Jedro

Zakonsko dikcijo "čas in območje oboroženih spopadov" iz točke d) 7. alineje 2. člena ZVV je mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana po tej določbi ZVV prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad (dejansko) odvijal.

Naloge, ki jih je opravljal tožnik, kot so vlomi v in fizično zavarovanje stanovanj, montaža protivlomnih drogov, odklop elektrike, vode, telefona, celo opravljanje nekaterih izselitev bivših oficirjev JLA, niso zajete med nalogami, ki so tudi v drugem odstavku 2.a člena ZVV taksativno naštete in tako jasno določene. Ta opravila namreč ne predstavljajo tajnega zbiranja, varovanja in hrambe orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter ni izvajal obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana (1. točka izreka), stroški postopka pa niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 4. 11. 2020 vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. V vlogi in dodatni obrazložitvi je navedel, da je leta 1991 in nadaljnjih 10 let opravljal dela na področju zaščite in varovanja stanovanj, ki so bila v lasti policije in MORS-a. Od leta 1980 je samostojni podjetnik na stanovanjskem področju, s svojimi delavci pa je v času vojne brezplačno zavaroval več kot 300 takšnih praznih stanovanj zaradi nevarnosti nasilnih vselitev in celo opravil nekaj deložacij. Zaradi tega je bil večkrat deležen groženj s strani JLA. Že pred vojno pa je prek podjetja A. skrbel za prenove in ureditve stanovanj Ministrstva za obrambo, kamor ga je povabil A. A., kasneje pa B. B.. Oba sta mu zaupala specialne naloge, kot so vlomi v stanovanja, prekinitve elektrike in vode. Pri opravljanju dela so tožnika varovale tudi enote TO in policije. Enaka opravila je opravljal tudi za stanovanja Ministrstva za notranje zadeve. Tudi po vojni je njegovo podjetje skrbelo za prenove in vzdrževanje teh stanovanj. Za opravljeno delo je prejel tudi priznanje Združenja veteranov vojne za Slovenijo, ki so ga tudi povabili v svoje vrste, kar je takrat odklonil, čeprav je danes mnenja, da je podal svoj prispevek k osamosvojitvi Slovenije. Vlogi je priložil tudi plačano položnico z nakazilom zneska Izvršnemu svetu Republike Slovenije, sredstva so bila namenjena za odpravo agresije na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS). V ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ 20. 11. 2020 od Ministrstva za obrambo prejel podatke, da tožnika ni v njihovi uradni evidenci oseb, ki bi opravljale dolžnost pri obrambi RS v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991. Negativen odgovor so prejeli tudi od pristojne enote Slovenske vojske, Logistične brigade. Prvostopenjski organ je 22. 1. 2021 od Ministrstva za notranje zadeve prejel sporočilo, da ne razpolagajo s podatkom o udeležbi tožnika v aktivnostih v času agresije na RS. 27. 1. 2021 je izjavo na zapisnik podal priča E. E., ki je povedal, da je v času vojne leta 1991 opravljal operativna dela in naloge pomočnika komandirja-inšpektorja na policijski postaji Ljubljana Vič-Rudnik in da je tožnik z organi varnostnih služb na območju Viča fizično vdiral v vojaška in policijska stanovanja z namenom njihovega zavarovanja oz. iskanja oficirjev in tudi vojaške dokumentacije. Zaradi opravljanja teh del in neposrednega stika z bivšimi oficirji JLA je bil življenjsko ogrožen in podvržen resnim grožnjam. Prepričan je, da je tožnik aktivno sodeloval pri obrambi RS kot skriti tajni sodelavec policije oz. varnostnih služb, da pa bo težko pridobiti podatke, ker so po vojni izginili oz. bili uničeni. 29. 1. 2021 je izjavo po pošti posredoval tudi priča B.B., v njej pa je povedal, da je tožniku kot pravnik razložil Zakon o vojnih veteranih. Kot oficir JLA je prestopil v TO RS, konec oktobra 1991 pa je organiziral upravljanje in vzdrževanje vojaških stanovanj. Takrat se je tudi prvič srečal s tožnikom, ki ga v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 še ni poznal. 15. 3. 2021 je izjavo po pošti posredoval še priča C. C., ki je povedal, da je bil sam že od leta 1990 član organizacije manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) in organizator MSNZ v milici na območju UNZ Ljubljana-mesto. Opiše naloge MSNZ. V času od 1988 do 1992 je bil komandant 1. bataljona posebne enote milice RSNZ in vse ostale enote so mu bile dolžne poročati o pomembnih dogajanjih. V milici je imel veliko poznanega kadrovskega potenciala, na katere se je obračal za pomoč in o vsem poročal takratnemu ministru D. D.. Posebno pomemben segment je bil tudi pokrivanje oficirjev JLA. V času vojne so se iz stanovanj JLA oficirji izseljevali in nekateri so si poskušali nagrabiti kar nekaj stanovanj. Tožnik je kot zasebnik s področja stanovanj, gradenj in obnove s svojimi delavci ugotovil veliko takšnih dejanj oficirjev. Problematika je bila najbolj pereča na Viču, kjer je operativo vodil E. E., ki je pripravil skupino miličnikov za varovanje take akcije, nosilci akcije so bili pooblaščeni delavci VIS-a. Če je bilo stanovanje nezakonito vseljeno, se je izpraznilo, stanovalce pa deložiralo. Tožnik je s svojimi delavci poskrbel, da je stanovanje ostalo brez vode, elektrike, plina in telefonije. Nujna dela so po barbarskem početju bivših stanovalcev tudi uredili tožnikovi delavci in montirali varnostne protivlomne drogove. Priča je tožnika spoznal po vojni, njegove aktivnosti pa je prepoznal že v času osamosvojitve. Po vsem opisanem zaključuje, da je tožnik prispeval velik delež k osamosvojitvi RS in izpolnjuje vse kriterije za članstvo v veteranski organizaciji. Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi nadalje povzema relevantne določbe Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Z dopisom št. 130-825/2020-15 z dne 23. 3. 2021 je tožnika pozval, da se v roku 8 dni od prejema dopisa pisno ali ustno na zapisnik izjavi o dejstvu, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa vojnega veterana. Na navedene ugotovitve je tožnik posredoval odgovor, v katerem navaja, da prvostopenjski organ ni navedel, da je bilo delo, ki ga je opravljal v času vojne, nevarno zanj in njegovo družino ter za zaposlene, saj je bil večkrat napaden in zasledovan in deležen groženj. Navedel je tudi določila ZVV, kjer se vidi kot udeleženec v vojni za Slovenijo. Na tožnikov predlog je 1. 4. 2021 pisno izjavo posredoval tudi priča F. F., ki je bil v času osamosvajanja RS vodja pravne službe MORS, ki se je ukvarjala tudi s problematiko nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja v lasti MORS. V izjavi potrjuje izjavi prič E. E. in C. C.. Iz njegove izjave izhaja, da je bil v času vojne vodja stanovanjskega oddelka G. G., ki je priči kot podrejeni poročal o vseh aktivnostih s svojega področja. Poročal je o reševanju konkretnih primerov, ki jih je reševal s pomočjo zunanjih sodelavcev, med katerimi je bil zelo prizadeven in korekten izvajalec tožnik, in sicer vse od prevzema nepremičninskega fonda bivše JLA v last RS, kamor so spadala tudi vojaška stanovanja. Zakonite aktivnosti za prevzem tudi vojaških stanovanj v upravljanje MORS so se pričele že 25. 6. 1991. Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz tožnikovih navedb, izjav prič in pridobljenih dokazil, je prvostopenjski organ ugotovil, da ni sporno, da je bil tožnik kot zunanji izvajalec s stanovanjskega področja v času agresije na RS izpostavljen nevarnostim in grožnjam pri opravljanju v vojnih razmerah pomembnih nalog pri prevzemu nepremičninskega fonda bivše JLA v last RS. Doniral je tudi sredstva, ki so bila namenjena za odpravo agresije na RS. Vendar pa mu ni uspelo dokazati, da je v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 za obrambo RS opravljal vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite oziroma da izpolnjuje pogoje, ki jih določata 2. oziroma 2.a člen ZVV. Upravni organ je zato ugotovil, da zahtevek tožnika ni utemeljen.

