Jedro

Novela ZKP-O, ki se uporablja od 13. 5. 2021, je res spremenila režim zaslišanja oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, drugih mladoletnih oškodovancev in oškodovancev s posebnimi potrebami po zaščiti. Vendar pri tem ni zožila manevrskega prostora sodišča pri zaslišanju tovrstnih oškodovancev, temveč je vodila v širitev procesnih rešitev, s katerimi sodišče lažje uravnoteži položaj oškodovanca in položaj obdolženca. S spremembo petega in šestega odstavka 331. člena ZKP je namreč novela ZKP-O odpravila popolno prepoved neposrednega zaslišanja teh oseb na glavni obravnavi, prav tako pa je odpravila zapoved - ne pa tudi možnost - njihovega posrednega zaslišanja s pomočjo preiskovalnega sodnika. V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Obdolženčeva pedofilska nagnjenja v obravnavani zadevi namreč niso bila zatrjevana, šlo pa je za enkratni spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, tako da morebitnih pedofilskih nagnjenj, ker ta niso bistvenega pomena, ni bilo treba razčiščevati. Četudi bi bila obdolženčeva pedofilska nagnjenja ovržena, to ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Kot možni storilec navedenega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ni le učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik in zdravnik, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Gre torej za odprt katalog primeroma naštetih poklicev, kamor je z uporabo analogije intra legem mogoče uvrstiti tudi zdravilca oziroma terapevta, kateremu je bila v konkretnem primeru desetletna oškodovanka v prostorih Ž. d.o.o. zaupana v zdravljenje - izvajanje terapije zaradi težav z želodcem. Bistvo zlorabe se v konkretnem primeru kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, saj je obdolženec svojo vlogo zdravilca oziroma terapevta, ki mu je prinašala določeno avtoriteto in zaupanje oškodovanke, izkoristil za to, da se je lahko intimno približal desetletni oškodovanki, ki mu je bila s strani njenih staršev zaupana v zdravljenje, ter to svojo vlogo med izvajanjem terapije izrabil za izvrševanje kaznivega dejanja na njeno škodo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 25920/2018 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po istem zakonskem določilu v zvezi z drugo alinejo 50. člena in 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, kakor tudi stroške pooblaščenca oškodovanke iz 8. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa še, da je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornice.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z neutemeljenim očitkom sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni obrazložilo obdolženčevega direktnega naklepa, kakor tudi ni navedlo nobenega razloga, da je spolna dejanja izvrševal zaradi zadovoljevanja svojih spolnih potreb. Ne le, da se je sodišče prve stopnje do navedenega izrecno opredelilo v sklopu posebnih razlogov (točka 72 obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč vsebina njegove zavesti in hotenja ter dejstvo, da je dejanje storil z namenom zadovoljevanja svojega spolnega nagona, izhaja tudi iz celovitega razumevanja relevantnih sodbenih razlogov, predvsem ugotovljenega načina storitve očitanega kaznivega dejanja in same narave njegovega ravnanja, ko si je obraz zakril z odejo ter oškodovanki odmaknil rob spodnjic in jo z jezikom polizal po spolovilu.

5. Več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica izrecno uveljavlja z očitki sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do neskladij v navedbah oškodovanke; da se ni opredelilo do njene izpovedbe, da obdolženčevega obraza med dejanjem ni mogla videti, ter posledične možnosti, da bi zato lahko šlo za nehoteno dejanje, ki ni bilo usmerjeno v zadovoljevanje spolnih potreb obdolženca; in končno, da se ni opredelilo do zagovora obdolženca o tem, kolikokrat je oškodovanka po spornem dogodku še prišla na terapije. Vendar očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje se je do vsega izpostavljenega ustrezno in pravilno opredelilo, iz pritožbene obrazložitve teh kršitev pa v bistvenem izhaja, da se zagovornica ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje ter na podlagi drugačne interpretacije izvedenih dokazov na eni strani izpodbija zanesljivost oškodovankine izpovedbe in na drugi strani skuša prepričati v verodostojnost obdolženčevega zagovora, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega se je sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju.

6. Zagovornica v zvezi z dokaznim predlogom po ponovnem zaslišanju oškodovanke C. C. na glavni obravnavi uveljavlja več raznovrstnih kršitev, ki jih je sodišče druge stopnje zaradi preglednosti zadeve obravnavalo skupaj.

7. Prvi sklop se nanaša na očitek sodišču prve stopnje, da na podlagi mnenja sodne izvedenke prof. dr. Č. Č. in medicinske dokumentacije v spisu ni imelo podlage, da oškodovanko obravnava kot oškodovanko s posebnimi potrebami po zaščiti v smislu sedme alineje 144. člena ZKP in postopa po petem in šestem odstavku 331. člena ZKP.

