Jedro

Določbe 899. čl. ZOR se ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Rok za vrnitev posojila je mogoče podaljšati samo pred nastopom zapadlosti. Pri "podaljšanju" roka za vrnitev po zapadlosti ne gre več za podaljšanje roka, ampak za določitev novega roka. Z vidika tožene stranke kot zavarovatelja terjatve na vrnitev posojila je treba takšno "podaljšanje" roka za vrnitev posojila izenačiti s pogodbo o novem posojilu.

Izrek

1./ Revizija druge tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

2./ Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. in 2. točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka spremenita tako, da se glasita: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: - Tožena stranka Z. T. d.d., L., je dolžna plačati prvi tožeči stranki PIC ... p.o., L. solidarno z obveznostjo G..., S. po sodbi tega sodišča opr. štev. VIII Pg 332/92 z dne 8.7.1992, znesek 7.967.334,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1992 dalje do plačila ter ji povrniti stroške spora s e z a v r n e; - Prva tožeča stranka PIC ... p.o., L., mora povrniti toženi stranki Z. T. d.d. njene stroške prvostopnega in pritožbenega postopka v znesku 1.334.065,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo".

3./ Prva tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 438.491,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Tožeči stranki sta G... odobrili več posojil: prva tožeča stranka PIC .. p.o., L. posojili 3.700.000,00 SIT in 2.000.000,00 SIT, druga tožeča stranka PIC ... d.o.o., L. pa posojilo 2.000.000,00 SIT. Terjatve na vrnitev posojil sta (naj bi) zavarovali pri toženi stranki. Ker posojilojemalec posojil ni vrnil, tožena stranka pa je odklonila izpolnitev svojih obveznosti iz zavarovalnih pogodb, sta zahtevali od nje s tožbo: - prva tožeča stranka na podlagi zavarovalne police štev. 39/91 z dne 18.11.1991 plačilo zneska 7.967.334,00 z zamudnimi obrestmi; - prva tožeča stranka na podlagi zavarovalne police štev. 48/91 z dne 16.12.1991 plačilo zneska 3.581.250,00 SIT z zamudnimi obrestmi; - druga tožeča stranka na podlagi zavarovalne police štev. 48/91 z dne 16.12.1991 pa plačilo zneska 3.050.402,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku prve tožeče stranke na plačilo 7.967.334,00 SIT z zamudnimi obrestmi ugodilo, tožbena zahtevka prve tožeče stranke na plačilo zneska 3.581.250,00 SIT in druge tožeče stranke na plačilo 3.050.402,00 SIT z zamudnimi obrestmi je pa zavrnilo. Pritožbe obeh tožečih strank in tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijama: - tožena stranka v 1. in 2. točki njenega izreka, - druga tožeča stranka v tistem delu 3. točke njenega izreka, v katerem je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje. Obe stranki uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne upotrabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega dela drugostopne odločbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje, tožena stranka pa njeno spremembo v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

Obe reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo, in nasprotnima strankama. Tožena stranka na revizijo druge tožeče stranke ni odgovorila, druga tožeča stranka pa je na revizijo tožene stranke odgovorila in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

Revizija druge tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je.

Glede na 2. odstavek 899. člena ZOR se določbe XXVII poglavja ZOR ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. So pa tudi pogodbe o zavarovanju terjatev pogodbe obligacijskega prava. Zato se zanje uporabljajo določbe splošnega dela ZOR. Sicer pa se za spore iz takšnih pogodb uporabljajo pogodbena določila, oziroma analogno tiste zakonske določbe, ki urejajo pravna razmerja, najbližja pravnim razmerjem iz pogodb o zavarovanju terjatev.

K reviziji druge tožeče stranke: Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločanju sodišča druge stopnje. To je izrecno navedlo, da je upoštevalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, kaj šteje revizija za dokazano (n. pr.: "za zavarovanje je bila uporabljena polica z nepravilno napisanim imenom sicer pravilno dogovorjene stranke"), če so dejanske ugotovitve sodišč drugačne.

Pritožbeno sodišče je res po nepotrebnem zapisalo v razlogih svoje odločbe, da druga tožeča stranka v pritožbi ni opozorila na listino v spisu, iz katere izhaja, da je bila ona posojilodajalec. To pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Da je druga tožeča stranka odobrila posojilo G..., ni bilo nikoli sporno. Sporno je samo, ali je zavarovala terjatev na vrnitev posojila 2.000.000,00 SIT z obrestmi, to je, ali sploh obstoji med strankama spora zavarovalno pogodbeno razmerje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, je bila, da druga tožeča stranka tega ni storila. To ugotovitev temelji sodišče prve stopnje na sledečih dejstvih: - izdaji dveh polic z isto številko, istima datumoma začetka posojilnega razmerja in enakima zneskoma, pri tem pa še z - velikim časovnim razmakom med datumom, navedenim na polici kot datumom nastanka posojilnega razmerja (16.12.1991) in datumom sklenitve kreditne pogodbe KP ... (14.1.1992) ter z - označbo na polici prve tožeče stranke kot zavarovanca - s popolno firmo. Izpoved priče Z. Č. je upoštevalo samo v kolikor je ta izpovedal, kdaj (v kakšnih primerih) je tožena stranka izdala novo polico pod isto številko.