3.Ministrstvo za obrambo je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožnika. Ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da tožnik v postopku ni dokazal, da bi med vojaško agresijo na RS leta 1991 sodeloval pri njeni obrambi in zaščiti na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV. V obrazložitvi razloži relevantne določbe ZVV in dodaja, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil pripadnik nobene od nosilnih obrambnih ali varnostnih struktur iz šeste alineje 2. člena navedenega zakona, prav tako pa tožnika kot samostojnega podjetnika in njegovih sodelavcev glede na naravo in značaj njihovih aktivnosti v zvezi s fizičnim zavarovanjem in upravljanjem s tedanjim stanovanjskim fondom nekdanje JLA pred začetkom vojaške agresije na RS, med njo in tudi po njenem zaključku ni mogoče subsumirati pod nobenega od abstraktnih dejanskih stanov iz sedme alineje 2. člena oz. 2.a člena navedenega zakona. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega organa, da tožnik v obravnavanem obdobju ni opravljal vojaške dolžnosti ali katere od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, prav tako pa v izvedenem ugotovitvenem postopku ni dokazal, da bi v obravnavanem obdobju pripadal katerikoli od struktur tako imenovane civilne sfere oz. civilne obrambe iz sedme alineje 2. člena ter 2.a člena ZVV. V zvezi s pritožbenimi navedbami je treba tožnika opozoriti tudi na določbo prvega odstavka 26. člena ZVV, ki predpisuje različne vrste javnih listin, ki jih v mejah svojih pooblastil izdajajo pristojni organi ter predstavljajo ustrezne pravne podlage za priznanje statusa vojnega veterana po navedenem zakonu z neposrednim vpisom v evidenco vojnih veteranov. Četrti odstavek navedenega člena pa ureja izjemo od sicer splošno uveljavljenega postopka za priznanje statusa vojnega veterana z vpisom v evidenco vojnih veteranov po prvem odstavku navedenega člena, ko se o priznanju statusa vojnega veterana na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka v upravnem postopku odloča z izdajo ustrezne meritorne odločbe v skladu s predpisi o splošnem upravnem postopku. Gre za primere oseb, ki so v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljale naloge in dolžnosti pri obrambi RS, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca ali se le-ta ni ohranila. Le v navedenih zadevah se o priznanju statusa vojnega veterana na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka odločba z odločbo v upravnem postopku. Tudi drugostopenjski organ na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji zaključuje, da tožnik v postopku ni dokazal, da bi med vojaško agresijo na RS leta 1991 sodeloval pri njeni obrambi in zaščiti na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje navedeni zakon, ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