8. Zagovornica nima prav. Ob tem, ko ne gre prezreti narave in teže obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost oškodovanke, je sodišče prve stopnje svojo presojo, da gre v obravnavani zadevi za oškodovanko s posebnimi potrebami po zaščiti, ustrezno utemeljilo z njenimi osebnimi okoliščinami in ranljivostjo, kar vse je zaključilo na podlagi ugotovitev sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. Č. Č. ter medicinske dokumentacije v spisu (točke 14-16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodna izvedenka je zavzela jasno stališče, da je lahko vsako podoživljanje obravnavanih dogodkov za oškodovanko zelo stresno in lahko poslabša njeno psihično stanje, zato je njeno ponovno zaslišanje v kakršnikoli obliki odsvetovala. Pri izdelavi mnenja je upoštevala vse okoliščine, ki jih je oškodovanka opisala v psihiatričnem intervjuju (l. št. 676-677), zato zagovornica ne more uspeti s ponavljanjem le nekaterih okoliščin, ki kažejo na oškodovankino normalno funkcioniranje v vsakodnevnem življenju. Predvsem, ker je sodna izvedenka v zvezi z identičnimi pomisleki obrambe na glavni obravnavi pojasnila, da se lahko oškodovankino dobro funkcioniranje hitro poslabša, če bo ponovno izpostavljena stresnim dogodkom in je ta njena navidezna trdnost lahko hitro porušena. Prav tako je sodna izvedenka na glavni obravnavi prepričljivo odgovorila na vprašanja obrambe o psihičnem stanju oškodovanke po tem, ko je bila dne 28. 1. 2019 zaslišana v preiskavi, pri čemer je izpostavila, da je bila oškodovanka tedaj v obravnavi pri dr. E. E. in se je strinjala z njegovim mnenjem v izvidu z dne 25. 2. 2019, ko je še posebej opozoril na njen strah pred tem zaslišanjem in možnost njene ponovne travmatizacije. Dejstvo, da oškodovanka po zaslišanju v preiskavi ni bila hospitalizirana ali zdravljena pri dr. F. F., iz česar zagovornica izpeljuje tezo, da potemtakem zaslišanje na sodišču ni vplivalo oziroma poslabšalo njenega psihičnega stanja, je zato brez pomena, prezreti pa tudi ne gre, da je bila oškodovanka tedaj zaslišana v nenavzočnosti obdolženca, kar je njeno obremenitev nedvomno zmanjšalo. Tako zagovornica sodni izvedenki in sodišču prve stopnje neutemeljeno očita opustitev kritične presoje, povsem posplošen pa je tudi njen očitek, da sodna izvedenka ni ponudila nobenega objektivno preverljivega dogodka, ki bi lahko potrdil njeno oceno, saj je sodna izvedenka na osnovi medicinske dokumentacije opisala povsem konkretne in resne psihične težave, ki jih je imela oškodovanka v preteklosti, kakor tudi njen strah pred obdolžencem, ki zanjo predstavlja ves čas obnavljajoč stresni dogodek.

9. V naslednjem sklopu zagovornica navaja, da bi moral v skladu s šestim v zvezi s petim odstavkom 331. člena ZKP zaslišanje oškodovanke opraviti senat, ne pa preiskovalni sodnik, saj ureditev po noveli ZKP-O več ne dopušča zaslišanja oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, drugih mladoletnih oškodovancev in oškodovancev s posebnimi potrebami po zaščiti pred preiskovalnim sodnikom, torej ne dopušča postopanja po določbi 338. člena ZKP. Izhajajoč iz navedenega zagovornica trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so pri izrekanju izpodbijane sodbe sodelovali sodnica in sodnika porotnika, ki niso sodelovali na glavni obravnavi, kakor tudi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na nedovoljene dokaze, in sicer zapisnik o zaslišanju oškodovanke, prepis zvočnega posnetka o njenem zaslišanju in skico na l. št. 370, kamor je na zaslišanju vrisala oznake.

10. Z zagovornico ni mogoče soglašati. Novela ZKP-O, ki se uporablja od 13. 5. 2021, je res spremenila režim zaslišanja oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, drugih mladoletnih oškodovancev in oškodovancev s posebnimi potrebami po zaščiti. Vendar pri tem ni zožila manevrskega prostora sodišča pri zaslišanju tovrstnih oškodovancev, temveč je vodila v širitev procesnih rešitev, s katerimi sodišče lažje uravnoteži položaj oškodovanca in položaj obdolženca. S spremembo petega in šestega odstavka 331. člena ZKP je namreč novela ZKP-O odpravila popolno prepoved neposrednega zaslišanja teh oseb na glavni obravnavi, prav tako pa je odpravila zapoved – ne pa tudi možnost – njihovega posrednega zaslišanja s pomočjo preiskovalnega sodnika. To pomeni, da ima sodišče, če na glavni obravnavi oceni, da je treba oškodovanca (ponovno) zaslišati, sedaj kar dve možnosti. Odloči se lahko za (1) posredno zaslišanje s pomočjo preiskovalnega sodnika na podlagi 338. člena ZKP ali za (2) neposredno zaslišanje na glavni obravnavi na podlagi šestega odstavka 331. člena ZKP.1 Ker se torej po uveljavitvi novele ZKP-O ponovno zaslišanje oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika na podlagi 338. člena ZKP,2 je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ravnalo pravilno in zakonito, ko je na podlagi individualne ocene oškodovanke njeno zaslišanje zaupalo preiskovalni sodnici, katera je oškodovanko dne 10. 10. 2022 ponovno zaslišala, nato pa je sodišče prve stopnje skladno s petim odstavkom 331. člena ZKP zapisnik in zvočni prepis zaslišanja oškodovanke, vključno s skico z dodatno vrisanimi oznakami oškodovanke, na glavni obravnavi dne 24. 11. 2022 prebralo. Sodišče druge stopnje tako pritrjuje ustreznim razlogom sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, glede očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa ugotavlja, da te niso podane.

11. Nadaljnji sklop pritožbenih očitkov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po neposrednem zaslišanju oškodovanke na glavni obravnavi se nanaša na kršitev načela neposrednosti iz prvega odstavka 355. člena ZKP, ker si razpravljajoči senat ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o zaslišanju oškodovanke kot ključne obremenilne priče, kar je vplivalo na dokazno oceno njene izpovedbe. Z opustitvijo ponovnega zaslišanja oškodovanke na glavni obravnavi pa je bila kršena tudi obdolženčeva pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravica do obrambe, natančneje pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), saj obdolženec ni imel možnosti izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in primernega sodelovanja v dokaznem postopku.

