer ne gre prezreti prehodne določbe 21. člena ZNISESČP, po kateri je odločanje o zahtevah za verifikacijo neizplačanih deviznih vlog pri Glavni podružnici Sarajevo, kjer je bila varčevalka tožnica, odloženo do pridobitve podatkov iz četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ne glede na to pa lahko Sklad odloča o zahtevah varčevalcev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ki jim je bila terjatev priznana s pravnomočno sodno odločbo sodišča s splošno pristojnostjo RS ali primerljivo sodno odločbo mednarodnega sodišča. Šele po izteku časa iz prvega odstavka 21. člena ZNISESČP bi se prekinjen postopek lahko nadaljeval na predlog tožnice, pri čemer pa tožnica ne razpolaga s podatki, iz katerih bi lahko z razumno mero gotovosti sklepala, kdaj bo prišlo do pridobitve podatkov iz četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Tožnica zato ocenjuje, da zakonodajalec s prehodnima določbama 20. in 21. člena zgolj nadaljuje s pristopom odlašanja sodnega varstva varčevalcev na negotov in nedoločen prihodnji čas. Sklicevanje na pridobivanje podatkov, ki se nanašajo na stare devizne vloge Glavne podružnice Sarajevo, ki naj bi se zagotovili v obliki in na način, določen v memorandumu, ki ureja sodelovanje med Vlado RS in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine za izvršitev sodbe ESČP v zadevi A., za tožnico pomeni arbitrarno negotovost, saj ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, na kar pa tožnica ne more vplivati. Ker so v obravnavani zadevi že izvedeni vsi dokazi, tudi s predložitvijo izvirnika hranilne knjižice, ni razumnega in utemeljenega razloga za čakanje na verifikacijske postopke, kar predstavlja nepotrebno zavlačevanje postopka in posledično izključevanje tožničine pravice do sodnega varstva. S predpisom verifikacijskega postopka je država prekršila ustavno načelo sorazmernosti, saj ni razumnega razloga za prekinitev postopka z začetkom upravnega verifikacijskega postopka pri Skladu za nasledstvo (v nadaljevanju Skladu). Država in Sklad bi svoj položaj lahko zavarovala kot intervenienta v sodnem postopku.

Določba drugega odstavka 20. člena ZNISESČP, ki določa, da če upravičenec tožbo umakne v 60 dneh od plačila, ni dolžan stroškov povrniti nasprotni stranki, je v nasprotju z 22. členom URS, saj mora v primeru umika tožbe nasprotna stranka povrnitvi stroške tožniku, kot to določa 158. člen ZPP. Z opisano zakonsko ureditvijo ZNISESČP je tako zakonodajalec vnaprej prevalil stroškovno breme (pravdne stroške varčevalcev) v prekinjenih postopkih na varčevalce mimo določbe 158. člena ZPP, saj ZNISESČP ne upošteva, da so varčevalcem v pravdnem postopku nastali stroški, medtem ko so varčevalci v verifikacijskem postopku plačila stroškov oproščeni. Zato je pritožnica s takšno ureditvijo postavljena v bistveno slabši položaj kot ostali upravičenci v postopku verifikacije.

Tožnica vztraja, da je določba prvega odstavka 20. člena ZNISESČP, kolikor je podlaga za prekinitev vseh sodnih postopkov, ki zadevajo hranilne vloge in ne le tistih, v katerih je toženka država, v povezavi z določbo prvega odstavka 21. člena ZNISESČP v neskladju s 23. členom Ustave RS. Prav tako je v neskladju z 22. členom URS določba drugega odstavka 20. člena ZNISESČP, kolikor ne določa, da nasprotna stranka v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka dolžna povrniti pravdne stroške tožnici.