1.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1). Navaja, da ZVV v drugem odstavku 2.a člena določa, da je ne glede na pogoje iz šeste in sedme alineje vojni veteran tudi oseba, ki je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 opravljala dolžnosti organizatorja manevrske strukture narodne zaščite (v nadaljevanju MSNZ) ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja MSNZ v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Dejavnost tožnika je vključevala tudi tajno zbiranje, varovanje ter hrambo vojaškega materiala (vojaška stanovanja) in vojaških ali obrambnih dokumentov po vojaških stanovanjih, pa tudi izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Teh aktivnosti tožnik ni izvajal sam od sebe, pač pa je bil vključen v akcije, ki jih je izvajal takratni Sekretariat za obrambo oz. takratna Varnostno informativna služba, kot je izpovedal tudi E. E., ki je bil zaslišan kot priča. Te akcije so se zagotovo izvajale po odločitvi organizatorja MSNZ. Izvajale so se tudi v času od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, med vojno in še kasneje. Te akcije je varovala tudi takratna Milica oz. Posebne enote Milice, kot je v pisni izjavi povedal priča C. C.. Prvostopenjski organ ni dovolj natančno raziskal in ugotovil, ali sta G. G. in A. A., ki sta bila vodji oddelka za stanovanja pri Sekretariatu za obrambo in ki sta tožnika vključila v te akcije, bila organizatorja MSNZ, kar bi pomenilo, da je tožnik te naloge opravljal po odločitvi organizatorja MSNZ. Prvostopenjski organ bi moral v okviru preiskovalnega načela po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil G. G. in A. A. priznan status vojnega veterana in če da, na kakšni podlagi, ter tako preveriti, kakšna je bila njuna vloga pri obrambi države. Poleg tega je tožnik že v času pred osamosvojitvijo, torej v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, izvajal tudi čiščenje, pripravo in usposobitev zaklonišč, in sicer v stanovanjskih blokih na različnih lokacijah, kar je izvajal po nalogu A., slednji pa je nalogo dobil od organizatorjev MSNZ. Navaja točki e) in d) 7. alineje 2. člena ZVV, pri čemer izpostavlja postavljanje in varovanje "drugih ovir" iz alineje d) navedenega člena. Tožnik je namreč akcije vlomov in zaščite vojaških in policijskih stanovanj izvajal tudi v času desetdnevne vojne, in sicer tudi v času in na območju oboroženih spopadov, glede česar navaja lokacije. Te akcije sta izvajali TO in policija. V tem času je tožnik tudi iskal kandidate za finančno pomoč proti agresiji na RS, položnico je plačal tudi sam. Prvostopenjski organ bi moral omenjena dejstva podrobneje raziskati in v ta namen povabiti tožnika na zaslišanje, da bi se dejansko stanje bolj natančno raziskalo. Ker tega ni storil, je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter bistveno kršil pravila upravnega postopka. Ugovarja kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), saj po njegovem mnenju ni nobenega utemeljenega razloga, da zakon status vojnega veterana priznava nekaterim skupinam oseb, ki so naštete v ZVV, po drugi strani pa tega statusa ne priznava tožniku. Sporna odločitev o zavrnitvi zahteve za priznanje statusa vojnega veterana je posledica formalistične in "črkobralske" interpretacije določb ZVV. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ne poda nobenega pojasnila, zakaj naj bi obstajal razumen razlog za razlikovanje med tožnikom, ki je po nalogu vodje oddelka za stanovanja pri Ministrstvu za obrambo (takrat še Republiški sekretariat za obrambo) pred in v času osamosvojitvene vojne izvajal oz. sodeloval pri izvajanju specialnih nalog, ki so se nanašale na vlome v vojaška stanovanja takratnih oficirjev JLA ter policijska stanovanja, menjave ključavnic, montaža protivlomnih drogov, izklop elektrike, vode, plina, telefona itd., in nekom iz točke j) 7. alineje 2. člena ZVV. Ustavno načelo enakosti pred zakonom zavezuje tudi razlagalca zakona, ki odloča v konkretni zadevi. Ob pravilni in ustavnoskladni razlagi zakona je treba tožniku priznati status vojnega veterana na podlagi drugega odstavka 2.a člena ZVV. Dejavnost tožnika je namreč vključevala tudi tajno zbiranje, varovanje in hrambo vojaškega materiala (vojaška stanovanja) in vojaških ali obrambnih dokumentov po vojaških stanovanjih, pa tudi izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Te aktivnosti je tožnik izvajal v sklopu akcij, ki jih je izvajal takratni Sekretariat za obrambno oziroma Varnostno informativna služba. Te akcije so se zagotovo izvajale po odločitvi organizatorja MSNZ in tudi v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991. Tožniku je treba priznati status vojnega veterana na podlagi točke e) 7. alineje 2. člena ZVV in na podlagi točke d) 7. alineje 2. člena ZVV. V času desetdnevne vojne je tožnik preprečil krajo vojaških stanovanj s strani oficirjev JLA na Viču in v Dravljah. Našel je tudi blagajne, v katerih so bile odločbe in štampiljke za dodeljevanje stanovanj, o čemer je obvestil TO in policijo. Neskladna z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je tudi argumentacija drugostopenjskega organa, da naj bi bila za priznanje statusa vojnega veterana potrebna javna listina (prvi odstavek 26. člena ZVV). Ko gre za dejstva, o katerih se ne vodi uradna evidenca, ni mogoče zahtevati javne listine. V skladu z načelom enakega varstva pravic v postopku mora stranka imeti vedno možnost, da takšna dejstva dokazuje v upravnem postopku z vsemi možnimi dokazili po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V konkretnem primeru je tožnik svoje trditve z izjavami prič tudi dokazal. Predlaga, da sodišče v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek in vloži na Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti določb ZVV, ker je v njem protiustavna pravna praznina, ker statusa vojnega veterana ne priznava tudi osebam, ki so tako kot tožnik pomembno prispevale k obrambi RS in so se pri tem izpostavile nevarnosti. Prvostopenjski organ je tudi kršil pravila postopka in nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker ni v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in preiskovalnim načelom (139. člen ZUP) dovolj natančno raziskal vloge in načina, kako je bil tožnik vključen v osamosvojitvene aktivnosti ter zlasti kakšna je bila vloga G. G. in A. A. pri obrambi države oz. ali sta imela status organizatorja MSNZ. Prav tako bi moral prvostopenjski organ glede tega podrobneje zaslišati F. F., ki je v spis podal svojo pisno izjavo. To je tožnik uveljavljal že v pritožbi, vendar se drugostopenjski organ do teh pritožbenih navedb ni opredelil, kar je kršitev drugega odstavka 254. člena ZUP. V dokaz vseh navedenih dejstev predlaga vpogled v podatke upravnega spisa, zlasti izjave prič, v dokaz pa predlaga tudi še dodatno lastno zaslišanje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče naj da organu prve stopnje navodilo, da mora v ponovnem postopku upoštevati načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic v postopku ter da nora po potrebi dopolniti postopek v pridobitvijo podatkov in dokazil o tem, kakšna je bila vloga G. G. in A. A., ki sta bila vodji oddelka za stanovanja pri Sekretariatu za obrambo in ki sta tožnika vključila v akcije, glede česar bi bilo treba podrobneje zaslišati pričo F. F., ki je sicer že podal svojo pisno izjavo, ki je v spisu.

