Jedro

Za nehumane in ponižujoče pogoje bivanja zaprtih oseb gre le v primeru, če so celice ekstremno prezasedene ali če gre za kombinacijo več negativnih elementov, kot so nezadostno število postelj, slaba higiena, nezadostno prezračevanje, ogrevanje, osvetlitev, ipd. Skladno z izoblikovano sodno prakso je v primerih, ko ima posameznik na voljo 3 do 4 m² prostora, kršitev podana, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja, kadar je na voljo več kot 4 m² prostora, se pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik in je kršitev podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere. Manjši ko je bivalni prostor, večji vpliv bodo na kvaliteto bivanja imele ostale morebitne neugodne okoliščine in več ugodnosti bo potrebnih za kompenzacijo osnovnega problema prostorskega manjka. Manjši ko je bivalni prostor, večjega pomena bodo predvsem tiste ugodnosti, ki zaprti osebi omogočajo preživljanje časa zunaj celice (rekreacija, gibanje po ostalih delih ustanove, organizirana izobraževanja in druge aktivnosti, obiski, delo, ipd.).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka (tožnik) s tožbo od države (toženka) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nedopustno slabih razmer v ZPKZ Ljubljana, kjer je bil v priporu in prestajal zaporno kazen v času od 10. 11. 2007 do 7. 6. 2009 ter od 15. 1. 2013 do 8. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, in sicer plačilo odškodnine za obdobje od 10. 11. 2007 do 7. 6. 2009 iz razloga zastaranja zahtevka, za plačilo odškodnine za obdobje od 15. 1. do 8. 7. 2013 pa, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženke.

2.Tožnik je po odvetniku vložil obsežno pritožbo, v kateri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitev 18., 21. in 22. člena Ustave RS (URS) in 3., 6. ter 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

V zvezi z odločitvijo o zastaranju sodišču očita preveč formalistično ravnanje. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zavaroval svoje pravice in je v neenakem položaju s tistimi, ki jim država izplačuje visoke odškodnine. Tožbo je vložil takoj, ko je lahko prišel iz ZPKZ in podpisal pooblastilo pooblaščencu. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo nepreverjenim navedbam toženke, ne da bi dodatno zaslišalo tožnika, ki bi edini lahko pojasnil, kje se je dejansko nahajal po izpustitvi iz pripora do vložitve tožbe. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESPČ) v zadevi Mandić in Jović proti RS je postala dokončna 20. 1. 2012 in ker so v njej ugotovljeni kriteriji za kršitev 3. člena Konvencije, je tožnik šele takrat izvedel, da je država tudi njemu kršila človekove pravice. V zadevah izbrisanih je sodišče pojasnilo, da so tožniki izvedeli za škodo, ko je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovila neustavnost izbrisa. V enaki zadevi P 1941/2014-III je Okrožno sodišče v Ljubljani zavzelo glede zastaranja drugačno stališče. Potrebno je ugotoviti okoliščine, na podlagi katerih je moč ugotoviti obseg in višino škode. Pripor in zapor v nehumanih razmerah je treba obravnavati kot en škodni dogodek, zato zastaranje prične teči prvi dan po izpustu iz zapora. Iz ZPKZ Dob še ni bil izpuščen.

V zvezi s točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je na zaslišanju pojasnil, da polodprti režim v ZPKZ Ljubljana ni obstajal, ves čas so bili zaprti v zaprtem režimu. Dokazov o številu zaprtih oseb v sobah ni. Sodišče se ni izreklo o ugovoru, da so tabele o kvadraturah sob, številu zapornikov v sobah in času bivanja izven sobe le prirejene navedbe toženke. Ves čas jih je prerekal kot neresnične, še zlasti pa neizkazane. Zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Glede točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe opozarja, da je v vsaki pripravljalni vlogi, v kateri je odgovarjal na navedbe toženke, v celoti prerekal vse njene navedbe. Trdil je, da mu toženka ni omogočila zdravljenja. Glede na njegovo težko psihično in sicer zdravstveno stanje je zaključek sodišča o pavšalnih navedbah neresen in v nasprotju z dokazi ter diskriminatoren. Sodišče mu je naložilo bistveno težje dokazno breme in ga onemogočalo pri dokazovanju, ko ni hotelo pribaviti njegovega celotnega osebnega spisa. Pribavo osebnega spisa je večkrat predlagal, ker si vseh ustnih prošenj in pozivov ni zapisoval, še zlasti, ker je bil vedno neuslišan in šikaniran ter maltretiran s strani sozapornikov, če se je oglasil. Naloga pravosodnih policistov je, da ga zaščitijo. Če bi sodišče vpogledalo v vso dokumentacijo, bi se morebiti lahko našel kakšen zapis o njegovih pritožbah in pozivih po zdravljenju.