12. Zagovornici, ki s povzetim uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.3 Tem merilom je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno. Zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku je lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče, kar se je zlasti na podlagi ugotovitev sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. Č. Č. ter medicinske dokumentacije v spisu izkazalo tudi v konkretnem primeru, ko je bilo zaradi navedenih razlogov ponovno zaslišanje oškodovanke v kakršnikoli obliki izrecno odsvetovano. Izjava oškodovanke je v konkretnem primeru nedvomno odločilen dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, vendar pa je glede na okoliščine konkretnega postopka sodišče ustrezno uravnotežilo pravici obdolženca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je namreč v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav, kar je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so strnjeno nanizani v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe in so verodostojnost oškodovankine izjave potrdili. In končno, obdolžencu je bila v postopku dvakrat dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave, zato zagovornica neutemeljeno navaja, da se obdolženec tekom postopka ni mogel soočiti z obremenilno pričo in jo zaslišati. Obdolženec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, pri čemer je to možnost tudi uporabil, saj je bil na zaslišanju navzoč njegov zagovornik, ki je aktivno izvajal obrambo in oškodovanki postavljal vprašanja. O dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja pa je bil v preiskavi pravilno obveščen tudi obdolženec (l. št. 133), vendar je kljub temu ostal pasiven in se zaslišanja ni udeležil. Takšno ravnanje obdolženca zagovornica neuspešno poskuša opravičiti z nasvetom obdolženčevega tedanjega zagovornika, da bo imel to možnost tudi tekom glavne obravnave. Pomembno je namreč le, da je sodišče opravilo vse, kar je potrebno, da bi obdolženec mogel pravico do neposrednega zaslišanja oškodovanke vsaj enkrat v postopku učinkovito izvrševati.4 Drugo možnost, da doseže zaslišanje obremenilne priče, je obramba izkoristila s predlogom za zaslišanje oškodovanke in z opredelitvijo posrednih vprašanj, katera so bila oškodovanki (po presoji njihove relevantnosti) v nadaljevanju tudi zastavljena, ko je bila v skladu z določbami petega in šestega odstavka 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP zaslišana s pomočjo preiskovalne sodnice, zapisnik o njenem zaslišanju pa je bil na glavni obravnavi prebran.5 Obdolženec je torej imel v postopku zadostne možnosti, da se naknadno seznani z (več) oškodovankinimi izjavami, da je navzoč pri zaslišanju drugih (posrednih) prič, da poda lastno verzijo dogodkov in se izjavi o verodostojnosti oškodovankinih obremenilnih izjav, zato v pritožbi očitane kršitve niso podane.

13. V povezavi z že zatrjevano kršitvijo 355. člena ZKP zagovornica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še, da je oceno verodostojnosti oškodovanke gradilo na oceni sodne izvedenke klinične psihologije dr. G. G., s tem ko ji je v odredbi z dne 5. 11. 2021 zastavilo nestrokovno vprašanje, „ali je izpovedba oškodovanke, zaslišane v postopku, zanesljiva in resnična“. Najpogosteje je naloga izvedenca psihološke stroke prav analiza osebnosti v smislu preverjanja zanesljivosti izpovedbe priče, zlasti, ko gre za otroke in mladostnike kot žrtve kaznivih dejanj s področja spolne nedotakljivosti. Izvedenec psiholog pri tem uporablja posamično ali v kombinaciji najrazličnejše metode, tehnike in preiskave, uveljavljene na področju klinične psihologije. V skladu s pravili svoje stroke je zato sodna izvedenka klinične psihologije smela podati strokovno mnenje o prepričljivosti, iskrenosti in zanesljivosti oškodovanke kot žrtve spolnega napada.6 Tudi sodišče prve stopnje je v točkah 18 in 59 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, da je navedeno vprašanje postavilo le v smeri, kako oškodovanka dojema resničnost, ali v izpovedovanju pretirava, ali je konsistentna in skladna, ali so podane kakšne patološke spremembe v smislu izpovedovanja o dogodkih, torej ne v smeri kontradiktorne ocene verodostojnosti njene izpovedbe o konkretnem dogodku, katera je v izključni pristojnosti sodišča. Pri tem pa je bistveno, da je na tak način vprašanje razumela tudi sodna izvedenka, ki je na glavni obravnavi o tem tudi izpovedala, zato zagovornica s tovrstnimi navedbami ne more biti uspešna.

14. Zagovornica s sklicevanjem na pravila dokazovanja zaradi zavrnitve več dokaznih predlogov obrambe v jedru svojih navedb uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP oziroma kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, natančneje pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Vendar očitane kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe svojo odločitev o zavrnitvi posameznih dokaznih predlogov obrambe, ki bodo opredeljeni v nadaljevanju, pravilno, tehtno in argumentirano pojasnilo.