2.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijanih upravnih aktov, ki so utemeljeni po ZVV in izdani na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, postopki pred izdajo odločbe pa so bili vodeni v skladu z ZUP. Dodaja, da je prvostopenjski organ z izpovedbami in izjavami predlaganih prič ter z drugimi dokazili v ugotovitvenem postopku ugotavljal dejansko stanje, vendar stanja, ki bi ustrezalo kateri izmed določba ZVV, na podlagi katerega bi tožniku bilo mogoče priznati status vojnega veterana, ni ugotovil. Tožnik tekom upravnega postopka tudi ni postavil ustreznih trditev. V zahtevi in drugih vlogah je sicer navajal dejavnosti in naloge, ki jih je izvajal v času pred in v vojni za Slovenijo leta 1991, vendar da bi izvajal naloge kot član MSNZ, hranil opremo policije po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve, bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju posebnega pomena in izvajal naloge po odločitve republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost, ali druge pravno pomembne okoliščine, ni zatrjeval in tudi ne dokazal. Tožnik nadalje nima prav, ko navaja, da toženka preozko razlaga ZVV. Zakon namreč upravnega organa ne pooblašča, da po prosti presoji odloči, komu pripada pravica do statusa in druge pravice na tej podlagi. Določno, taksativno določa obdobja, enote, vojaške strukture in druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče upravičencem priznati status vojnega veterana. Glede na navedbe o neenaki obravnavi oseb, ki so leta 1991 izven okoliščin, ki so določene po ZVV, tudi pomembno prispevale k obrambi RS, pa se toženka med drugim sklicuje na Sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-47/99 z dne 2. 3. 2000, ko navaja, da je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da "je Ustava prepustila ureditev sicer naloženega posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja zakonodajalcu, ne da bi mu glede tega dala kakršnakoli zavezujoča navodila. Določitev načinov, vsebin in obsegov, a tudi pogojev, pod katerimi je posameznik upravičen do katerega od teh statusov ali posameznih ugodnosti, ki jih status prinaša, postopek za uveljavljanje teh upravičenj - vse to sodi v polje zakonodajalčevega prostega odločanja." Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

3.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo in na predlog tožnika vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov z dne 3. 11. 2020 in pripadajoč dopis tožnika z istega dne, zapisnik o zaslišanju priče E. E. št. 130‑825/2020-9 z dne 27. 1. 2021, pisno izjavo B.B. z dne 28. 1. 2021, pisno izjavo C. C. z dne 11. 3. 2021, dopis tožnika in pisno izjavo F. F. z dne 30. 3. 2021 (vse v kopiji v sodnem spisu pod C1-C7). Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je sodišče zavrnilo kot prepoznega.

4.Tožba ni utemeljena.

5.V obravnavni zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana v skladu z določbami ZVV.