Druga tožeča stranka očita pritožbenemu sodišču kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta naj bi bila v tem, da ni odgovorilo na odločilne pritožbene razloge - izpodbijanje verodostojnosti omenjene priče. Uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka pa ni kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (ne gre za vprašanje razlogov o odločilnih dejstvih), ampak je lahko samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 375. člena ZPP, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). Ker pa je odločilno dejstvo za odločitev v sporu vprašanje, ali je bilo med drugo tožečo stranko in toženo stranko sklenjeno pogodbeno zavarovalno razmerje, ne pa vprašanje, kdaj je lahko tožena stranka izdala novo polico pod isto številko, izpodbijanje verodostojnosti priče Z. Č. ni pritožbena navedba odločilnega pomena. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni.

Ne glede na zgoraj navedeno revizijsko sodišče še dodaja: V polici je bila navedena kot sklenitelj zavarovanja prva tožeča stranka s firmo, ki je v nadaljevanju (za: "PIC") bistveno drugačna od nadaljevanja (za: PIC) firme druge tožeče stranke. Tožena stranka je zato lahko navedla kot zavarovanca prvo tožečo stranko s celo firmo samo zaradi tega, ker ji je bilo sporočeno njeno ime, ali pa zato, ker je predhodno z njo sklepala zavarovalne pogodbe in ji je bilo njeno ime znano. Zato ne gre za pomoten vpis s strani tožene stranke, ampak za pomanjkljivo informacijo, kdo naj bi bil zavarovanec. Če pa je druga tožeča stranka prezrla, kdo je v izpolnjeni polici naveden kot zavarovanec zaradi podobnosti firm obeh tožečih strank pa je to izključno razlog na njeni strani.

Glede na 2. odstavek 899. člena v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti 901. člena ZOR, kot to v reviziji zmotno meni druga tožeča stranka.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, ki jih mora po 386. členu ZPP upoštevati po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo druge tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

K reviziji tožene stranke: V reviziji tožene stranke uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka to niso. Pod omenjenim revizijskim razlogom uveljavlja namreč tožena stranka zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP), ali pa pojasnjuje, kaj je navajala v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje.

Pač pa utemeljeno uveljavlja materialnopravno zmotno odločitev.

V dokaz svojim trditvam je tožeča stranka predložila (med drugim) kreditno pogodbo štev. KP ..., sklenjeno med prvo tožečo stranko in G... dne 18.11.1991 o odobritvi posojila 3.700.000,00 SIT, aneks k tej pogodbi z dne 16.1.1992 in polico štev. 39/91 z dne 18.11.1991, s katero je prva tožeča stranka zavarovala terjatev iz pogodbe štev. KP... . Dokaze z vpogledom v omenjene listine je sodišče prve stopnje izvedlo, iz razlogov drugostopne sodbe pa izhaja, da je sodišče druge stopnje izrecno upoštevalo za svojo odločitev vse tri zgoraj navedene listine. Določbe v teh treh listinah določajo zavarovalnopravno razmerje med strankama spora, pa tudi posojilnopravno razmerje med prvo tožečo stranko in G..... Njihova nepravilna uporaba je zato zmotna uporaba materialnega prava. In prav do te je prišlo pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahteva, ki ga prva tožeča stranka temelji na polici štev. 39/91. Terjatev prve tožeče stranke na vrnitev posojila je zapadla 15.1.1992, rok za vrnitev posojila pa je bil "podaljšan" šele 16.1.1992. Rok za vrnitev posojila je mogoče podaljšati samo pred njegovim iztekom, torej pred nastopom zapadlosti. Pri "podaljšanju" roka za vrnitev po zapadlosti pa ne gre več za podaljšanje roka (določitev novega konca roka), ampak za določitev novega roka - njegovega začetka in konca. Vsaj z vidika tožene stranke kot zavarovatelja terjatve na vrnitev posojila pa je treba takšno "podaljšanje" roka za vrnitev posojila izenačiti s pogodbo o novem posojilu. Terjatve na vrnitev tega novega posojila pa tožena stranka s polico štev. 39/91 ni zavarovala.

Ker temelji, glede na navedeno, s strani tožene stranke izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča na zmotni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz točke 2./ izreka te sodbe. Glede na 2. odstavek 166. člena ZPP je odločilo tudi o stroških vsega postopka, ki jih je tožena stranka upravičena zahtevati zaradi zavrnitve zahtevka prve tožeče stranke na plačilo 7.967.334,00 SIT. Pri tem je upoštevalo 1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP, poleg tega pa še ustrezne določbe Zakona o sodnih taksah vključno s taksno tarifo določbe in Odvetniške tarife.