15. Tako ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno opustilo zaslišanje B. B., očeta oškodovanke, ki je bil ob obravnavanem dogodku neposredno navzoč. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je B. B. zaradi suma storitve več premoženjskih kaznivih dejanj slovenskim organom pregona in Interpolu nedosegljiv že od leta 2014. To je utemeljilo na podlagi (javno dostopnega) seznama iskanih oseb, iz katerega kot objektivno dejstvo izhaja, da je obdolženec na begu vse od 15. 5. 2014, kar je tekom postopka večkrat preverilo (l. št. 861, 1062, 1201), da je za pričo razpisana tiralica, pa je ugotavljala tudi obramba. Zagovornica zato ne more uspeti z očitki, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tej smeri pavšalna in nepopolna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da naj bi se priča le domnevno nahajala v Dubaju, medtem ko obramba s predloženimi dokazi te domneve ni presegla. Upoštevaje dejstvo, da je priča na begu, je sodišče prve stopnje tehtno zaključilo, da ne more pridobiti podatka o naslovu in dosegljivosti priče, tega pa na ustrezen način ni navedla niti obramba. Prepričanje zagovornice, da je sodišče prve stopnje imelo možnosti, da si pridobi podatke o naslovu priče in jo povabi na glavno obravnavo, se tako izkaže za neutemeljeno. Ob tem je le še dodati, da je nedosegljivost priče po ustaljeni sodni praksi takšna okoliščina, ki lahko vodi v opustitev zaslišanja. Sploh, ker je sodišče prve stopnje razpolagalo z drugimi dokazi, na podlagi katerih je lahko zanesljivo sklepalo o obdolženčevi krivdi, medtem ko je bila obsežna in podrobna dokazna ocena tista, ki je opustitev zaslišanja navedene priče ustrezno uravnotežila, končno pa je tudi oškodovanka izpovedala, da oče dejanja ni videl. 16. Razumno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazna predloga obrambe po ogledu kraja kaznivega dejanja in rekonstrukciji dogodka, ker je ugotovilo, da njuna izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Tak zaključek je napravilo na podlagi zagovora obdolženca, izpovedb oškodovanke in priče H. H. ter fotografij prostora, kjer je obdolženec izvajal terapije, kakor tudi skice, opremljene z natančnimi dimenzijami prostora in predmetov v prostoru, na kateri je oškodovanka označila blazino ter svoj, očetov in obdolženčev položaj. Upoštevaje s strani obdolženca predložene fotografije pod prilogo B11, na katerih je po zatrjevani različici dogodka smiselno uprizorjena pozicija oškodovankinega očeta in obdolženca ter relevantnih predmetov v prostoru, ter ob nadaljnjem upoštevanju bistvenih elementov oškodovankine verzije dogodka (da je imel njen oče vstavljene akupunkturne igle zaradi katerih je moral mirovati in gledati v strop ter da ji je obdolženec na trebuh položil odejo in pri dejanju zakril svoj obraz), si je sodišče prve stopnje lahko ustvarilo dovolj jasno sliko o dogodku in vsestransko preverilo, da je bilo dejanje mogoče storiti tako, kot ga je opisala oškodovanka. Zagovornica zato z zatrjevanjem nasprotnega ne more prepričati v izvedbo ogleda in rekonstrukcije, medtem ko z lastno interpretacijo navedenih dokazov in ugovorov v tej smeri graja ugotovljeno dejansko stanje.

17. Zagovornica v pritožbi prav tako neutemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu po postavitvi drugega sodnega izvedenca klinične psihologije, in sicer Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani. Netočno trdi, da se sodna izvedenka klinične psihologije dr. G. G. ni opredelila do pripomb obrambe, saj je to izrecno in prepričljivo storila tako pisno dne 6. 10. 2022 in 17. 11. 2022 ter zaslišana na glavni obravnavi dne 2. 6. 2022 in 18. 1.1 2023, sodišče prve stopnje pa je njene odgovore izčrpno povzelo v točkah 60 do 68 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodna izvedenka je zavzela jasna stališča glede vseh očitkov, ki jih zagovornica izpostavlja v pritožbi, saj je pojasnila, zakaj se njeno mnenje v bistvenem sploh ne razlikuje od mnenja dr. F. F, ter se opredelila do elementov posttravmatske stresne motnje pri oškodovanki, razmejitve med posledicami spolne zlorabe in drugih travm, vključno z njenimi vrtoglavicami ter strahom pred jemanjem krvi in obiskom zdravnika. Zagovornica, ki se v pritožbi ne strinja z dejanskimi pojasnili sodne izvedenke ter dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, le navidezno zatrjuje pomanjkljivosti in neskladja v njenem izvedenem mnenju ter nasprotja v razmerju do mnenj ostalih strokovnjakov zdravstvene stroke. Nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem pa ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca. V zvezi s posplošeno pritožbeno navedbo, da obramba rezultatov sodne izvedenke po posameznem psihodiagnostičnem sredstvu in lestvicah ni mogla preizkusiti, pa je dodati le, da je bilo obrambi obširno pojasnjeno, kako je izvedenka prišla do svojih ugotovitev. Zagovornica tem ugotovitvam v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje in ne pojasni, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem ovrgla metodologijo in zaključke postavljene sodne izvedenke, medtem ko so dodatni odgovori sodne izvedenke sodišče prve stopnje utemeljeno prepričali, da je njeno mnenje popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

18. Zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju prič I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O. zagovornica graja z navedbami, da jih je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo, čeprav je obramba te dokazne predloge ustrezno konkretizirala in izkazala njihovo pravno relevantnost. Zagovornici v tako posplošenih navedbah ni mogoče pritrditi. Strinjati se je namreč s presojo sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev argumentirano pojasnilo v točkah 19-20 obrazložitve izpodbijane sodbe, v odsotnosti konkretnih pritožbenih navedb v tej smeri, pa se sodišče druge stopnje na pravilne razloge v celoti sklicuje in jima ničesar za dodati.

19. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju dr. P. P. in postavitvi izvedenca psihiatra za obdolženca, in sicer v smeri obdolženčevega duševnega stanja in nagnjenosti k pedofiliji. Oba dokazna predloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo iz razloga, ker sta za dokazovanje konkretnega kaznivega dejanja neprimerna oziroma ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Obdolženčeva pedofilska nagnjenja v obravnavani zadevi namreč niso bila zatrjevana, šlo pa je za enkratni spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, tako da morebitnih pedofilskih nagnjenj, ker ta niso bistvenega pomena, ni bilo treba razčiščevati.7 Četudi bi bila obdolženčeva pedofilska nagnjenja ovržena, to ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Zagovornica zato neuspešno opozarja na ugotovitve iz strokovnega mnenja dr. P. P. ter poskuša prepričati, da bi le na ta način bilo mogoče razčistiti obdolženčev namen zadovoljevanja svojih spolnih potreb.