3. Tožena stranka v obširnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Evropsko sodišče je v zadevi Ališić proti Sloveniji s pilotno sodbo 16. 7. 2014 med drugim razsodilo, da mora RS v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Emina Ališić, Aziz Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Dne 4. 7. 2015 je začel veljati ZNISESČP. 6. Pritožbena navedba, da prvi odstavek 20. člena ZNISESČP predstavlja zgolj pravno podlago za prekinitev pravdnih postopkov glede neizplačanih starih deviznih vlog, kjer kot tožena stranka nastopa država RS, ne pa Ljubljanska banka d.d., ni utemeljena. Iz določbe prvega odstavka 20. člena ZNISESČP izhaja, da se z dnem uveljavitve ZNISESČP prekinejo vsi sodni postopki za izplačilo neizplačanih starih deviznih vlog(2), ki so bili začeti do uveljavitve tega zakona in o njih še ni bilo odločeno. Prekinitev postopkov je tako odvisna od vsebine zahtevka tožnice, ne glede na to, zoper koga ga je tožnica naperila, ali zoper Ljubljansko banko d.d. ali RS. Ker se zahtevek tožnice nanaša na poplačilo stare devizne vloge (ki jo je tožnica imela pri Glavni podružnici Sarajevo), o katerem do uveljavitve ZNISESČP 4. 7. 2015 še ni bilo odločeno, določilo prvega odstavka 20. člena ZNISESČP tako predstavlja pravno podlago za prekinitev postopka v obravnavani zadevi.

7. Argument tožnice, da iz pilotne sodbe ESČP v zadevi Ališić ne izhaja, da se sodba nanaša tudi nanjo, temveč zgolj na pritožnike, ki niso izkoristili notranjega sodnega varstva v RS, ne drži. Kot izhaja iz 146. in 147. točke obrazložitve sodbe ESČP, je država RS dolžna izvesti sistemske ukrepe, vključno s spremembo zakonodaje, zato da bodo lahko vsi varčevalci dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kot tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Omenjeni ukrepi pa ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki Ališić in Sadžak, - stare devizne vloge že v celoti izplačane. Te osebe lahko RS iz svoje sheme izključi. Če pa je bil povrnjen samo del starih deviznih vlog varčevalca, je RS odgovorna za plačilo preostanka take vloge, ki jo je varčevalec imel v podružnici slovenske banke ne glede na državljanstvo varčevalca ali lokacijo podružnice. Zato navajanje pritožbe, da sprejeti sistemski ukrepi veljajo zgolj za varčevalce, ki niso izkoristili notranjega sodnega varstva v RS, ne drži. Dolžnost sprejema sistemskih ukrepov se namreč nanaša na vse varčevalce, ki jim stare devizne vloge niso bile izplačane ali so jim bile izplačane zgolj delno (kar uzakonja tudi ZNISESČP v 1. in 2. členu).

