Jedro

Tožeča stranka zgolj s predložitvijo kopije njene knjige oddanih poštnih pošiljk ni dokazala, da sta toženi stranki takšno izjavo tudi prejeli. Iz navedene listine je razvidno le, da naj bi tožeča stranka oddala navedeni pošiljki kot priporočeni (oznaka „R“ pod opombo), pri čemer takšna pošiljka omogoča pridobitev dokaza o vročitvi te pošiljke na zahtevo uporabnika.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne obrestni zahtevek od zneska 38.110,38 EUR od 16. 09. 2008 do 06. 10. 2008. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

3. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo tožeči stranki zneska 47.220,87 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 46.535,27 EUR od 16. 09. 2008 dalje in od zneska 685,60 EUR od 30. 09. 2008 dalje (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.562,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

V pritožbenem roku sta pritožbo vložili toženi stranki. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo neporavnanih obveznosti toženih strank, izhajajočih iz kreditne pogodbe št. 63701 (priloga A3 – v nadaljevanju pogodba), ki jo je s prvotoženo stranko dne 21. 02. 2007 sklenila tožeča stranka, drugotožena stranka pa se je za plačilo obveznosti iz te pogodbe zavezala kot porok.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja: - da se je prvotožena stranka zavezala odobreni kredit odplačati v 60 mesečnih obrokih, pri čemer je prvi zapadel v plačilo 19. 02. 2007, zadnji pa bi 01. 04. 2012, - da je tekom veljavnosti pogodbe prišlo do zvišanja kreditnega obroka iz 1.017,11 EUR na 1.035,32 EUR, - da v obdobju od 01. 10. 2007 do 01. 04. 2008 tožena stranka ni plačala nobenega obroka kredita, kakor tudi ne dveh zaporednih obrokov, zapadlih v plačilo 01. 08. 2008 in 01. 09. 2008, - da je tožeča stranka z opominom pred tožbo z dne 10. 06. 2008 pisno pozvala toženo stranko na plačilo zapadlih obveznosti in jo opozorila, da bo v nasprotnem primeru ravnala v skladu s pogodbo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepanju prvostopenjskega sodišča, da je ob takšnem dejanskem stanju tožeča stranka imela podlago za razdrtje pogodbe skladno s točko 7.e pogodbenih pogojev, ki so sestavni del pogodbe. Toženi stranki namreč ne izpodbijata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tudi po prejemu pisnega opomina s strani tožeče stranke prvotožena stranka ni poravnala vseh zapadlih obveznosti. V posledici razdrtja pogodbe je tožeča stranka lahko uveljavljala predčasno plačilo preostanka kredita. Pritožbeno sodišče v tem delu ne soglaša s trditvami pritožnikov v pritožbi, da naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. S tem v zvezi pritožnika v pritožbi to procesno kršitev utemeljujeta s trditvijo, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da sta pritožnika prejela s strani tožeče stranke posredovan odstop od kreditne pogodbe. Ker se je prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi sklicevalo na dokazne listine tožeče stranke, je pritožbeni očitek glede neobstoja razlogov v izpodbijani sodbi neutemeljen. Zato pa je potrebno pritožbene navedbe s tem v zvezi upoštevati kot izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, ali sta toženi stranki prejeli obvestilo tožeče stranke z dne 15. 09. 2008 o predčasnem razdrtju pogodbe. Pritožbeno sodišče pa v tem delu pritrjuje pritožnikoma, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na to, da sta toženi stranki prejeli obvestilo z dne 15. 09. 2008, sklepalo že na podlagi predloženega popisa oddanih pošiljk v poštni knjigi tožeče stranke z dne 17. 09. 2008 (priloga A14). Ob tem, ko sta toženi stranki izrecno zanikali prejem izjave o razdrtju pogodbe s strani tožeče stranke, je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede te sporne okoliščine. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenemu stališču, da tožeča stranka zgolj s predložitvijo kopije njene knjige oddanih poštnih pošiljk ni dokazala, da sta toženi stranki takšno izjavo tudi prejeli. Iz navedene listine (A14) je razvidno, da naj bi tožeča stranka oddala navedeni pošiljki kot priporočeni (oznaka „R“ pod opomba), pri čemer takšna pošiljka omogoča pridobitev dokaza o vročitvi te pošiljke na zahtevo uporabnika (14. točka 2. člena Zakona o poštnih storitvah – Ur. l. RS, št. 51/2009 – ZPSto-1). Ker tožeča stranka ni predložila dokaza o vročitvi pošiljke toženima strankama, je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo na dokazanost tega dejstva. Vendar takšna zmotna ugotovitev dejanskega stanja sama po sebi še ne pomeni, da izjava tožeče stranke o razdrtju pogodbe ni učinkovala. Toženi stranki sta namreč to izjavo o razdrtju pogodbe prejeli najkasneje ob vročitvi tožbe. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožba drugotoženi stranki vročena 06. 10. 2008, na osnovi česar sta toženi stranki 14. 10. 2008 tudi vložili odgovor na tožbo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ima izjava tožeče stranke o razdrtju pogodbe oblikovalen učinek šele z vročitvijo tožbe 06. 10. 2008. Toženi stranki pa nista niti zatrjevali, kaj šele dokazali, da bi po podani izjavi o razdrtju pogodbe poravnavali obroke kredita. Tožeča stranka ima torej podlago za uveljavljani zahtevek na plačilo že zapadlih obrokov kredita pred podano izjavo tožeče stranke, kakor tudi za enkratno plačilo preostanka kredita. Iz tega razloga se izkaže kot neutemeljen tožbeni zahtevek le v tistem delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala zamudne obresti od vtoževanega zneska ostanka kredita (38.110,38 EUR) do vročitve tožbe, saj tožena stranka do prejema izjave o razdrtju pogodbe še ni bila v zamudi glede vrnitve ostanka kredita. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del obrestnega zahtevka zavrnilo (1. alineja 358. člena ZPP).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjskega sodišča pa je pritožba neutemeljena v preostalem delu, s katerim toženi stranki izpodbijata ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na dokazne listine, ki jih je s tem v zvezi predložila tožeča stranka. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da izpodbijana sodba ne vsebuje jasne, prepričljive dokazne ocene o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke. Na podlagi ugovora toženih strank v odgovoru na tožbo je tožeča stranka podala ustrezna pojasnila glede vtoževane višine zahtevka tožeče stranke v posledici razdrtja pogodbe (pripravljalna vloga z dne 29. 10. 2008). Toženi stranki takšnim trditvam in pojasnilom nista ugovarjali oziroma tako podano trditveno podlagi konkretizirano prerekali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo trditvam tožeče stranke in na podlagi predložene kontne kartice tožeče stranke ugotovilo stanje neplačanih obveznosti ob razdrtju pogodbe. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede višine vtoževanega zneska. Ob tem ko toženi stranki nista niti zatrjevali, da naj bi prvotožena stranka vračala kreditne obveznosti v večjem obsegu kot je zatrjevala tožeča stranka, je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo trditvam tožeče stranke tako glede višine obveznosti iz neplačanih obrokov kredita (8.424,89 EUR), zamudnih obresti od teh obrokov (685,60 EUR), kakor tudi glede višine ostanka kredita ob razdrtju pogodbe (38.110,38 EUR), ki je razvidna iz predloženega amortizacijskega načrta (priloga A5).

Neutemeljen je tako pritožbeni očitek glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi v smislu določil 14. točke 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklepalo na razdrtje pogodbe v posledici neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti prvotožene stranke in uveljavljanja upravičenja tožeče stranke do razdrtja pogodbe (točka 7.e pogodbenih pogojev), je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP. Tožena stranka je namreč s pritožbo uspela v nesorazmerno majhnem delu, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški pritožbenega postopka.