6.Za presojo slednjega so v konkretnem primeru relevantne določbe točk d) in e) 7. alineje 2. člena ZVV ter drugi odstavek 2.a člena ZVV. Po točki d) 7. alineje 2. člena ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Po točki e) 7. alineje 2. člena ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve opravljala naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, minsko-eksplozivnih sredstev, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot ter oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu. Po drugem odstavku 2.a člena ZVV je ne glede na pogoje iz šeste in sedme alineje 2. člena ZVV vojni veteran tudi oseba, ki je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 opravljala dolžnosti organizatorja manevrske strukture narodne zaščite ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Prvi odstavek 26. člena ZVV, ki je umeščen v poglavje o postopku za uveljavljanje pravic, določa, da oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice, odločbe ali potrdila pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine, zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. Četrti odstavek istega člena pa določa, da ne glede na pravkar navedeno odloči upravna enota o zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana osebe, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, mlajša od 15 let, in osebe, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca, ali se le ta ni ohranila, z odločbo. Pri tem se skladno s prvim odstavkom 25. člena ZVV pravice po tem zakonu uveljavljajo na zahtevo stranke.

7.Sodišče se uvodoma opredeljuje do zatrjevanih kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter v zvezi s tem pritrjuje toženki. Po prepričanju sodišča se toženka namreč pravilno sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-47/99 z dne 2. 3. 2000. V njem je Ustavno sodišče že povedalo, da je v zakonodajalčevi prosti presoji, kako bo določil način, vsebino, obseg in pogoje, pod katerimi je posameznik upravičen do katerega od statusov ali posameznih ugodnosti, ki jih tak status prinaša. O neustavnosti bi bilo mogoče govoriti le, če bi za zakonsko ureditev, kakršna je, ali za njen del, ne bilo razumnih razlogov ali če bi bila v očitnem nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava zakonodajalcu naložila ureditev posebnega varstva obravnavanih kategorij državljanov. Skladno s tem sodišče tudi zavrača tožnikov ugovor o pretirano formalistični in "črkobralski" interpretaciji določb ZVV s strani toženke. V ZVV so kategorije oseb, ki se jim lahko prizna status vojnega veterana, jasno določene, enako pa velja tudi za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana. Upravni organi pri odločanju v konkretnih zadevah navedenega skladno z načelom zakonitosti ne smejo širiti izven dometa jasno opredeljenih zakonskih določb.

Tožnik torej zahteva priznanje statusa na podlagi točk d) in e) 7. alineje 2. člena ZVV ter drugega odstavka 2.a člena ZVV. V zvezi z navedeno točko d) sodišče ugotavlja, da tožnik ni pravočasno podal vseh pravnorelevantnih trditev, kakor pravilno navaja toženka v odgovoru na tožbo. Tožnik je namreč šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo prvič zatrjeval, da je svoja dela na stanovanjih opravljal na območju in v času oboroženih spopadov, po pozivu sodišča pa za to ni podal upravičenih razlogov. V zvezi z navedeno točko d) je tožnik kot pravnorelevantno dejstvo navedel zgolj to, da je opravljal specialne naloge, ki sta mu jih zaupala A. A. in B.B., kot so vlomi v stanovanja in njihova zaščita, da ne bi prišlo do napačnih nasilnih vselitev. Takšne tožnikove navedbe je potrdil priča E. E., ki je - kot izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne 27. 1. 2021 (C3) - povedal, da je tožnik vdiral v vojaška in policijska stanovanja z namenom njihovega zavarovanja, priča pa mu je pri tem tudi nudil fizično podporo. Priča C. C. pa je v svoji pisni izjavi z dne 11. 3. 2021 (C5) potrdil, da je tožnik v mnogih stanovanjih montiral varnostne protivlomne drogove. Da se je tožnik ukvarjal med drugim tudi s problematiko nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja, je v svoji pisni izjavi z dne 30. 3. 2021 potrdil tudi priča F. F. (C6), ki se je v času osamosvajanja kot vodja pravne službe MORS in direktor VII. uprave MORS aktivno ukvarjal s problematiko nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da tožnik s tožbo ne osporava izvedbe teh dokazov s strani prvostopenjskega organa. Ker so vse navedene priče povedale smiselno enako, sodišče ne dvomi o resničnosti navedenih tožnikovih navedb. Vendar mu s tem ni uspelo dokazati, da je bil v vojaški agresiji v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Sodišče še posebej izpostavlja pogoj "na območju in v času oboroženih spopadov", za katerega je Vrhovno sodišče že izpostavilo, da je zakonsko dikcijo "čas in območje oboroženih spopadov" iz točke d) 7. alineje 2. člena ZVV mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana po tej določbi ZVV prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad (dejansko) odvijal.¹ Sicer pa sodišče kot že rečeno tudi pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnik (med drugimi okoliščinami) ni pravočasno zatrjeval, da je svoje aktivnosti opravljal na območju in v času oboroženih spopadov.