Sodišče je zmotno uporabilo 21. člen URS, 3. člen EKČP in še zlasti prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dejanja toženke, ki mu ni zagotovila ustreznega zdravljenja in ga premestila v drugo zaporniško celico med sozapornike, ki ga ne bi neprestano šikanirali zaradi njegove naglušnosti in se izživljali nad njim, nedvomno predstavljajo opustitev, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost. Ravnanje toženke presega dopusten prag osebnostnih pravic, razmere, v katerih je bil prisiljen bivati, pa niso dosegle minimalnih civilizacijskih standardov. Opisoval je nečloveške razmere bivanja v zaporu, zaradi katerih je zaradi slušne prizadetosti še bolj trpel. Zaradi šikaniranja in napadanja sozapornikov se je bil prisiljen zadrževati v notranjosti celice, pretežno v svojem pogradu. Zredil se je iz 80 na 150 kg, kar bi sodišče lahko preverilo z vpogledom v osebni spis. Prezračevanja celic ni bilo, poleti je bilo nevzdržno, naravno svetlobo so drugi zaporniki zastirali z odejami. Tega sodišče ni upoštevalo. Predpisani standard po Pravilniku za prestajanje zaporne kazni je 7 m2 na zapornika v skupinski sobi. Kazen je prestajal v sobi z manj kot 4 m2 na zapornika, kar je v izrecnem nasprotju s sodno prakso ESČP in nacionalnih sodišč. Glede pravilne uporabe materialnega prava se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 84/2020. Da mu je bila nedvomno kršena osebnostna pravica, je mogoče ugotoviti že iz navedb in iz njegove izpovedbe na naroku.

Zaradi izrazite pristranskosti in nenaklonjenosti je izločal oba izvedenca, vendar sodišče o izločitvi sploh ni odločilo, niti ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo pisna mnenja izvedencev. Na konkretna pisna vprašanja izvedenca nista podala ustreznih odgovorov. Že med postopkom je poudarjal, da ni razumel vprašanj izvedencev ob razgovoru z njima, saj je le bral vprašanja iz ustnic. Potreboval bi tolmača.

Slovenska sodišča so v identičnih zadevah na podlagi utečene sodne prakse pri uveljavljanju tovrstnih zahtevkov dosojala odškodnine. Neustrezne bivalne razmere v ZPKZ Ljubljana obstajajo kontinuirano tudi še danes in je to splošno znano dejstvo, podatki o prezasedenosti zapora so javno objavljeni. Tudi ESČP je že večkrat ugotovilo, da so bile zaprtim kršene pravice iz 3. člena Konvencije. Pohištvo je staro, v skupinskih sobah so bili najmanj trije pogradi, torej šest ležišč za šest zapornikov, kolikor jih je bilo povprečno skozi celo leto v posamezni skupinski sobi. Še dodatno je prizadet, ker se mu odreka temeljna človekova pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem, ob vedenju, da so njegovi sozaporniki že v letih 2009 do danes sklepali izvensodne poravnave in v identičnih zadevah prejeli že izplačane odškodnine. Sojenje je bilo arbitrarno.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga obravnavanega tožbenega zahtevka je prvi odstavek 26. člena URS. Država odškodninsko odgovarja za protipravno ravnanje njenih organov in za protipravno stanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu. Prvi odstavek 21. člena URS nalaga državi, da tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni zagotovi spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva. Skladno s sodno prakso je odškodninska odgovornost države podana, kadar omejitev svobode posameznika preseže omejitve svobode, ki so nujno povezane z izvrševanjem kazni zapora in priporom; omejitev svobode ne sme biti nehumana.

