Jedro

Nesamostojno delo (brez licence za opravljanje samostojnega dela tehnika - letalca) ne predstavlja dela na določeni dolžnosti, v vsakem primeru pa se ob dejanskem delu lahko prisodi le plača po začetnem/osnovnem količniku določene dolžnosti. Delavec ne more s plačilom po dejanskem delu prejeti višje plače, kot bi mu šla, če bi bil na delovno mesto/dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna za čas od 12. 10. 2004 do 27. 7. 2008 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila, in sicer: za čas od 12. 10. 2004 do 14. 4. 2005 med plačo z upoštevanjem količnika 2,10, ki jo je tožnik prejemal, ter plačo s količnikom 3,20, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost tehnika letalca; za čas od 15. 4. 2005 do 23. 6. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika v višini 2,30, ki jo je tožnik prejemal, ter plačo s količnikom v višini 3,20, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost tehnika letalca; za čas od 24. 6. 2006 do 27. 7. 2008 med plačo z upoštevanjem količnika v višini 2,40, ki jo je tožnik prejemal, ter plačo s količnikom 3,20, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost tehnika letalca, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki. V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 51,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo, katera konkretna dela in naloge je sodelavec A.A. opravljal niti jih ni primerjalo z delom in nalogami tožnika. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katere dodatne naloge je A.A. opravljal kot tožnik, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik meni, da je opravljal dela in naloge na delovnem mestu tehnik letalec z enakimi zadolžitvami kot A.A.. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni ugotovilo, za katera dela in naloge pripada zaposlenemu dodatek po 65. členu ZDDO. To bi sodišče lahko ugotovilo že z vpogledom v formacijo in če bi delovna mesta primerjalo med seboj. Tožniku je bil dodatek po 65. členu ZDDO priznan 27. 7. 2008, čeprav so bila dela in naloge, ki jih je do takrat opravljal povsem enake. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka ocenjuje, da so tožnikove navedbe v pritožbi neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je bil z ukazom z dne 27. 7. 2004 imenovan na dolžnost kandidata za vojaka I. Na podlagi odločbe z dne 17. 11. 2004 je prejemal plačo s količnikom 2,10. Z ukazom z dne 22. 4. 2005 je bil od 15. 4. 2005 imenovan na dolžnost tehnik letalec – pripravnik. Izdana mu je bila odločba z dne 19. 5. 2005 glede plače s količnikom 2,30. Z ukazom z dne 30. 9. 2005 je bil tožnik zaradi izobraževanja v Šoli za podčastnike začasno razporejen na dolžnost kandidat za podčastnika, izdana mu je bila odločba z dne 30. 11. 2005 glede plače s količnikom 2,40. Z ukazom z dne 19. 4. 2006 se je šolanje podaljšalo do 20. 10. 2006, zaradi česar je bila izdana odločba z dne 13. 6. 2006. Z ukazom z dne 4. 7. 2006 je bil po zaključku šolanja tožnik imenovan na dolžnost tehnik letalec IV ARM, od 24. 6. 2006 mu je bila določena plača s količnikom 2,40 - odločba z dne 28. 8. 2006. S sklepom z dne 15. 11. 2007 je napredoval za dva plačna razreda, tako da je bila plača določena s količnikom 2,65. Za čas, ki ga pokrivajo zgoraj navedeni ukazi oziroma odločbe o plači, ki so vsi postali dokončni in pravnomočni, tožnik uveljavlja denarno terjatev na podlagi dejanskega dela. Zatrjuje, da je dejansko opravljal delo na dolžnosti tehnik letalec, zato bi moral prejemati plačo, kot je določena za to dolžnost (to je plačo s količnikom 3,60, kot je bila določena s sklepom Vlade RS na podlagi 65. člena ZDDO).

Prvi odstavek 65. člena ZDDO določa, da za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost, in za delovna mesta, ki jih je nujno treba zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. To pooblastilo oz. možnost je le izjema, torej se ne more širiti, četudi so bila predvidena le nekatera mesta znotraj določene dolžnosti. Za to dolžnost (tehnik letalec), na kateri je tožnik dejansko delal in za katero je posledično upravičen do plače, je v formaciji tožene stranke št. 6325 določen tako količnik 2,40 kot količnik 3,20, določen s sklepom Vlade RS z dne 29. 9. 2004. Kot je pojasnila priča A.B. je do razlikovanja prihajalo, ker so delavci, razporejeni na dolžnost, ki je bila ovrednotena z višjim količnikom, pred uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih prejeli količnik 3,20, nato pa so delavci, razporejeni na isto dolžnost in z enakim delom, prejeli količnik 2,40. V novo formacijo so delavci, ki so imeli po stari formaciji določen količnik 3,20, ta količnik prenesli.

Glede zahtevka za plačilo razlik v plači, ki se nanaša na obdobje do 24. 6. 2006, je potrebno upoštevati, da se je tožnik ob zaposlitvi pri toženi stranki najprej izobraževal oz. šolal in vsaj za čas do zaključka Šole za podčastnike dela na tej dolžnosti še ni mogel in smel samostojno opravljati. Delo dolžnosti letalca tehnika je tožnik opravljal najprej nesamostojno oziroma kot pripravnik, samostojno pa šele po pridobitvi licence (kar je bilo v letu 2006, ko je bil na to dolžnost tudi formalno razporejen). VDSS je v sodbi opr. št. Pdp 698/2012 z dne 16. 8. 2012, ki je obravnavala identično problematiko, zavzelo stališče, da nesamostojno delo (brez licence) ne predstavlja dela na določeni dolžnosti, v vsakem primeru pa se ob dejanskem delu lahko prisodi le plača po začetnem/osnovnem količniku določene dolžnosti. Delavec ne more s plačilom po dejanskem delu prejeti višje plače, kot bi mu šla, če bi bil na delovno mesto/dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejen.

Tožnikov sodelavec A.A. je imel plačo s količnikom 3,20, takoj ko je začel v letu 2002 delati na dolžnosti tehnik letalec, tj. pred uveljavitvijo ZJU, in je takšno plačo tudi ohranil, medtem ko se je tožnik zaposlil pri toženi stranki v letu 2004. Pri določitvi plače po 65. členu ZDDO po uveljavitvi Zakona o javnih uslužbencih je moral pripadnik izpolnjevati vse pogoje, določene po formacijski dolžnosti, ki je bila ovrednotena na podlagi 65. člena ZDDO. Ta dolžnost je morala biti prosta oziroma je morala biti izkazana potreba delodajalca po njej. Presoja o tem pa je lahko le na toženi stranki. V tej zvezi se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je razlika v plači lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja dela na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti. Iz tega razloga je tudi neustrezna primerjava s sodelavcem A.A., ki je bil razporejen na dolžnost tehnik letalec že dalj časa pred tožnikom in je prejemal višjo plačo, to je plačo s količnikom po 65. členu ZDDO (3,20). Za odločitev v obravnavani zadevi zato tudi ni odločilno, katera konkretna dela in naloge na formacijski dolžnosti je A.A. opravljal več kot tožnik.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.