20. Brez podlage je tudi pritožbeni očitek, da je sodišču prve stopnje postopalo neprimerno in v nasprotju s šestim odstavkom 193. člena ZKP, ko je pri UKC Maribor samo poizvedovalo o sposobnosti obdolženca pristopiti na narok dne 24. 2. 2022, čeprav je njegova osebna zdravnica priporočala bolniški stalež do 24. 3. 2022, to pa je nato potrdil še sodni izvedenec psihiatrične stroke mag. R. R. Ugotoviti je namreč, da je sodišče prve stopnje ustrezna pojasnila v tej zvezi podalo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko je podlago za svoje postopanje imelo v 143. členu ZKP in trditvah obrambe, da je bil obdolženec z reševalnim vozilom urgentno odpeljan v UKC Maribor. Tudi sicer pa so tosmerne navedbe za presojo obravnavane zadeve nerelevantne in nekonkretizirane glede vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

21. Prav tako neutemeljeno zagovornica navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon o vprašanju, ali je obdolženca šteti kot osebo po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Uvodoma je pojasniti, da kot možni storilec navedenega kaznivega dejanja ni le učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik in zdravnik, kot to zavajajoče trdi zagovornica, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Gre torej za odprt katalog primeroma naštetih poklicev, kamor je z uporabo analogije intra legem8 mogoče uvrstiti tudi zdravilca oziroma terapevta, kateremu je bila v konkretnem primeru desetletna oškodovanka v prostorih Ž. d.o.o. zaupana v zdravljenje – izvajanje terapije zaradi težav z želodcem. Bistvo zlorabe se v konkretnem primeru kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, saj je obdolženec svojo vlogo zdravilca oziroma terapevta, ki mu je prinašala določeno avtoriteto in zaupanje oškodovanke, izkoristil za to, da se je lahko intimno približal desetletni oškodovanki, ki mu je bila s strani njenih staršev zaupana v zdravljenje, ter to svojo vlogo med izvajanjem terapije izrabil za izvrševanje kaznivega dejanja na njeno škodo. Zagovornica, ki zatrjevano kršitev kazenskega zakona sicer prepleta z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, zato ne more uspeti z navedbami o nasprotnem. Sodišče druge stopnje že na tem mestu pritrjuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 73 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta oškodovanko k obdolžencu pripeljala starša, zaradi česar mu je zaupala in ga doživljala kot avtoriteto, kot je to sama opisala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da oškodovanka obdolžencu ni upala povedati, da ji njegovo početje ni prijetno. Zgolj zato, ker je želela, da obdolženec s početjem preneha, zaradi česar mu je rekla, da jo boli, pa ne pomeni, da je njena izpovedba v tem delu neskladna, kot to trdi zagovornica. Dejstvo, da je oškodovanka ravnanja obdolženca sprejemala z nelagodjem in se mu vsaj na posreden način skušala upreti, na izpolnjenost zakonskega znaka zlorabe položaja oziroma pravilnost pravne kvalifikacije ne vpliva,9 zato so pritožbene navedbe zagovornice v tej smeri odveč. Ugotovljenega odnosa nadrejenosti med obdolžencem in oškodovanko ter okoliščine, da mu je bila oškodovanka s strani njenih staršev zaupana v zdravljenje, pa ne more omajati niti dejstvo, da je bil na terapiji istočasno prisoten oškodovankin oče, kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, zato je ob upoštevanju obdolženčevega načina izvršitve kaznivega dejanja odveč tudi polemiziranje zagovornice o siceršnji navzočnosti oškodovankinih staršev, preglednosti nad dogajanjem v sobi in načinu sporazumevanja med navedenimi.

22. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

23. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in trditvah, da je oškodovanka neverodostojna, saj je obravnavani dogodek vseskozi opisovala bistveno različno in nekonsistentno, kar zagovornica utemeljuje z obširnim povzemanjem delov oškodovankinih navedb iz anonimne prijave z dne 25. 7. 2017, ustne kazenske ovadbe z dne 7. 3. 2018 ter zaslišanja pred preiskovalno sodnico dne 28. 1. 2019 in 10. 10. 2022. Tudi priče, katerim je oškodovanka povedala o predmetnem dogodku, so izpovedale drugače kot oškodovanka, sodišče prve stopnje pa ta neskladja neutemeljeno opravičuje s potekom časa. Dejstvo je, da je oškodovanka dogodek prijavila po sedmih letih, tako obstaja možnost, da se vseh detajlov že takrat ni spomnila oziroma je dogodek opisovala kot so ji pripovedovali odrasli. Ob tem zagovornica še opozarja, da bi bilo treba, navkljub modifikaciji državnega tožilstva in izpustitvi očitka, da je obdolženec oškodovanko enkrat masiral v bližini spolovila, izpovedbo oškodovanke oceniti kot celoto in podvomiti v njeno verodostojnost tudi glede tega dogodka ter ugotoviti število dogodkov, ko naj bi prišlo do neprimernega spolnega ravnanja in s katerim staršem je bila oškodovanka tedaj na terapiji.