Odškodninska odgovornost se uveljavlja v pravdnem postopku. V njem velja razpravno načelo: stranke morajo pravočasno navesti dejstva, s katerimi utemeljujejo svoje zahtevke in ugovore, ter predlagati dokaze, s katerimi dokazujejo zatrjevana dejstva (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Po uradni dolžnosti pravdno sodišče ugotavlja dejstva in izvaja dokaze le v primeru nedopustnega razpolaganja strank (drugi odstavek 7. člena ZPP), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

7.Tožnik je v tožbi in vlogi, s katero je tožbo razširil, zahteval odškodnino zaradi kršitev osebnostnih pravic v času od 10. 11. 2007 do 7. 6. 2009 in od 15. 1. do 8. 7. 2013. Navedel je, da je bil takrat v ZPKZ Ljubljana, nič pa o tem, kaj je bilo v vmesnem času in po 8. 7. 2013 - ali je bil na svobodi ali zaprt kje drugje. Tudi še potem ne, ko je toženka ugovarjala zastaranje dela zahtevka za povračilo škode za obdobje 10. 11. 2007 do 7. 6. 2009. Prvo vlogo po prejemu odgovora na tožbo je tožnik v spis vložil na naroku 17. 3. 2021, v njej v zvezi z ugovorom zastaranja ni nobenih navedb. Tudi na samem naroku dodatnih navedb tožeče stranke ni bilo. Šele v pritožbi navaja razloge, ki bi lahko utemeljevali pravočasnost vložitve tožbe za odškodnino za čas od 10. 11. 2007 do 7. 3. 2009, pa še to le pavšalno. Ne obrazloži, zakaj od junija 2009 do vložitve tožbe konec oktobra 2014 ni mogel podpisati pooblastila odvetniku. V zvezi s tem je predlagal svoje zaslišanje, ki pa pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Gre za prepozne in premalo substancirane trditve, zato tožnik z njimi ne more uspeti.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 352. člena OZ, po kateri odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V kakšnih razmerah je prestajal pripor in zapor v ZPKZ Ljubljana in kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje, je tožnik vedel že, ko je bil od tam izpuščen. Utemeljenih razlogov, ki bi mu po izpustu preprečevali vložitev tožbe, ni navajal.

9.Sklicevanje na zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji ter na zadeve iz registra prebivalstva RS izbrisanih oseb ni utemeljeno. Triletni subjektivni zastaralni rok začne teči takrat, ko se je oškodovanec lahko zaveda, da mu je nastala škoda in kdo mu jo je povzroči, ne pa takrat, ko oškodovanec zve, da sodišče v podobnem primeru dosodilo odškodnino. V zadevah oškodovanih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je nastopilo zadržanje zastaranja, ker tožniki zaradi neurejenega pravnega statusa niso imeli realnih možnosti za uspeh z odškodninskim zahtevkom zoper državo.¹ Nedopustnost izbrisa oseb iz registra prebivalstva je ugotovilo Ustavno sodišče z odločbo, tožnik pa ima svoj status v RS urejen. Ker je pravna podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravic oseb, ki jim je odvzeta prostost, obstajala že ob prvem izpustu tožnika iz ZPKZ Ljubljana, je imel možnost vložitve tožbe zoper državo.