Tožnik prav tako v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal pravnorelevantnih trditev v zvezi z navedeno točko e), tj. da bi naj po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve opravljal v tej točki navedene naloge. V zvezi s tem je navedel, da je stanovanja prenovil za možno vselitev naših teritorialcev, pilotov helikopterjev in določenih vojnih prestopnikov iz JLA v TO. Priča E. E., ki je bil v času vojne pomočnik komandirja-inšpektorja na policijski postaji Ljubljana-Vič, je sicer v svoji izjavi (C3) dejal, da je tožnik (med drugim) iskal bivše pripadnike JLA in vojaško dokumentacijo ter da je tožnik bil skriti tajni sodelavec policije oz. varnostnih služb, priča B. B., ki je kot prestopnik nadaljeval delo v TO oziroma MORS, pa je v svoji izjavi (C4) prav tako povedal, da je tožnik večkrat našel določene dokumente in opremo pripadnikov JLA. Slednji je povedal tudi, da je tožnik s hrano in pijačo večkrat obiskal bojne položaje pripadnikov milice in TO. Po presoji sodišča so priče verodostojne in se medsebojno smiselno potrjujejo, vendar sodišče najprej opozarja, da bi moral tožnik skladno s prvim odstavkom 140. člena ZUP dejansko stanje, na katero je oprl svoj zahtevek, navesti natančno in določno, ter skladno z drugim odstavkom tega člena za svoje navedbe predlagati dokaze. Z drugimi besedami to pomeni, da se s predlaganimi dokazi preverja resničnost navedb, ki jih postavi stranka v upravnem postopku. Tožnik ni navajal, da je hranil dokumentacijo policije in ni navajal, da bi bil vključen v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu, prav tako ni navajal, da bi to počel po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve, kot to zahteva zakon. Ker tožnik, kot rečeno, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni navedel pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi njegove aktivnosti lahko subsumirali pod abstraktni dejanski stan obravnavane točke e), sodišče zaključuje, da mu na tej podlagi ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Ne glede na pravkar povedano pa sodišče obenem ugotavlja, da v tem odstavku opisane dejavnosti, ki jih je v zvezi s stanovanji opravljal tožnik, tudi niso zajete med nalogami, ki so opredeljene v navedeni točki e) oz. jih ni dokazano opravljal po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve.

Tudi v zvezi z drugim odstavkom 2.a člena ZVV sodišče ugotavlja, da je tožnik konkretizirane pravnorelevantne trditve postavil šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, pri čemer ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, kot bi to skladno s tretjim odstavkom 238. člena ZUP moral storiti. Ker pa je tožnik, sicer pavšalno, vendarle že tekom upravnega postopka na prvi stopnji podal določene trditve, ki bi lahko potencialno nakazovale na izpolnjevanje zakonskega dejanskega stanu iz drugega odstavka 2.a člena ZVV, je sodišče preverjalo tudi slednje. Tožnik je v tej zvezi navajal, da je maja 1991 pristopil k stanovanjski enoti MORS, kamor ga je povabil A. A.. Dotični in B. B. sta mu zaupala nekatere specialne naloge, in sicer vlome v stanovanja, izključitve dobave vode in prekinitve elektrike za določena stanovanja, zaščito nekaterih stanovanj z varnostnimi drogovi in varovanje stanovanj, ki so bila v lasti policije in MORS-a, opravil je tudi nekaj deložacij. Enako kot vojaška je obnavljal tudi stanovanja MNZ. V povezavi s tem je priča C. C. v izjavi (C5) povedal, da je bil član MSNZ in organizator MSNZ v milici na območju UNZ Ljubljana-mesto. Povedal je, da so si posamezniki poskušali nagrabiti kar nekaj stanovanj in da je tožnik ugotovil veliko takih "podvigov" oficirjev JLA. Tožnika je sicer spoznal po vojni, njegove aktivnosti pa je prepoznal že v času vojne in nastajanja naše samostojne države. Problematiko na stanovanjskem področju je bilo treba spremljati dnevno, še posebej tik pred in po vojni. Če je bilo stanovanje nezakonito vseljeno, se je izpraznilo, stanovalce pa deložiralo. Tožnik je s svojimi sodelavci poskrbel, da je stanovanje ostalo brez priklopa vode, elektrike, plina in telefonije. V mnogih stanovanjih so montirali varnostne protivlomne drogove, da ni bilo moč vlomiti. Tudi po vojni je tožnik sodeloval pri obnovi stanovanjskega fonda MNZ, MORS in Vlade RS. Bil je v zvezi z g. B. B., A. A., F. F. in drugimi. Da je tožnik vdiral v vojaška in policijska stanovanja z namenom njihovega zavarovanja oz. iskanja oficirjev JLA, je v svoji izjavi (C3) povedal tudi priča E. E.. Da je oktobra ali novembra leta 1991 spoznal tožnika, je izjavil (C4) priča B. B.. Priča F. F. pa je v svoji izjavi (C6) povedal, da mu je g. G. G., vodja stanovanjskega oddelka, poročal o vseh aktivnostih s stanovanjskega področja, zlasti o reševanju konkretnih primerov s pomočjo zunanjih sodelavcev, med njimi tudi tožnika, ki ga je izpostavil kot zelo prizadevnega in korektnega. Sodišče vsem pričam verjame, saj so njihove izjave med seboj konsistentne in smiselne, prav tako pa po presoji sodišča tudi potrjujejo navedbe, ki jih je podal tožnik. Vendar pa sodišče ugotavlja, da naloge, ki jih je opravljal tožnik, kot so vlomi v in fizično zavarovanje stanovanj, montaža protivlomnih drogov, odklop elektrike, vode, telefona, celo opravljanje nekaterih izselitev bivših oficirjev JLA, niso zajete med nalogami, ki so tudi v drugem odstavku 2.a člena ZVV taksativno naštete in tako jasno določene. Po presoji sodišča ta opravila namreč ne predstavljajo tajnega zbiranja, varovanja in hrambe orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter ni izvajal obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Tožnik se v tožbi sicer zavzema za interpretacijo, da vojaška stanovanja spadajo pod zakonski pojem "vojaški material", vendar sodišče temu ne sledi. Po presoji sodišča pa tožnik niti ni dokazal, da bi svoje naloge opravljal po odločitvi organizatorja MSNZ, kar je primarni pogoj, da se na tej podlagi osebi lahko prizna status vojnega veterana. Nobena od prič namreč ni povedala, da je tožnik svoja dela opravljal po odločitvi organizatorja MSNZ, niti tožnik tega ni konkretizirano zatrjeval. C. C. je sicer povedal (C5), da je bil organizator MSNZ, vendar je tožnika spoznal šele po vojni, prav tako pa kot rečeno ni povedal, da bi tožnik opravljal svoja dela po odločitvi katerekoli druge osebe, ki je bila organizator MSNZ. Tožnik je poleg B. B. kot osebo, ki mu je zaupala specialne naloge, navedel tudi A. A., za katerega pa je priča B. B. povedal (C4), da je bil vodja ekipe za sanitarno urejanje praznih vojaških stanovanj, in torej ni bil organizator MSNZ. Sodišče je prepričano, da so bila dela, ki jih je tožnik opravljal, nedvomno pomembna v kontekstu osamosvojitvenih aktivnosti, vendar na podlagi vsega opisanega prihaja do zaključka, da tožnik ni izpolnil pogojev, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana jasno določa ZVV.