24. Zagovornica nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zagovor obdolženca ovržen s prepričljivo izpovedbo oškodovanke, ki je dejanje že v letu 2011 zaupala svoji mami H. H. ter nato v letu 2017 najprej anonimno prijavila obdolženca, nato pa v letu 2018 zoper njega podala kazensko ovadbo, v kateri je dejanje opisala. Tudi zaslišana v preiskavi in tekom glavne obravnave je oškodovanka v bistvenem skladno opisala ravnanje obdolženca, ko ji je na terapiji v novembru 2010 odmaknil rob spodnjic in jo polizal po spolovilu. V verodostojnost njene izpovedbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj je podprta z izpovedbami prič H. H., dr. F. F., S. S. in T. T., ki se jim je oškodovanka zaupala o ravnanju obdolženca. Da je bila oškodovanka spolno zlorabljena, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke klinične psihologije dr. G. G., ki je ugotovila, da so pri oškodovanki prisotne posledice spolne zlorabe, ki so med drugim dokumentirane v zdravstveni dokumentaciji oškodovanke. Sodišče prve stopnje je vse navedbe oškodovanke in navedenih prič precizno analiziralo, pri čemer je zlasti v točkah 47 in 48 obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo pomen posameznih razhajanj v njihovih navedbah. Zagovornica zato neutemeljeno trdi, da se sodišče prve stopnje do zatrjevanih neskladnosti ni opredelilo. Glavna razhajanja je prepoznalo v okoliščinah glede števila dogodkov, ko je prišlo do neprimernega spolnega ravnanja s strani obdolženca; vprašanja, kdo je o dogodku povedal očetu; kolikokrat po obravnavanem dogodku je oškodovanka še šla k obdolžencu na terapije; ali je imela tedaj oblečene „pegice“ ali ne; kdo je predlagal sklenitev pogodbe o izobraževanju in podobno. V zvezi z razhajanji, ki jih zagovornica ponavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo dokazno oceno, kateri sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Pritožbena izvajanja se ne nanašajo na nobeno odločilno dejstvo, ampak gre kvečjemu za t.i. kontrolna dejstva, ki jim zagovornica pripisuje preveliko težo. Ni namreč življenjsko pričakovati, da se bo oškodovanka, smiselno enako pa tudi priče, glede na naravo in časovno oddaljenost dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnile vseh podrobnosti dogajanja, še posebej upoštevaje, da je bil dogodek za oškodovanko nedvomno travmatičen. Zato zagovornica z zatrjevanjem neskladnosti, vključno z lastno interpretacijo anonimne prijave z dne 25. 7. 2017, ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je oškodovanka v bistvenem ves čas skladno opisovala dogodek, ko je prišlo do polizanja spolovila ter da je bila takrat na terapiji z očetom, vedno je enako povedala, da je oče ležal na blazini na tleh in mu je obdolženec namestil igle za akupunkturo in da je obdolženec terapijo istočasno izvajal tudi njej.

25. Zagovornica ne more uspeti niti s sklicevanjem na ugotovitve sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. Č. Č., ki je bila v obravnavani zadevi postavljena zaradi ugotavljanja duševnega stanja in posledicah za oškodovanko v primeru ponovnega zaslišanja. Tudi ona je ugotovila, da je oškodovanka v svoji pripovedi ves čas konsistentna, medtem ko je zgolj v kontekstu smiselnosti ponavljanja te pripovedi opozorila na izmuzljivost in možnost modifikacije spomina pri desetletnem otroku, kar je po vseh teh letih nemogoče ugotoviti. To kvečjemu potrjuje dejstvo, da se oškodovanka obravnavanega dogodka ni mogla spomniti v vseh njegovih (nebistvenih) podrobnostih, ob upoštevanju že navedenih dokazov pa tosmernih pojasnil sodne izvedenke ne gre interpretirati na način, da se oškodovanka dogodka ne spomni in ga opisuje po pripovedi odraslih, predvsem njene matere. Toliko bolj, ker se je sodišče prve stopnje o oškodovankinih kapacitetah zanesljivega reproduciranja dogodkov lahko prepričalo na podlagi sodne izvedenke klinične psihologije dr. G. G. in lečečega psihiatra dr. F. F. V tej zvezi se kot povsem neutemeljene in predvsem brez relevantne dokazne podlage izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica zgolj na podlagi lastnih domnev poskuša obravnavani dogodek prikazati kot izgovor za duševne stiske oškodovanke, ki so bile pogojene z njenimi izobraževalnimi cilji in motivacijo, da se ji uredi položaj žrtve oziroma izobraževalna pogodba. Prav tako neutemeljeno pa se zagovornica sprašuje, zakaj oškodovankina mati obravnavanega dogodka ni prijavila, saj je slednja to pojasnila z več razlogi, tudi sicer pa njen odziv na spolno zlorabo hčerke, četudi bi bil ta neustrezen, obdolženčevega ravnanja ne opravičuje.

26. Pravilno je v točkah 44-46 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ocenilo tudi predloženo pisno dokumentacijo oziroma zabeležke obdolžence, na podlagi česar je obdolženec poskušal dokazati neverodostojnost izpovedbe oškodovanke in priče H. H. glede dogajanja in časovnih okoliščin obiskov terapij pri obdolžencu, zato zagovornica s poudarjanjem dokazne vrednosti te dokumentacije ne more uspeti. Logično je namreč, da obdolženec v svoje zabeležke ni zapisal svojih ravnanj spolne zlorabe, medtem ko so bile relevantne okoliščine oškodovankinih obiskov obdolženčevih terapij in konkretne terapije, na kateri je prišlo do obravnavanega dogodka, ustrezno ugotovljene. Zgolj na podlagi dejstva, da se priča H. H. ni spomnila, ali je obdolženec pisal zabeležke ter s tem povezane okoliščine nakupa vitaminov in podobno, pa zagovornica nikakor ne more omajati njene verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedb oškodovanke in priče H. H. utemeljeno presodilo, da se datumov terapij ne spomnita, da je obdolženec izvajal masaže po celem telesu, da se je dogodek zgodil v novembru 2010, ko je bila oškodovanka na terapiji istočasno z očetom, ki mu je obdolženec delal akupunkturo, ter da po tem dogodku oškodovanka k obdolžencu več ni hotela in je na zadnjem obisku terapijo delal samo materi. Dejstvo, da je bila oškodovanka z očetom na terapiji 23. 11. 2010 in je tedaj očetu izvajal akupunkturo, pa nenazadnje izhaja tudi iz zapiskov obdolženca. Neutemeljeno je zato obširno pritožbeno polemiziranje o tem, kolikokrat je bila oškodovanka pri obdolžencu po spornem dogodku, s kom je prišla in bila med terapijami, kakšne terapije je obdolženec izvajal in ugotavljal glede stanja oškodovanke ter kaj ji je predpisoval. V nasprotju s prepričanjem zagovornice se je sodišče prve stopnje tudi izrecno in pravilno opredelilo do v pritožbi obširno grajane okoliščine, kolikokrat je oškodovanka po obravnavanem dogodku še šla na terapije k obdolžencu. S presojo, da navedena okoliščina ni pomembna za presojo dogodka (četudi bi to bilo več kot enkrat, kot izhaja iz zabeležk), pa soglaša tudi sodišče druge stopnje.

27. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede prostorske možnosti storitve obravnavanega dejanja na način, kot ga je opisala oškodovanka, in sicer zlasti glede opredelitve do vprašanja, ali je bilo ob postavitvi blazine, kot jo je narisala oškodovanka, upoštevaje konfiguracijo prostora, predmete v njem in legi njenega očeta mogoče v konkretnem primeru izvesti akupunkturo. Sodišče prve stopnje se je do navedenega pravilno opredelilo v točkah 42 in 43 obrazložitve izpodbijane sodbe ter na podlagi analiziranih fotografij prostora, kjer je obdolženec izvajal terapije, kakor tudi skice, opremljene z natančnimi dimenzijami prostora in predmetov v prostoru, na kateri je oškodovanka označila blazino ter svoj, očetov in obdolženčev položaj, v celoti argumentirano ovrglo v pritožbi ponovljen zagovor obdolženca. Pri presoji je pravilno ocenilo tudi izpovedbo oškodovanke, za katero pritožba netočno trdi, da je neskladna glede njene pozicije obraza in glave, saj je le-to določno opisala, nenazadnje pa jasno vrisala v skico. Vztrajala je tudi, da je imel njen oče ob obravnavanem dogodku vstavljene akupunkturne igle in je ležal na tleh na blazini ter dogodka ni videl, saj je moral biti čisto pri miru in je nepremično gledal v strop. Ob dodatnem upoštevanju fotografij pod prilogo B11, na katerih je po zatrjevani različici dogodka smiselno uprizorjena pozicija oškodovankinega očeta in obdolženca ter relevantnih predmetov v prostoru, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo nobenih pomislekov o možnosti storitve očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornica ne more ovreči z lastno interpretacijo vizualnega in slušnega zaznavanja dogodkov v prostoru.

28. Neutemeljeno zagovornica še zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe oškodovanke, da obdolženčevega obraza med dejanjem ni mogla videti, ter posledične možnosti, da bi šlo za kakšno drugo, nehoteno dejanje (npr. bežen dotik), ki ni bilo usmerjeno v zadovoljevanje spolnih potreb obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovankino izpovedbo v tem delu korektno povzelo in ji v celoti verjelo, da se je dogodek zgodil kot ga je opisala, medtem ko se obdolženec na način, da bi šlo le za nehoten stik delov telesa med njima, sploh ni zagovarjal in se zagovornica z navedbami o oškodovankini (ne)zmožnosti prepoznavanja dejanja zelo očitno spreneveda. Glede na izpovedbo oškodovanke in ugotovitve sodne izvedenke dr. G. G. enako velja za subjektivno predvidevanje zagovornice o tem, kakšen bi moral biti odziv oškodovanke na početje obdolženca, glede na dejstvo, da je bila oškodovanka obdolžencu zaupana v zdravljenje pa tudi, kako bi moral reagirati njen oče, ko je povedala, da jo boli.

29. Dvoma v ugotovljeno dejansko stanje zagovornica ne more vzbuditi niti z navedbami, da je oškodovankin oče na terapije k obdolžencu hodil vse do leta 2012 in k njemu pošiljal tudi svoje prijatelje. Na podlagi ravnanja B. B., ki je konec leta 2011 oziroma v letu 2012 zapustil svojo družino zaradi bega pred organi pregona, je sodišče prve stopnje v točki 70 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem logično pojasnilo, zakaj to ne more omajati verodostojnosti oškodovanke in priče H. H. ter nikakor ne pomeni, da se kaznivo dejanje spolne zlorabe ni zgodilo. Povsem enako pa velja tudi glede polemiziranja pritožbe o oškodovankini komunikaciji z očetom v zvezi s prijavo obdolženca.