10.Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1941/2014-III z dne 14. 11. 2015, v kateri naj bi sodišče prve stopnje po trditvah pritožbe zavzelo drugačno stališče glede zastaranja, višje sodišče ne razpolaga, pritožbi pa tudi ni priložena. Zato se o njej ne more izjasniti. Pritrjuje pa nadaljnjim navedbam pritožbe, da je presojo o zastaranju zahtevka za povračilo škode zaradi nehumanega prestajanja zaporne kazni mogoče enačiti z vprašanjem zastaranja odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih poškodb. Zastaranje v tem primeru začne teči, ko je zdravljenje končano, ker se oškodovanec takrat lahko zaveda posledic. Kakšne so bile razmere v ZPKZ Ljubljana in kakšne posledice je zaradi zatrjevanega nehumanega prestajanja zaporne kazni utrpel, je tožnik vedel že, ko je bil junija 2009 izpuščen iz ZPKZ Ljubljana. Konkretnih trditev o okoliščinah, ki bi lahko zadržale zastaranje, ni podal. Golo dejstvo, da je država nekaterim zapornikom izplačala odškodnino zaradi slabih razmer v ZPKZ Ljubljana, ne utemeljuje tožnikovega zahtevka. Kot pravilno poudarja pritožba, je treba okoliščine ugotavljati za vsak primer posebej.

11.Ker so bila pravila o zastaranju zahtevkov pravilno uporabljena, ni mogoče šteti, da je bil tožniku onemogočen dostop do sodišča in pravičnega sojenja v smislu 6. člena EKČP in 22. člena URS.

12.Kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnik izrecno uveljavlja v zvezi z točkama 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. V teh dveh točkah je sodišče prve stopnje le povzemalo navedbe toženke. Pritožbeno izpodbijanje navedenih točk zato ni razumno. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sodbe jasno obrazložilo, katere navedbe je toženka dokazala ali pa se skladno z 214. členom ZPP štejejo za priznane, v točkah 5 in 6 obrazložitve pa dejanskega stanja (še) ni ugotavljalo, niti ni navajalo razlogov za svojo odločitev. Očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče v tem delu izpodbijane sodbe niti ni moglo zagrešiti. Tudi v nadaljevanju obrazložitve, kjer je sodišče pojasnilo svoje dejanske in pravne zaključke, kršitev ni. Sodba ima razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če sodišče v odločbo narobe povzame vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, ne pa, če jih drugače dokazno oceni, kot pritožnik meni, da bi jih moralo. Razen tega sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je lahko pritožnik s tem pritožbenim razlogom uspešen le, če jasno in konkretno navede, katero listino, v katerem delu in kje v odločbi je sodišče napačno povzelo. Takih navedb ni.

13.Toženka je v odgovoru na tožbo točno navedla kvadraturo sob, v katerih je med prestajanjem zaporne kazni v ZPKZ Ljubljana bival tožnik ter koliko sozapornikov je bilo z njim v teh sobah. Tožnik teh navedb v vlogah ni obrazloženo prerekal. Ko je bil zaslišan, je izpovedal, s kom je bil v kateri od sob. Da bi bil večino časa skupaj s še petimi sozaporniki, ni nikoli navajal ali izpovedal, to prvič trdi šele v pritožbi. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Na katero potrdilo UIKS z dne 18. 1. 2013 se pritožnik sklicuje, ni jasno, višje sodišče ga v spisu ne najde. Med postopkom na prvi stopnji tudi ni posebej opozarjal nanj, zato se sodišče prve stopnje glede tega potrdila ni opredeljevalo. Ugotovitev izpodbijane sodbe o površini, ki je odpadla na eno zaprto osebo, tožnik tako ni uspel izpodbiti.

14.Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede zatrjevanega poslabšanja zdravja med prestajanjem zaporne kazni v ZPKZ Ljubljana. S pomočjo strokovnega pomočnika - izvedenca otorinolaringološke stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožniku sluh med prestajanjem kazni ni poslabšal.

15.Tudi trditev, da ga pazniki niso zaščitili pred šikaniranjem in maltretiranjem sozapornikov, tožnik ni dokazal. Zbrani dokazi teh navedb ne potrjujejo. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ko ni ugodilo predlogu tožnika, naj pribavi njegov osebni spis, je skladna z določili ZPP. Ni naloga pravdnega sodišča, da išče dokaze, ki bi lahko utemeljili tožbeni zahtevek, pač pa je dokazna pobuda v celoti prepuščena strankam. Informativnih dokazov pravdno sodišče ne izvaja. Razen tega je toženka z listinami izkazala, da je bilo prošnji tožnikovega pooblaščenca za vpogled v osebni spis tožnika ugodeno, sodišče pa nasprotni stranki predložitev listin naloži le v primeru, če stranka, ki predlaga sodišču, naj pridobi listino, dokaže, da je sama ne more pridobiti.