8. Pritožbena navedba o kršitvi pravice do sodnega varstva tožnice zaradi predpisanega verifikacijskega postopka, v katerem o zahtevku varčevalca odloča Sklad za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad) v upravnem postopku, ni utemeljena, saj je zoper odločitev Sklada predviden upravni spor (tretji odstavek 15. člena ZNISESČP). Torej je sodno varstvo varčevalke v verifikacijskem postopku zagotovljeno. Poleg tega pa se tožnica tudi sicer verifikacijskemu postopku ni dolžna podvreči in je v tem primeru predvideno nadaljevanje prekinjenega postopka po poteku roka 60 dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (tretji odstavek 20. člena ZNISESČP). Vendar pa argument tožnice o nerazumnosti razloga za prekinitev pravdnega postopka tudi sicer ni utemeljen, saj, kot je v 132. točki obrazložitve ugotovilo tudi ESČP, pridobitev pravnomočne sodne odločbe zoper toženko Ljubljansko banko d.d. tožnici ne zagotavlja ustreznega in učinkovitega sodnega varstva, saj ni izkazano, da bi bila vsaj ena sodba varčevalcev pridobljena v sodnem postopku zoper Ljubljansko banko tudi izvršena. Zato je obstoj verifikacijskega postopka, v katerem pa je predviden prevzem izpolnitve ugotovljene toženkine obveznosti s strani RS, s čimer je zagotovljena učinkovitost izvršitve obveznosti, ki je sestavni del pravice do sodnega varstva, tožnici v korist. 9. Se pa pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi strinja s stališčem pritožbe, da je v obravnavani zadevi za presojo kršitve tožničine pravice do sodnega varstva (23. člen URS) ključen odgovor na vprašanje, ki ga izpostavlja pritožnica, to pa je: ali odlog verifikacijskega postopka do pridobitve podatkov, ki se nanašajo na neizplačane devizne vloge iz glavne podružnice Sarajevo do pridobitve podatkov s strani organov Bosne in Hercegovine (prvi odstavek 21. člena ZNISESČP in 9. člen ZNISESČP) za tožnico predstavlja takšno arbitrarno negotovost, zaradi česar bi bila tožničina pravica do sojenja v razumnem roku, ki je sestavni del pravice do sodnega varstva, izvotljena. Za izplačilo neizplačanih deviznih vlog varčevalcev glavne podružnice Zagreb in Sarajevo je z ZNISESČP (5. člen in drugi odstavek 16. člena ZNISESČP) prevzela odgovornost RS in jih bo izplačala iz javnih sredstev - proračuna RS. Ker do izplačila svojih starih deviznih vlog, skladno s 147. točko obrazložitve sodbe ESČP, niso upravičeni tisti varčevalci, ki so jim bile stare devizne vloge že v celoti izplačane ali so jih porabili v procesu privatizacije v BIH, je Slovenija te osebe iz shem poplačila izključila(3), kar izhaja iz 1. in 2. člena ZNISESČP. Z odlogom odločanja v verifikacijskem postopku do pridobitve podatkov iz BIH, s katerimi niti toženka niti RS ne razpolagata(4), od česar pa je nedvomno odvisna odločitev o verifikaciji zahtevka varčevalca (torej presoja, ali gre za staro neizplačano devizno vlogo iz 2. člena ZNISESČP ali pa nemara za devizno vlogo, ki je bila upniku že delno ali v celoti izpolnjena) se tako zagotavlja nujno varstvo javnega interesa države pred dvojnimi izplačili(5). Enostranski postopek, v katerem bi organ odločal o zahtevku varčevalke zgolj na podlagi njenih dokazil brez pridobitve podatkov banke o stanju na računu varčevalke, bi pomenil izključitev pravice države RS do nadzora nad uporabo premoženja v skladu s splošnim oziroma javnim interesom (drugi odstavek 1. člena Protokola št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah). Zato ni utemeljen očitek pritožbe o kršitvi pravice do sodnega varstva tožnice(6) oziroma nesorazmernosti posega v njeno pravico do sodnega varstva zaradi predvidenega odloga postopka do pridobitve podatkov iz tujine zaradi verifikacije zahtevka. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo predlogu pritožbe, ki je predlagala prekinitev pritožbenega postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti prvega odstavka 20. člena ZNISESČP v povezavi z določbo prvega odstavka 21. člena ZNISESČP glede ustavne skladnosti določb s 23. členom URS.

10. Ker v obravnavani zadevi ZNISESČP v tretjem odstavku 20. člena določa nadaljevanje prekinjenih pravdnih postopkov, sklicevanje na odločbo U-I-288/04, v kateri je US RS ugotovilo neustavnost Zakona o preoblikovanju Sklada RS za sukcesijo in ustanovitev Javne Agencije Slovenije za nasledstvo zato, ker zakon ni nadaljeval nadaljevanja pravdnih in izvršilnih postopkov, ni utemeljeno.