30. Z obsežnimi navedbami zagovornica še povzema ugotovitve dr. F. F., oškodovankinega lečečega psihiatra ter na njihovi podlagi poskuša prikazati, da se njegove ugotovitve očitno razhajajo z ugotovitvami sodne izvedenke klinične psihologije dr. G. G. Vendar nima prav. Sodišče druge stopnje poudarja, da je dr. F. F. pojasnil, da mu je oškodovanka povedala za obravnavano izkušnjo spolne zlorabe, pri čemer ji je sam zaupal, da se je to res zgodilo, medtem ko ni mogel reči, ali je bil to edini vzrok za njeno čustveno motnjo, to je anksiozno depresivno stanje oziroma zmerno depresivno epizodo. Pojasnil je, da se pri oškodovanki ne da razmejiti, ali so njene travme posledica spolne zlorabe ali družinskih odnosov, vendar ji je verjel, da je do spolne zlorabe prišlo. Sodna izvedenka je v tej zvezi utemeljeno pojasnila, da je bila spolna zloraba sprožilni dejavnik za oškodovankino čustveno stanje in je tudi sama zaključila podobno, zato se njuno mnenje v bistvenem sploh ne razlikuje. Tudi ona namreč ni trdila, da je spolna zloraba direkten vzrok za njeno čustveno stanje, temveč je treba pri opredeljevanju težav oškodovanke upoštevati interakcijo dejavnikov, med drugim tudi dejavnik spolne zlorabe. V zvezi z okoliščino, da dr. F. F. pri oškodovanki ni ugotovil posttravmatske stresne motnje, pa je sodna izvedenka izrecno pojasnila, da tudi ona ni nikjer napisala, da ima oškodovanka posttravmatsko motnjo, ampak ima elemente posttravmatske stresne motnje, pri čemer sta oba, tako sodna izvedenka kot tudi lečeči psihiater skladno poudarila, da sta se njun pristop in metoda dela razlikovala. Sodišče druge stopnje v takšnih ugotovitvah in pojasnilih sodne izvedenke, katerim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, ne vidi v pritožbi navidezno zatrjevanih pomanjkljivosti in neskladnosti, zato zagovornica ne more uspeti s tem, ko iztrgano iz konteksta povzema posamezne navedbe sodne izvedenke in jih poskuša prikazati kot nasprotujoče. 31. Prav tako zagovornica ne more uspeti s parcialnim izpostavljanjem posameznih navedb sodne izvedenke klinične psihologije dr. G. G., ki se je ustrezno opredelila do oškodovankinih vrtoglavic ter fobij pred jemanjem krvi in obiskom zdravnika kot možnih posledic spolne zlorabe, kar je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo v točkah 54 in 55 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko v pritožbi izpostavljena pojasnila sodne izvedenke na glavni obravnavi teh zaključkov ne negirajo. V nasprotju s prepričanjem zagovornice je sodna izvedenka, upoštevaje zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko, tehtno in logično pojasnila (točka 67 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj je določene strahove oškodovanka razvila šele kasneje in ne neposredno po obravnavanem dogodku, pri čemer je nedvomno ugotovila, da je bil obravnavani dogodek za oškodovanko travmatičen. Slednjega ne izključuje niti morebiten ponovni obisk terapije pri obdolžencu, kot to brez relevantne dokazne podlage trdi zagovornica. Kot neutemeljene se izkažejo še pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica povzema in interpretira izvid kliničnega psihologa mag. U. U. z dne 25. 5. 2015, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer je iz izvida razvidno, da je oškodovanka na pregled prišla zaradi strahu pred jemanjem krvi, pri čemer mu podatka o spolni zlorabi očitno ni zaupala, temveč je to povedala šele drugim zdravstvenim strokovnjakom, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve. Tudi sicer pa se je sodna izvedenka do navedenega izvida na glavni obravnavi ustrezno opredelila in ga obrazložila, pri čemer se z njim ni strinjala le v nebistveni okoliščini, ali je socialni in emocionalni beg pred drugimi tipičen za petnajstletnike. Zagovornica zato z grajo ugotovitev sodne izvedenke dr. G. G. ne more uspeti.

32. Zagovornica graja tudi odločbo o kazenski sankciji, za katero meni, da je bistveno prestroga glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ugotovljene olajševalne in posebne olajševalne okoliščine (t.j. dosedanjo nekaznovanost obdolženca, enkraten dogodek, manjšo kriminalno količino in intenzivnost posega v spolno integriteto oškodovanke ter časovno oddaljenost od dogodka). Vendar ji ne gre pritrditi, saj je sodišče prve stopnje vse naštete okoliščine ustrezno upoštevalo in utemeljilo v točki 75 obrazložitve izpodbijane sodbe. Za razliko od zagovornice pa ni prezrlo velike predrznosti obdolženca, ko je spolno dejanje z oškodovanko storil v prisotnosti njenega očeta, kateremu je namestil akupunkturne igle, ki zahtevajo, da je človek pri miru, kar vse je obdolženec vedel in ta trenutek tudi izkoristil, pri čemer se je postavil v takšen položaj, da mu obraza ni mogla videti niti na terapevtski mizi ležeča oškodovanka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, ob pravilnem vrednotenju vseh okoliščin, pomembnih za izbiro in odmero kazenske sankcije, ter (celo) ob uporabi omilitvenih določil, obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje utemeljeno izreklo zaporno kazen v trajanju dveh let. Tako izrečena kazenska sankcija je tudi po oceni sodišča druge stopnje povsem primerna in pravična, zato nanjo ne morejo vplivati niti v pritožbi dodatno izpostavljene okoliščine o obdolženčevem urejenem življenju in redni zaposlitvi ter skrbi za šoloobvezna otroka, katerim zagovornica pripisuje preveliko težo. V zvezi z njenim očitkom, da obdolžencu izrečena zaporna kazen odstopa od izrečenih kazni v podobnih oziroma hujših primerih iz sodne prakse, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je izrečena kazen vselej individualizirana, torej prilagojena okoliščinam kaznivega dejanja in posameznega storilca, zato tudi v pritožbi povsem pavšalna primerjava z izpostavljeno odločbo Vrhovnega sodišča ni utemeljena in ne narekuje spremembe izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca.

33. Iz navedenih razlogov, ko pritožba zagovornice glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor sodišča druge stopnje in ker slednje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

34. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Gorkič P. in Plesec P., Zakon o kazenskem postopku (ZKP), uvodna pojasnila k noveli ZKP-O in stvarno kazalo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2021, str. 75–76; enako Čeh M. in Veingerl M. v Šepec M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 668, 693, 697. 2 Tako sodba VS RS I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022. 3 Sodba ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011 ter sodba Schatschaschwili proti Nemčiji z dne 15. 12. 2015. 4 Ustavno sodišče RS je že v odločbi Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 sprejelo stališče, da obdolženec, ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti. 5 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022. 6 Sodba VS RS I Ips 84/2007 z dne 17. 5. 2007. 7 Enako sodba VS RS I Ips 10303/2013 z dne 27. 8. 2020. 8 Korošec D., Zgaga Markelj S., Stanjko J. in Novak B., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1027. 9 Sodba VS RS I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023.