16.Vrhovno sodišče RS je na podlagi odločb ESČP izoblikovalo kriterije za presojo pravnega standarda nehumanega prestajanja zaporne kazni, kar je protipravno ravnanje države, ki utemeljuje prisojo odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo izoblikovane kriterije, pri presoji se je naslonilo tudi na v pritožbi izpostavljeno odločbo VSRS II Ips 84/2020. Ni res, da je kvadratura 7 m² na zapornika v skupinski sobi predpisani standard. Standardi evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja kot minimalni standard navajajo 4 m² na osebo v celicah, v katerih je nastanjenih več oseb, pri čemer je izrecno opozorjeno, da je treba razlikovati med minimalnimi standardi ter nehumanim in ponižujočim ravnanjem. Za nehumane in ponižujoče pogoje bivanja zaprtih oseb gre le v primeru, če so celice ekstremno prezasedene ali če gre za kombinacijo več negativnih elementov, kot so nezadostno število postelj, slaba higiena, nezadostno prezračevanje, ogrevanje, osvetlitev, ipd. Skladno z izoblikovano sodno prakso je v primerih, ko ima posameznik na voljo 3 do 4 m² prostora, kršitev podana, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja, kadar je na voljo več kot 4 m² prostora, se pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik in je kršitev podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere. Manjši ko je bivalni prostor, večji vpliv bodo na kvaliteto bivanja imele ostale morebitne neugodne okoliščine in več ugodnosti bo potrebnih za kompenzacijo osnovnega problema prostorskega manjka. Manjši ko je bivalni prostor, večjega pomena bodo predvsem tiste ugodnosti, ki zaprti osebi omogočajo preživljanje časa zunaj celice (rekreacija, gibanje po ostalih delih ustanove, organizirana izobraževanja in druge aktivnosti, obiski, delo, ipd. ).

17.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času zaprtega režima prestajanja kazni 10 dni imel na razpolago 3,62 m², 17 dni 3,6 m², ves ostali čas pa več kot 4 m² (4,7 ali 4,8 m²). Ko je kazen prestajal v polodprtem režimu, je imel dva meseca in 10 dni na razpolago 3,52 m², 13 dni 3,2 m², ostali čas pa med 4,4 m² do 5,9 m². Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija konkretizirano. Poudarjanje, da je problematika prezasedenosti zaporov splošno znano dejstvo in da država zato izplačuje odškodnine, to ni. Edina konkretizirana navedba, ki se jo da izluščiti iz pritožbe, je, da je bilo v skupinskih sobah po šest zapornikov. Vendar gre za nedopustno novoto; tega tožnik na prvi stopnji ni ne zatrjeval ne izpovedoval. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o možnostih tožnika za bivanje izven zaporniške sobe (rekreacija, sprehodi, uživanje obrokov hrane, sprejemanje obiskov, ipd.) pritožba ni uspela izpodbiti. Ko je kazen prestajal v zaprtem režimu, je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča bil lahko izven zaporniške sobe 11,2 ur dnevno, na polodprtem oddelku pa 16 ur dnevno. Pritožbena trditev, da je tožnik ves čas kazen prestajal na zaprtem oddelku, je v direktnem nasprotju z izpovedbo tožnika. Na vprašanje pooblaščenke toženke je pojasnil, da ko je bil v zaprtem režimu, so bila vrata sobe zaprta, v polodprtem režimu pa so bila vrata del dneva odprta (l. št. 102 spisa). Toženka je dokazala, da je imel tožnik relativno veliko možnosti preživljanja časa izven zaporniške sobe, tožnik pa ni uspel dokazati, da teh možnosti ni mogel izkoristiti. Izvedenec otorinolaringolog je pojasnil, da je tožnik zelo dobro slušno in govorno rehabilitiran in v času prestajanja kazni ob uporabi slušnega aparata ni imel nobenih večjih težav s sposobnostjo komunikacije. Nenazadnje je tožnik tudi na naroku normalno komuniciral in oba izvedenca sta povedala, da ni bilo nobenih težav pri sporazumevanju z njim. Na izrecno vprašanje sodnice, če je glede na stanje svojega sluha sposoben za zaslišanje brez tolmača, je odgovoril, da ja in da govorice gluhih ne obvlada (l. št. 99 spisa). Z zahtevo po tolmaču zato v pritožbi ne more biti uspešen.