Tožnik je nadalje v postopku še navajal, da je za odpravo agresije na RS doniral sredstva, in sicer je vplačal 5.000 dinarjev, za kar je kot dokaz ponudil plačano položnico, to pa sta v svojih pisnih izjavah potrdili tudi priči B. B. in C. C. (C4 in C5). Prav tako je navedel, da je pozval več ljudi, da storijo enako, ki so to tudi storili, kar je potrdil tudi priča C. C.. Sodišče pa v zvezi s tem pojasnjuje, da določbe ZVV doniranja sredstev oz. zbiranja drugih oseb za doniranje sredstev za odpravo agresije na RS ne urejajo kot enega od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da je osebi lahko priznan status vojnega veterana. Z drugimi besedami to pomeni, da čeprav gre po mnenju sodišča za v tistem času pomembno dejanje, je to za priznanje statusa vojnega veterana glede na določbe ZVV nerelevantno.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi moral prvostopenjski organ bolj natančno raziskati dejansko stanje, sodišče pojasnjuje, da se je upravni postopek začel na zahtevo stranke. Skladno s pravilom iz prvega odstavka 140. člena ZUP, v povezavi s 24. členom ZVV, mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Sodišče na tej podlagi opozarja, da upravni organ raziskuje dejansko stanje v sklopu trditev, ki jih postavi stranka. V ta namen je prvostopenjski organ zaslišal pričo E. E. in upošteval pisne izjave ostalih treh prič. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega organa pred izdajo izpodbijane odločbe, nanje pa je podal tudi svoj odgovor. Šele po tako izvedenem postopku je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo. Nadalje pa sodišče dodaja, da je že iz tožnikovih trditev, podanih v upravnem postopku, jasno, da aktivnosti, ki jih je opravljal, niso zajete z določbami ZVV, na podlagi katerih bi tožniku lahko bil priznan status vojnega veterana. Sodišče ugotavlja, da se tožbeni ugovori v zvezi z ne dovolj raziskanim dejanskim stanjem nanašajo predvsem na vlogo G. G. in A. A. oz. drugih oseb, ki bi naj sodile med osebe, ki jih lahko štejemo kot organizatorje MSNZ (in posledično na način, kako je bil tožnik vključen v osamosvojitvene aktivnosti). Takšno ugotavljanje pa je po prepričanju sodišča povsem brezpredmetno, če je že v osnovi jasno, da tožnikova dela in naloge, ki jih je opravljal, niso zajete z relevantnimi določbami ZVV. Po drugi strani pa tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjeval, da bi naj posamezne naštete osebe imele katero izmed vlog, ki so določene v ZVV. Posledično sodišče tovrstne tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.

Tožnik nadalje ugovarja tudi kršitev drugega odstavka 254. člena ZUP, ker je v pritožbi ugovarjal, da bi moral organ prve stopnje glede vloge, ki jo je imel F. F., le-tega podrobneje zaslišati, do česar pa se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da čeprav se drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno res ni opredelil, iz njegove obrazložitve smiselno logično izhaja, zakaj tega ni storil. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe namreč pojasni, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil pripadnik nobene od nosilnih obrambnih ali varnostnih struktur iz šeste alineje 2. člena ZVV, prav tako pa glede na naravo in značaj njegovih aktivnosti le-teh ni mogoče subsumirati pod nobenega od abstraktnih dejanskih stanov iz sedme alineje 2. člena niti 2.a člena ZVV. Kot je sodišče pojasnilo že zgoraj, pa je v takšnih primerih ugotavljanje ostalih zakonskih pogojev, ki morajo prav tako biti kumulativno izpolnjeni, brezpredmetno.