11. Glede same dopustnosti verifikacijskega postopka je ESČP v 148. točki obrazložitve odločbe tudi zapisalo, da morajo pritožniki in vsi, ki so v enakem položaju kot oni, zato da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov, izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila RS. Zato pritožbena navedba, da ESČP v zadevi Ališić zakonodajalcu ne nalaga vzpostavitve verifikacijskega mehanizma, ni utemeljena. Ker pa je verifikacijski postopek, ki zagotavlja izvršljivost odločitve o zahtevku, v korist tožnice, ne drži očitek pritožbe, da verifikacijski postopek predstavlja zgolj nepotrebno zavlačevanje pravdnega postopka in posledično izključevanje tožničine pravice do sodnega varstva. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da čakanje na verifikacijske postopke ni utemeljeno, ker bo morala tožnica v upravnem postopku ponovno dokazovati utemeljenost svoje terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge, saj tožnica, ki je tožbo v pravdnem postopku za izplačilo stare devizne vloge vložila šele julija 2012, s pravnomočno sodno odločbo sodišča splošne pristojnosti do uveljavitve ZNISESČP ne razpolaga. Torej ne drži njeno zatrjevanje, da je utemeljenost svojega zahtevka v pravdnem postopku že izkazala. V tem primeru, če bi tožnica svojo terjatev že imela priznano s pravnomočno sodno odločbo, bi namreč Sklad na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP o njenem zahtevku za verifikacijo lahko odločal brez odloga postopka zaradi pridobitve podatkov s strani organov Bosne in Hercegovine (tretji odstavek 21. člena ZNISESČP), česar pa pritožba z vidika presoje ustavnosti ne izpostavlja. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da za prekinitev postopka ni razumnega razloga, ker bi država RS lahko svoj položaj zavarovala tudi drugače, to je z intervencijo v pravdnem postopku. Kot je bilo že rečeno: zgolj pridobitev neizvršljive pravnomočne sodbe zoper toženko, ki očitni ni plačilno sposobna, tožnici še ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, kar je ugotovilo tudi ESČP. Država RS pa bo prevzela izpolnitev obveznosti tožene banke zgolj za obveznosti, ki bodo ugotovljene na podlagi pravnomočne odločbe izdane v postopku verifikacije, kot to izhaja iz določila tretjega odstavka 5. člena ZNISESČP, ne pa morebitne pravnomočne sodne odločbe.

12. Pritožnica v nadaljevanju meni, da je določba drugega odstavka 20. člena ZNISESČP, ki določa, da v primeru, če upravičenec umakne tožbo v 60ih dneh od plačila Sklada, ni dolžan povrniti stroškov nasprotni stranki, v nasprotju z 158. členom ZPP, ki pa v primeru umika po izpolnitvi zahtevka zavezuje nasprotno stranko k povrnitvi pravdnih stroškov tožnice. Opozarja tudi, da v verifikacijskem postopku upravičencem stroški ne nastajajo, tožniki, katerim pa so bili v istovrstnih zadevah že priznani stroški postopka in udeležencem verifikacijskega postopka, pa stroški postopka ne bodo nastali. Zato je tožnica po mnenju pritožbe v primerjavi s temi upravičenci v bistveno slabšem položaju. Po presoji pritožbenega sodišča očitek o kršitvi 22. člena URS ni utemeljen, saj iz določila drugega odstavka 20. člena ZNISESČP izhaja zgolj to, da tožnica ni dolžna povrniti stroškov nasprotni stranki, o dolžnosti nasprotne stranke povrniti stroške pa se navedena določila ne opredeljujejo in torej ne posega v samo vsebino določila 158. člena ZPP, ki pa v prvem odstavku določa, da je dolžna nasprotna stranka povrniti pravdne stroške tožnice, če je ta zahtevek umaknila takoj po izpolnitvi. Zato pritožbeno sodišče meni, da očitek o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ni utemeljen, zaradi česar tudi ni prekinilo postopka in sprožilo postopka za presojo ustavnosti določbe drugega odstavka 20. člena URS z določbo 22. člena URS, kolikor se nanaša na odločitev o pravdnih stroških.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, v nadaljevanju sodbe ZNISESČP, glej Uradni list 48/2015 Op. št. (2): Prvi odstavek 2. člena ZNISESČP določa, da se za neizplačano staro devizno vlogo po tem zakonu šteje stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (Glavne podružnice Sarajevo), in Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne filiale Zagreb (Glavna podružnica Zagreb), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačilo posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi.

Op. št. (3): Navedeno uzakonja tudi 1. člen ZNISESČP, ki določa, da se ukrepi po ZNISESČP ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic SFRJ. Kaj ni stara devizna vloga, določa drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, in sicer glede starih deviznih vlog varčevalcev glavne podružnice Sarajevo določa, da stara devizna vloga ni vloga ali njen del, ki jo je varčevalec v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesel na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

Op. št. (4): Poročilo k Predlogu zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), stran 29 Op. št. (5): dr. Janja Hojnik: Poplačilo deviznih varčevalcev LB: pravična delitev dolgov nekdanje Jugoslavije med države naslednice, Pravna praksa, 2015, stran 31 – 32 Op. št. (6): Kar tožnica utemeljuje s sklicevanjem na odločbo US RS U-I-161/07