18.Prepričljiva je tudi strokovno utemeljena razlaga izvedenca, da se tožnikova okvara sluha ne da zdraviti, edina pomoč je uporaba slušnega aparata in ustrezna slušna in govorna rehabilitacija. Zaradi prestajanja kazni zapora mu to ni bilo onemogočeno. Protipravnost ravnanja toženke v povezavi s tožnikovo okvaro sluha ni.

19.Ker protipravnost ravnanja toženke ni dokazana, vprašanje obstoja duševnih bolečin tožnika ni relevantno za presojo. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik možnost veliko časa preživljati izven zaporniške sobe, v katero je bil nameščen, tudi ni relevantno, če je v njej imel dostop do tople vode. V zvezi z navedbami o poletni vročini višje sodišče pojasnjuje, da je bil tožnik iz ZPKZ Ljubljana izpuščen v začetku poletja 2013, da bi bilo že pred tem zelo vroče, ni zatrjeval in dokazoval. Zatrjevan slab zrak in neurejeno prezračevanje v okoliščinah konkretnega primera, ko je ugotovljeno, da je tožnik imel možnost precej časa preživeti izven zaporniške sobe, ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke.

20.Izvedenke psihiatrične stroke tožnik na prvi stopnji ni izločal, le nasprotoval je njenemu mnenju; predlagal je dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedenke. Sodišče je predlogoma ugodilo in izvedenka je odgovorila na vse pripombe in dileme, ki jih je v zvezi z njenim mnenjem izrazil tožnik. Mnenje izvedenke je konsistentno, tožnik njenih strokovno utemeljenih ugotovitev ni uspel omajati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v dejanskih zaključkih mnenje upoštevalo.

21.Predlagal pa je tožnik izločitev izvedenca doc. dr. A. A. O tem predlogu je sodišče odločilo s posebnim sklepom z dne 21. 10. 2022 (l. št. 194 do 196). Z razlogi tega sklepa se pritožba ne sooči; trdi celo, da o predlogu za izločitev izvedenca sodišče ni odločilo. Ker zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne, ni posebne pritožbe (peti odstavek 247. člena ZPP), se sklep izpodbija v pritožbi zoper končno odločitev (tretji odstavek 363. člena ZPP), pritožba pa navedb v zvezi s tem sklepom nima. Zakaj je sodišče svojo odločitev oprlo na mnenje dr. A. A., je pojasnilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Teh razlogov pritožba ne izpodbija konkretizirano.

22.Vprašanja izvedencem postavlja sodišče in oba izvedenca sta na postavljena vprašanja odgovorila. Na vprašanja, ki se zdijo relevantna strankam, sodišču pa očitno ne (če jih izvedencu ne zastavi), izvedencu ni treba odgovoriti. Navedb, na katero vprašanje tožnik ni dobil odgovora in zakaj je to za presojo pomembno, v pritožbi ni.

23.Pri presoji je prvo sodišče upoštevalo dokazana pravno relevantna dejstva. Pri ugotavljanju le-teh je upoštevalo izpovedbo tožnika in jo ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožba le pavšalno zatrjuje, da tega ni storilo. Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna. V pritožbi uveljavljanih procesnih kršitev ni in tudi ne procesnih kršitev, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške postopka.

-------------------------------

1Prim. odločbo VSRS II Ips 173/2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 21, 21/1, 26 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 352/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 247, 247/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.