Tožnik v tožbi nadalje ugovarja, da bi moral prvostopenjski organ podrobneje raziskati dejstva glede tožnikovega udejstvovanja v akcijah in ga v ta namen povabiti na zaslišanje, da bi se dejansko stanje natančno raziskalo. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožnik svojega zaslišanja tekom upravnega postopka ni predlagal. To prvič stori šele v tožbi, pri čemer pa po pozivu sodišča te novote ni upravičil, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Dejal je namreč, da v postopku ni imel pravnega zastopanja, zato predloga za lastno zaslišanje ni podal. Sodišče opozarja, da gre za upravičen razlog v primerih, ko tožnik "na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, torej ko odsotnosti navedb in predlogov v upravnem postopku ni mogoče pripisati njegovi krivdi."² To, da tožnik v postopku ni imel pravnega zastopanja, pa po presoji sodišča ni upravičen razlog za takšno novoto.

V zvezi s slednjim sodišče dodaja, da je na glavni obravnavi tožnik kljub temu imel možnost prosto podati svojo izjavo. Poudaril je, da drži vse, kar je napisano v izjavah prič. Med drugim je povedal, da je leta 1992 odklonil status veterana, ki mu je bil ponujen. Meni, da če bi vlogo oddal vsaj v letu 1992, bi imel dokazila iz MORS-a, MNZ in tudi Slovenskih železnic. Njegov doprinos bi obenem potrdili Društvo vojaških častnikov v Ljubljani, g. H. H., ki je bil organizator MSNZ za Ljubljano, kakor tudi Združenje veteranov vojne za Slovenijo. Pri obeh institucijah je namreč prenavljal tudi njihove prostore, dodelili so mu različna priznanja. Zanj ni bilo konec agresije 18. 6. 1991, ampak so ga napadali tudi v letu 1992. Za brisalci avtomobila so mu puščali letake in ponoči so klicali njegovo ženo, da naj odneha. Kot sodelavec A. je imel podatke o stanovalcih v stanovanjih soseske Zvezda na Prušnikovi, pa tudi v drugih vojaških blokih v Dravljah, na Viču in drugje. Določene informacije o nekaterih stanovalcih je posredoval A. A., g. G. G., E. E. in tudi g. I. I. iz C. C. ekipe oz. J. J.. Povezavo med njim in MORS-om je usklajeval tudi g. K. K.. Po naloge je hodil na MORS na logistični oddelek. Obenem je šel po ključe v lokal na Viču, v center na Beethovnovo in na Cankarjevo, kjer je bil SDK. Določene naloge mu je zaupal tudi servis vlade, ki ga je takrat vodil g. L. L. na Gregorčičevi ulici. Spomni se, da je bil takrat vodja A. g. M. M., ki mu je naročil sodelovanje z MORS-om. V primerih sporov je bil neke vrste povezovalni člen med A. in MORS-om. Zagotovo ve, da so določeni papirji tajnega značaja pristali v B., podjetju za upravljanje, ki ga je vodil M. M. po osamosvojitvi, ali pa v C. arhivu. Danes jih najbrž ni več, ker so uničeni. Zagotovo ve, da tudi nekateri v A. niso bili za osamosvojitev Slovenije, zato ga je ekipa MORS-a še bolj vključila v sodelovanje mimo A.. Kar se tiče njegove donacije za odpravo agresije na RS pa je takrat dejansko prepričal med 30 in 40 ljudi, ki so donirali med 3.000 in 10.000 DIN Izvršnemu svetu RS. Spomnil se je tudi, da je kot samostojni podjetnik v času vojne izvršil nabavo sedmih gorskih koles za TO za obrambo na mejah. Drugi ali tretji dan vojne za Slovenijo je spoznal g. N. N.. Takrat je dobil nalogo za hitro obnovo stanovanja na bivši Petrovičevi ulici, današnja ul. Hermana Potočnika. Bil je obveščevalec in veteran vojne za Slovenijo. Z njim se je tudi prevažal in pridobival informacije ter jih posredoval naprej. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v svoji besedi podal nekatere navedbe, ki jih je podal že tekom celotnega postopka in do katerih se je sodišče v tej sodbi zgoraj že opredelilo. Glede navedb, ki jih je tožnik na glavni obravnavi podal prvič, pa sodišče pojasnjuje, da gre za novote, ki jih v času izdaje izpodbijane odločbe prvostopenjski organ seveda ni mogel upoštevati, zato za odločitev v tem upravnem sporu niso relevantne.

Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da je argumentacija drugostopenjskega organa, da naj bi bila za priznanje statusa vojnega veterana potrebna javna listina (prvi odstavek 26. člena ZVV), neskladna z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ter pojasnjuje, da je iz obrazložitve drugostopenjske odločbe razvidno, da drugostopenjski organ ni zahteval takšnih listin, kot se očita s tožbo. Drugostopenjski organ je namreč zgolj citiral navedeno določilo, hkrati pa je citiral tudi določilo četrtega odstavka istega člena, ki je bil v tej zadevi relevanten.

Glede na vse navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik v upravnemu postopku ni izkazal pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Sodišče sicer tako kot toženka ne dvomi o tožnikovem pomembnem udejstvovanju v času osamosvajanja ter da je bil izpostavljen nevarnostim in grožnjam, vendar je status vojnega veterana po določbah ZVV mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva ZVV.

Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 161/2010 z dne 17. 2. 2011.

2Mira Dobravec Jalen et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 311.

3Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1423/2003 z dne 10. 3. 2005.