Jedro

Določba 59. člena ZIZ z naslovom „Pravda ali drug postopek za nedopustnost izvršbe“ toženi stranki pred odločitvijo izvršilnega sodišča o ugovoru, ki ga je vložil tožnik sam, preprečuje odločitev o njegovi prošnji za dodelitev BPP, s katero bi želel prosilec začeti pravdni postopek v zvezi z nedopustnostjo izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 121/2015 z dne 5. 2. 2015 zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec 24. 1. 2015 vložil prošnjo za dodelitev BPP zaradi sestave in vložitve ustreznega zahtevka za izpolnitev sodbe Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005. 2. Tožena stranka je vpogledala v podatke izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. In 229/2010, kjer nastopa prosilec kot dolžnik. V zadevi izpraznitve in izročitve stanovanja na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je RS, Ministrstvo za obrambo prosilcu odpovedalo najemno pogodbo, je prosilec dolžan navedeno stanovanje, prazno oseb in stvari, izročiti RS v 60 dneh. Prosilec navaja, da mora RS sočasno ob izselitvi prosilca iz stanovanja v B. omogočiti vselitev stanovanja v C., kar izhaja iz sodbe OJ Celje z opr. št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 ter sodbe Višjega sodišča v Celju z opr. št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005. 3. Tožena stranka je vpogledala tudi v poročilo odvetnika D.D. z dne 26. 1. 2015, v katerem je navedel, da je v postopku In 229/2010 vložil ugovor po izteku roka in predlog za odlog izvršbe, vendar sodišče o tem ugovoru še ni odločilo. Odvetnik je prosilcu pojasnil, da mora sodišče najprej odločiti o tem ugovoru, mnenja pa je bil tudi, da je smiselno že tekom izvršilnega postopka začeti pravdni postopek v zvezi z nedopustnostjo izvršbe, ki se vodi pod In 229/2010, iz razloga, ker upnik svoje sočasne obveznosti do prosilca ni izpolnil, niti je ni pripravljen izpolniti, temveč je nezakonito v predlogu za izvršbo zahteval samo izselitev prosilca.

4. Tožena stranka je po vpogledu v predmetni izvršilni spis ugotovila, da je prosilec po pooblaščencu dne 7. 5. 2013 res vložil ugovor po izteku roka, zoper celotni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. In 229/2010 z dne 23. 8. 2010 ter predlog za odlog izvršbe, na podlagi sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005. Upnik je 16. 5. 2013 zoper ta ugovor vložil odgovor. Izvršilno sodišče o ugovoru prosilca in predlogu za odlog izvršbe še ni odločilo.

5. Glede na navedeno je tožena stranka mnenja, da je predmetna prošnja prosilca trenutno nerazumna, kot preuranjena in tako prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Prosilec je namreč po pooblaščencu v navedeni izvršilni zadevi vložil ugovor po izteku roka in predlog za odlog izvršbe, kjer je navedel iste trditve, zaradi katerih sedaj naproša za dodelitev BPP za pravdni postopek. Tako je smiselno počakati na odločitev izvršilnega sodišča o ugovorih prosilca, potem pa lahko prosilec, v kolikor bo to potrebno, vloži novo prošnjo za dodelitev BPP za pravdni postopek, zaradi nedopustnosti izvršbe. Tudi iz sodne prakse izhaja (sklep III Ips 60/2010 z dne 7. 9. 2010 in podobno VSL sklep I Cp 5727/2005 z dne 30. 11. 2005), da tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni mogoča, če pred tem ni bil vložen ugovor, o katerem je vsebinsko odločilo izvršilno sodišče in ga zavrnilo.

6. Tožnik v tožbi odločitev tožene stranke izpodbija in navaja, da gre v zadevi za katero je zaprosil za dodelitev BPP, za samostojen pravni primer, ki z izvršilnim postopkom In 229/2010 nima povezave. Sklicuje se na vsebino svoje vloge za dodelitev BPP, v kateri je bil izvršilni postopek omenjen zgolj z namenom seznanitve tožene stranke z zadevo. Tožena stranka se ne bi smela sklicevati ne nedokončani izvršilni postopek. Navaja tudi, da je odvetnik D.D. tisti, ki mu je svetoval, da vloži ugovor v prej navedeni izvršilni zadevi, in ki je svetoval toženi stranki, da bi bilo smiselno vložiti tožbo v pravdnem postopku. Navaja tudi, da se tožena stranka v svoji odločbi ni opredelila do navedb, ki se nanašajo na zastaralne roke, bi pa morala odgovoriti na vse tožnikove navedbe iz vloge. Ker torej v zadevi Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005 obstoji možnost zastaranja in ker obstaja možnost, da bi se moral iz stanovanja v B. izseliti, bi vse resno poseglo v njegov obstoj, kljub pridobljeni pravnomočni pravici do bivanja na naslovu v C. Je socialno ogrožena oseba, ki si nadomestnega stanovanja ne more privoščiti. Sodišču predlaga, da odloči kar najhitreje in s tem prepreči, da bi se mu zgodila nova krivica. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in toženi stranki naloži, da v najkrajšem času izda novo odločbo, njemu pa povrne stroške pritoževanja. Priglaša stroške za vložitev tožbe.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

10. Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da so podani verjetni izgledi za uspeh, ni izkazan.

11. V zadevi je nesporna dejanska ugotovitev, da je v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. In 229/2010, tožnik kot dolžnik dolžan izprazniti in izročiti stanovanje na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je RS, Ministrstvo za obrambo prosilcu odpovedalo najemno pogodbo in da je prosilec dolžan navedeno stanovanje, prazno oseb in stvari, izročiti RS v 60 dneh. V zadevi ni sporno niti, da mora RS, ob sočasni izselitvi prosilca iz stanovanja v B., prosilcu omogočiti vselitev stanovanja v C., kar izhaja iz sodbe OJ Celje z opr. št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 ter sodbe Višjega sodišča v Celju z opr. št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, prav tako pa ni sporna ugotovitev, da je tožnik 7. 5. 2013 v zadevi In 229/2010 vložil ugovor po izteku roka zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 229/2010 z dne 23. 8. 2010 ter predlog za odlog izvršbe, na podlagi sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005 in da izvršilno sodišče o ugovoru prosilca in predlogu za odlog izvršbe še ni odločilo.

12. Glede na zgoraj navedeno nesporno dejansko stanje, je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da določba 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, z naslovom „Pravda ali drug postopek za nedopustnost izvršbe“, toženi stranki pred odločitvijo izvršilnega sodišča o ugovoru, preprečuje odločitev o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP, s katero bi želel prosilec začeti pravdni postopek v zvezi z nedopustnostjo izvršbe.

13. Glede na navedeno, je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, in ker sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

II. točki izreka:

14. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.