Jedro

Peti odstavek 168. člena ZIZ se nanaša tudi na ugotovitveno sodno odločbo o obstoju lastninske pravice, torej na originarno pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu (glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku) se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot upnica zoper četrtega toženca in peto toženko kot dolžnika začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njunega dolga. Naknadno je ugotovila, da sta dolžnika že v letu 1993 od šeste toženke odkupila stanovanje v stavbi št. 1190 v k. o. ... Tako je na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vložila tožbo, v kateri je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala vpis lastninske pravice na stanovanju na dolžnika, s podrejenim tožbenim zahtevkom pa ugotovitev, da sta dolžnika lastninsko pravico na tem stanovanju priposestvovala.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 373/2014 dopustilo glede vprašanja, kaj je lahko podlaga tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožeča stranka zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Ne sprejema stališča sodišč prve in druge stopnje, da je podlaga tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ samo obstoj listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, upnik pa z njo ne razpolaga. Namen določbe 168. člena ZIZ in tožbe po petem odstavku istega člena je namreč pomoč upniku, da si zagotovi sredstvo izvršbe na način, da sodno doseže vpis lastninske pravice na dolžnika (ki je v resnici lastnik nepremičnine) in od njega izterja svojo terjatev. Zato vztraja, da je lahko podlaga za tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ katerakoli podlaga, ki bi jo lahko zoper zemljiškoknjižnega lastnika uveljavljal tudi dolžnik, če bi želel vpisati lastninsko pravico v zemljiško knjigo na svoje ime. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena vsem tožencem, vendar nihče nanjo ni odgovoril. 6. Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni utemeljena, zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku pa je utemeljena.

7. ZIZ v petem odstavku 168. člena določa, da lahko upnik, ki nima (niti) listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. 168. člen ZIZ je uvrščen v poglavje, ki ureja izvršbo na nepremičnine in se nanaša na vprašanje dokaza o dolžnikovi lastnini in sicer takšnega dokaza (listine), da bo izvršbo na nepremičnino mogoče zemljiškoknjižno izpeljati. To pomeni, da je za uporabo 168. člena ZIZ bistveno, da upnik trdi, da je dolžnik (že) lastnik nepremičnine, na katero predlaga izvršbo. Določba petega odstavka 168. člena ZIZ pa upniku (ki nima listine) omogoča, da pridobi listino, ki ustreza enemu izmed primerov, navedenih v 40. členu Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1 (t. j. odločbo ali pogodbo, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo). Smisel petega odstavka 168. člena ZIZ je torej, da v situaciji, ko je pravna obličnost (zemljiškoknjižno stanje) v nasprotju z že obstoječim materialnopravnim razmerjem (že pridobljeno lastninsko pravico), omogoči upniku, da uskladi zemljiškoknjižno stanje z resničnim in se uspešno poplača iz dolžnikovega (zunajknjižnega) nepremičnega premoženja. Namen 168. člena ZIZ je namreč varstvo upnika in dolžnik ne bo nič prikrajšan, če bo upnik (namesto dolžnika) uskladil zemljiškoknjižno stanje z resničnim. Zato se peti odstavek 168. člena ZIZ nanaša tudi na ugotovitveno sodno odločbo o obstoju lastninske pravice, torej na originarno pridobitev lastninske pravice.

8. Velja še pojasniti, da stališče, zavzeto v tej odločbi (da se peti odstavek 168. člena ZIZ nanaša tudi na originarno pridobitev lastninske pravice), bistveno ne posega v odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 77/2013, v kateri je bilo zavzeto stališče, da upnik s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ ne more šele zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, ampak mora njen obstoj v tožbi zatrjevati in, če je zatrjevano dejstvo sporno, ga tudi dokazati. Že v odločbi III Ips 77/2013 je bilo namreč poudarjeno, da je smisel določbe petega odstavka 168. člena ZIZ, da se omogoči upniku uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (resničnim). Stališče, zavzeto v odločbi III Ips 77/2013, da je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati na način, da pride tožba po tem členu v poštev samo za primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, obstaja, upnik pa z njo ne razpolaga, pa je glede na prej navedeno preozko (in v tem delu tu obravnavana zadeva odstopa od zadeve III Ips 77/2013).

9. Upoštevajoč navedeno in neizpodbojno dejansko ugotovitev v pravnomočni sodbi, da iz predložene kupoprodajne pogodbe (katere predmet je sporno stanovanje) ni razvidno, da bi bil podpis prodajalca overjen, v tu obravnavani zadevi tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na derivativno pridobitev lastninske pravice, ne more uspeti. Tožeča stranka bi namreč morala za uspeh s primarnim tožbenim zahtevkom (ki se nanaša na pravno poslovno pridobitev lastninske pravice) izkazati, da (že) obstaja zasebna listina, ki zadostuje pogojem iz ZZK-1 za vpis lastninske pravice. To pomeni, da bi morala izkazati tudi, da je bil podpis prodajalca na kupoprodajni pogodbi overjen. Ker slednjega tožeča stranka ni izkazala, sta sodišči prve in druge stopnje primarni tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnili.

10. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da nobena od sodb sodišča prve in druge stopnje o tem, ali je dolžnik (že) lastnik sporne nepremičnine (vendar zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z resničnim), ker jo je potrditvah upnika priposestvoval, nima razlogov.

11. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku (za ugotovitev, da sta dolžnika lastninsko pravico na spornem stanovanju priposestvovala) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu (glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku) pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).