Jedro

Pritožba pooblaščenca ima namreč prav, da gre pri zasegu predmetov v kazenskem postopku po določbah 220. člena ZKP za dejanje, ki ga je mogoče opraviti v fazi preiskave in ne v fazi obtožbe, v kateri se sedaj nahaja kazenska zadeva zoper obdolženega N.B..

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi pooblaščenca I.B. in reševanju pritožbe zagovornika obdolženega N.B., se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 47361/2014 z dne 14. 4. 2017 na podlagi prvega odstavka 220. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sklenilo, da v kazenskem postopku zoper obdolženega N.B., zaradi dveh kaznivih dejanj pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odreja zaseg predmetov, s tem, da se I.B., rojenemu 23. 3. 1956 v T, BiH, stanujočemu M, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. *111 (ID A), 201/6 (ID B), 201/12 (ID C) in 448/1 (ID D), vse k.o. X, ki so kot njegova last v deležu do 1/1 vpisane v zemljiško knjigo, z zaznambo te prepovedi v korist R Slovenije v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru.

2. Zoper ta sklep sta se pritožila zagovornik obdolženega N.B. in pooblaščenec lastnika nepremičnin I.B. Zagovornik izpodbija sklep zaradi neizkazanosti dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Pooblaščenec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določil 220. člena ZKP in kršitve določil členov 33, 67, 27 in 22 Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in sklepa z vsebino, kot je bil vročen I.B. ne izda, ker za to niso podani pogoji, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopje v ponovno odločanje z napotkom, da pred izdajo sklepa opravi narok, na katerega pa naj povabi I.B..

3. Pritožba pooblaščenca je utemeljena.

4. Pooblaščenec v pritožbi navaja, da je napadeni sklep popolnoma nejasen, ker iz njega ni mogoče razbrati, ali gre za zaseg predmetov v fazi preiskave, kot to ureja člen 220 ZKP, ali gre za prepoved odtujitve ali obremenitve, ki ne temelji na nobenem veljavnem predpisu, niti na določilih ZKP, ki urejajo začasni zaseg. V pritožbi navaja, da I.B. ni povezan z nobenim izmed kaznivih dejanj, ki se očitajo njegovemu sinu N.B., ter da je sodišče prve stopnje preseglo vsa pooblastila, ki jih ima in ni ravnalo v skladu z zakonom. I.B. doslej ni niti poskušal odtujiti ali kako drugače razpolagal z nepremičninami, ki so njegove, kar bi storil, če bi bil vpleten v kazenski postopek zoper svojega sina. Nepremičnine je kupil na podlagi kupoprodajne pogodbe sklenjene med družbo A. d.o.o. kot prodajalcem in njim kot kupcem, uporabil pa bo vsa pravna sredstva, da dokaže svojo nepovezanost s kaznivimi dejanji, ki se očitajo njegovemu sinu.

5. Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče odreči utemeljenosti. Pritožba pooblaščenca ima namreč prav, da gre pri zasegu predmetov v kazenskem postopku po določbah 220. člena ZKP za dejanje, ki ga je mogoče opraviti v fazi preiskave in ne v fazi obtožbe, v kateri se sedaj nahaja kazenska zadeva zoper obdolženega N.B.. Zoper njega je namreč Okrožno državno tožilstvo v Mariboru dne 7. 4. 2017 vložilo obtožbo št. KT/21547/2014, s katero mu očita storitev dveh kaznivih dejanj pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1. 6. Napadeni sklep temelji na dejstvu, da je obdolženec obdolžen dveh kaznivih dejanj pranja denarja po tretjem, drugim in prvem dostavku 254. člena KZ-1, šesti odstavek 254. člena KZ-1 pa določa, da je opran denar in premoženje treba vzeti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa (točka 5) pravilno povzema vsebino določbe prvega odstavka 220. člena ZKP, vendar prezre, da je zaseg predmetov po prvem dostavku 220. člena ZKP posebno preiskovalno dejanje, ki se lahko opravi ali v okviru drugega preiskovalnega dejanja (hišne ali osebne preiskave) ali kot samostojno preiskovalno dejanje, kar pomeni, da zasega po določbi prvega odstavka 220. člena ZKP ni mogoče odrediti v fazi obtožbe, torej v fazi kazenskega postopka, ki je sedaj v teku obdolženega N.B. Predmete lahko zaseže že policija v predkazenskem postopku, na podlagi pooblastil, ki jih ima po drugem odstavku 148. člena, prvem odstavku 164. člena in prvem odstavku 218. člena ZKP, ali pa v kazenskem postopku na podlagi zahteve sodišča, pri čemer se za opravo zasega ne zahteva izdaje pisne odredbe. Pisna odredba se izda le, če sodišče zahteva od določene osebe, da ji izroči predmete. O zasegu je sestavljen zapisnik v skladu z določbo prvega odstavka 79. člena ZKP.1

7. Po določbah ZKP torej zasega predmetov, tudi tistih, katerih odvzem je po zakonu obligatoren, v konkretnem primeru po šestem odstavku 245. člena KZ-1, v fazi obtožbe ni mogoče odrediti. Glede tega ima pritožba pooblaščenca prav. Določbo 220. člena ZKP je mogoče uporabiti zgolj v fazi preiskave, po navedeni zakonski določbi pa se predmeti odvzamejo z odredbo in ne s sklepom, zoper katerega je možno podati pritožbo. V fazi obtožbe in glavne obravnave, kakor tudi po končanem kazenskem postopku, ko se ta ne konča s sodbo, s katero je obdolženec spoznan za krivega, pa lahko sodišče o odvzemu predmetov odloči na podlagi določil člena 502 ZKP, 498. in 498.a člena ZKP. Člen 502 ZKP sicer govori o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, vendar je po presoji pritožbenega sodišča to določbo mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi glede na to, da je predmet kaznivega dejanja pranje denarja po 245. členu KZ-1, denar ali premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem in torej predstavlja premoženjsko korist storilca predhodnega kaznivega dejanja, kateremu sledi kaznivo dejanje pranja denarja. Po 502.a členu ZKP odredi začasno zavarovanje po vložitvi obtožnice s sklepom zunaj glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat (prvi odstavek 502.a člena ZKP).

8. Sodišče prve stopnje bi torej v obravnavanem primeru lahko odredilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, s čemer bi zavarovalo denar in premoženje, ki ga je po določbi šestega odstavka 245. člena ZKP v primeru obsodilne sodbe pri kaznivem dejanju pranja denarja, po zakonu potrebno odvzeti.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi pooblaščenca I.B., ki je lastnik nepremičnin, katerih zaseg je bil odrejen z napadenim sklepom in ob ugoditvi tej pritožbi ter ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega N.B. odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Zagovornik namreč graja obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi N.B. storil z obtožbo očitani mu kaznivi dejanji, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP pa utemeljuje z obrazložitvijo, da ni bilo ugotovljeno po objektivnih kriterijih temeljno kaznivo dejanje, ki bi ga naj storil obdolženi, v sklepu pa niso opisani zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Z navedenim se pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ni ukvarjalo, ker gre za pritožbene navedbe, ki so lahko predmet obravnave le v okviru odločanja o ugovoru zoper obtožbo, ki še ni pravnomočna ali odločanja v nadaljnjih fazah postopka pred sodiščem prve stopnje.

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Glej ZPP s Komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 521.