Jedro

Toženka je pravilno presodila, da glede na izjave tožnika ni mogoče sklepati, da ima namen bivati v RS zaradi zaposlitve ali dela. Tožnik namreč ne pozna bistvenih podatkov o podjetju, v katerem namerava delati, vedel ni, da je sam edini lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, kot tudi ne, pri kateri banki ima podjetje odprt račun oziroma ali je račun morebiti zaprt, kdaj je bilo podjetje vpisano v sodni register, kolikšen lastniški delež ima v podjetju in koliko je zaposlenih v podjetju. Prav tako ni vedel, kdaj bo po pogodbi o zaposlitvi nastopil delo v Sloveniji, ali in kje ima podjetje poslovne prostore, kdo vodi računovodstvo podjetja in kolikšen je osnovni kapital podjetja. Navedene okoliščine tudi po mnenju sodišča predstavljajo utemeljene razloge za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, ki jo je tožnik dne 9. 9. 2013 podal pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini (v nadaljevanju: Veleposlaništvo). Zaradi dvoma o dejanskem namenu tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj, je tožena stranka zaprosila Veleposlaništvo, da s tožnikom opravi zaslišanje, o katerem je bil dne 13. 12. 2013 sestavljen zapisnik. Tožnik je na zaslišanju izjavil, da prihaja v Republiko Slovenijo z namenom dela, kjer bo kot delavec delal v gradbeništvu. Na katerem naslovu namerava ob prihodu v Republiko Slovenijo prebivati, ni vedel povedati. Izjavil je, da je direktor podjetja, v katerem bo zaposlen, njegov zet A.A., ki mu je tudi pomagal pri pridobitvi dokumentacije, za kar pa ni plačal ničesar. Na vprašanje, kaj vse je potrebno za ustanovitev podjetja, ni vedel povedati. Prav tako tudi ni vedel, kdaj je bilo podjetje vpisano v sodni register, kolikšen je osnovni kapital podjetja, koliko oseb je zaposlenih v podjetju, pri kateri banki ima podjetje odprt račun oziroma ali je račun zaprt. Nadalje je izjavil, da v Republiki Sloveniji ni lastnik nobenega podjetja ter da v podjetje, v katerem namerava delati, ni vložil nobenega denarja. Povedal je, da mu je bilo delovno dovoljenje izdano za leto dni, za običajnega delavca in da bo v podjetju opravljal delo na terenu, kot je grajenje in rušenje objektov, saj ima izkušnje v gradbeništvu. Kdaj naj bi začel z delom, ni vedel povedati. Izjavil je še, da je pogodbo o zaposlitvi, ki je bila napisana v slovenskem jeziku, podpisal maja 2013 na Kosovem, izdana je bila za leto dni, po pogodbi pa mu pripada 790,00 EUR bruto plače in 20 dni dopusta. Na podlagi vpogleda v evidenco Agencije Republike Slovenje za javnopravne evidence in storitve (AJPES) je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 100 % lastnik podjetja B. d.o.o., v katerem se namerava zaposliti in da je bilo navedeno podjetje vpisano v sodni register dne 26. 4. 2013. Tako je tožena stranka upoštevaje tožnikovo zaslišanje ugotovila, da tožnik ne ve, da je 100 % lastnik podjetja, kjer se namerava zaposliti, niti ne, kdaj je bilo podjetje ustanovljeno, kdaj naj bi začel opravljati delo, pri kateri banki ima njegovo podjetje odprt račun oziroma ali je račun zaprt in koliko oseb je zaposlenih v njegovem podjetju, čeprav bi kot lastnik podjetja in kot zaposleni delavec v svojem podjetju to moral vedeti. Po oceni tožene stranke obstaja utemeljen sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar po njenem mnenju predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, to pa v skladu s peto alinejo 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11, št. 57/11) predstavlja razlog za zavrnitev prošnje za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožnik v tožbi priznava, da je na zaslišanju podal nezadovoljive odgovore na postavljena vprašanja ter da ni znal odgovoriti na vprašanja, kje bo stanoval v Republiki Sloveniji, kakšna dokumentacija je potrebna za ustanovitev podjetja v Republiki Sloveniji, kakšen je osnovni kapital podjetja, koliko je zaposlenih v podjetju itd., čeprav iz evidence AJPES izhaja, da je 100 % lastnik podjetja B. d.o.o., v katerem namerava delati. Kljub temu meni, da je tožena stranka iz odgovorov potegnila napačno oceno, saj se je prvič odločil za pot podjetništva in se je mogoče premalo poučil o samem načinu dela. Prepričan je, da se bo s prihodom v Republiko Slovenijo v kratkem času seznanil z vsemi pravno formalnimi dejstvi, ki so pomembna za vodenje podjetja. Nadalje navaja, da mu ni znano, na podlagi česa je tožena stranka sklepala, da ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji. Pavšalne ocene, da je o novoustanovljenem podjetju vedel premalo, po njegovem mnenju niso dovolj za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje. Poudarja, da iz njegovih izjav ni mogoče razbrati, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj je njegov namen zgolj opravljanje dela, za katerega je registrirano podjetje B. d.o.o. Ne zdi se mu logično, da Republika Slovenija dovoli, da kot tujec odpre podjetje v Republiki Sloveniji, pridobi delovno dovoljenje, potem pa mu ne izda dovoljenja za prebivanje, kar je primarni pogoj za opravljanje dela. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in v poznejših vlogah navaja, da tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni zavrnila na podlagi pavšalne ocene, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji. Poudarja, da bi tožnik kot 100 % lastnik podjetja in kot zaposleni delavec v svojem podjetju moral vedeti osnovne stvari podjetja in predvsem to, da bo delal v podjetju, katerega lastnik je on sam. Glede na to meni, da obstajajo zadržki, ki so opredeljeni v 55. členu ZTuj-2, na podlagi katerih se prošnja zavrne. Dodaja, da je v tem postopku odločala na podlagi dejstev in okoliščin konkretnega upravnega postopka, predložene dokumentacije, tožnikovih izjav, uradnih evidenc in veljavne zakonodaje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če niso podani razlogi za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Ta člen med drugim, v peti alineji prvega odstavka določa, da se tujcu ne izda dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 13. 12. 2013 izhaja, da tožnik prihaja v Republiko Slovenijo z namenom opravljanja dela v gradbeništvu. Izjavil je, da sam ni lastnik nobenega podjetja v Republiki Sloveniji, da je njegov zet A.A. direktor podjetja, v katerem namerava delati, da sam ni vložil denarja v to podjetje in da ne ve, kdaj je bilo podjetje vpisano v sodni register. Povedal je, da je v maju 2013 na Kosovem za obdobje enega leta podpisal pogodbo o zaposlitvi, po tej pogodbi pa mu pripada 790,00 EUR bruto plače in 20 dni dopusta, ne ve pa, kdaj bo nastopil z delom. Ni vedel povedati, kdo vodi računovodstvo podjetja niti ne, ali ima poslovne prostore. Prav tako ni vedel, pri kateri banki ima podjetje odprt račun oziroma ali je račun zaprt, kolikšen je osnovni kapital podjetja, niti ne, koliko oseb je zaposlenih v tem podjetju. Iz rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra na dan 7. 10. 2013 izhaja, da je bilo podjetje B. d.o.o., v katerem namerava tožnik opravljati delo in s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi, vpisano v sodni register dne 26. 4. 2013 ter da je tožnik 100 % družbenik oziroma lastnik navedenega podjetja. Iz evidence bizi.si na dan 20. 1. 2014 izhaja, da je račun podjetja pri banki C. zaprt. Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da se slednja sklepa za nedoločen čas, iz 3. člena iste pogodbe pa, da je tožnik kot delavec zaposlen v času trajanja delovnega dovoljenja. Nadalje je v 6. členu iste pogodbe določeno, da bo tožnik prejemal 790,00 EUR bruto plače ter da mu pripada letni dopust, in sicer 20 dni v mesecu (7. člen pogodbe o zaposlitvi).

Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka na podlagi zaslišanja tožnika in podatkov v upravnem spisu pravilno in utemeljeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije (peta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 - odl. US, 62/10, 98/11 - odl. US in 109/12) v celoti sklicuje. Sodišče poudarja, da je tožena stranka pravilno presodila, da iz izjav tožnika ni mogoče sklepati na namen bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj tožnik ne pozna bistvenih podatkov o podjetju, v katerem namerava delati, ker ni vedel, da je sam edini in izključni lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, niti ni vedel, pri kateri banki ima podjetje odprt račun oziroma ali je račun morebiti zaprt, kdaj je bilo podjetje vpisano v sodni register, kolikšen lastniški delež ima v podjetju in koliko je zaposlenih v podjetju. Nepravilno je povedal, da ni lastnik nobenega podjetja v Republiki Sloveniji, čeprav iz podatkov v spisu izhaja, da je bil 100 % lastnik podjetja, v katerem je nameraval opravljati delo. Prav tako ni vedel, kdaj bo po pogodbi o zaposlitvi nastopil delo v Sloveniji, ali in kje ima podjetje poslovne prostore niti ne, kdo vodi računovodstvo podjetja in kolikšen je osnovni kapital podjetja. Navedene okoliščine tudi po mnenju sodišča predstavljajo utemeljene razloge za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar pa je v skladu s peto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Ob tem sodišče dodaja, da pridobitev delovnega dovoljenja in ustanovitev podjetja v Republiki Sloveniji sama po sebi še ne zadostujeta za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po 37. členu ZTuj-2. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II. izreka: Zavrnitev tožbe zajema tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.