Jedro

Določba 6. člena Uredbe št. 883/2004 jasno izenačuje pravno pomembnost in upoštevnost dob, dopolnjenjih v različnih državah članicah, pri preverjanju pogojev za pridobitev pravice. Ker gre pri EU za enoten gospodarski prostor, v katerem se upošteva načelo prostega gibanja oseb, bi nepravilno upoštevanje "nacionalnih posebnosti" razvodenelo bistveni namen Uredbe št. 883/2004. Države članice so dolžne pri razlagi prava z evropskim elementom uporabiti načelo lojalne razlage, po kateri se določbe nacionalne pravne ureditve razlagajo v skladu z namenom določb prava EU. V obravnavani zadevi je bila tako pravilno upoštevana tuja zavarovalna doba pri priznanju pravice iz domačega zavarovanja, saj priznavanje denarne dajatve iz naslova invalidnosti, pri čemer se zahteva še določeno razmerje izpolnjenosti zavarovalnih dob v različnih sistemih vplačevanja prispevkov glede na podlag zavarovanja, ne predstavlja take vrste posebnosti, ki bi bila lahko izključena iz koordinacije sistemov socialnih varnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 5. 12. 2017 in 10. 1. 2018 ter odločbi z dne 27. 11. 2017 in 9. 1. 2018. Z odločbama z dne 5. 12. 2017 in 10. 1. 2018 je tožena stranka odločila, da je tožniku prenehala pravica do delnega nadomestila s 30. 11. 2017 in ustavilo izplačevanje le tega s 5. 12. 2017. Z odločbama z dne 27. 11. 2017 in 9. 1. 2018 pa je tožena stranka razveljavilo svojo odločbo z dne 11. 10. 2017 o priznanju pravice do delnega nadomestila in odločila, da tožnika nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 230/2019 z dne 3. 12. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se pri presoji pogoja pretežnosti iz določbe 401. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v skladu z Uredbo št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba št. 883/2004) upošteva tudi zavarovalna doba, dopolnjena v tujini, ali pa samo doba, dopolnjena v domačem sistemu obveznega zavarovanja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 401. člena ZPIZ-2 v zvezi z Uredbo št. 883/2004. Meni, da gre pri pogoju pretežnosti za poseben pogoj slovenske zakonodaje, na katerega evropska pravna ureditev ne vpliva, saj je zavarovanje za ožji oziroma širši krog pravic lastno le slovenskemu pokojninskemu sistemu. Pogoj se sicer ne nanaša na trajanje zavarovalne dobe, temveč na priznanje upravičenosti do dajatve.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. V skladu z določbo tretjega odstavka 401. člena ZPIZ-2 zavarovanci, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, nimajo pravic na podlagi ugotovljene II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Zavarovanje za ožji obseg pravic je bilo urejeno v predhodno veljavnem ZPIZ-1 v določbi 34. člena, po katerem so se zavarovanci v določenih primerih prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje.

9. Tožniku je tožena stranka z odločbo z dne 11. 10. 2017 priznala pravico do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom na podlagi invalidnosti III. kategorije. Z odločbo z dne 20. 11. 2017 mu je bila priznana pravica do delnega nadomestila od 17. 10. 2017 dalje. Tožena stranka je v postopku neprave obnove po določbi 183. člena ZPIZ-2 posegla v navedene odločbe. Z izpodbijanima odločbama z dne 27. 11. 2017 in 9. 1. 2018 je razveljavila odločbo z dne 11. 10. 2017 o priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Z izpodbijanima odločbama z dne 5. 12. 2017 in 10. 1. 2018 pa je ugotovila prenehanje pravice do delnega nadomestila in ustavila njegovo izplačevanje. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah zavzela stališče, da v prvotnih odločbah ni bil izpolnjen pogoj pretežnosti zavarovanja za širši krog pravic. Po njenem mnenju se ne more upoštevati izpolnjenost zavarovalne dobe v Avstriji, ker se zavarovalna doba, dosežena v tujini, ne upošteva pri izključno nacionalni ureditvi zavarovanja za ožji/širši obseg pravic, na katero Uredba št. 883/2004 nima vpliva.

10. Tožnik je v Republiki Sloveniji do nastanka invalidnosti 5. 7. 2017 v zavarovanju za ožji obseg pravic dopolnil 10 let 11 mesecev in 7 dni zavarovalne dobe, za širši obseg pravic pa 9 let 5 mesecev in 4 dni zavarovalne dobe. Upoštevaje samo domačo zavarovalno dobo mu ne pripada pravica iz naslova ugotovljene invalidnosti III. kategorije (tretji odstavek 401. člena ZPIZ-2), za kar se sicer zavzema tožena stranka. Vendar je bil tožnik kot delavec v Avstriji zavarovan še za obdobje 2 let in 7 mesecev. Če se upošteva tudi ta zavarovalna doba iz naslova opravljanja delovnega razmerja v drugi državi članici EU, tožnik izpolni pogoj pretežnosti zavarovanj za širši obseg pravic in se mu lahko prizna pravica iz naslova invalidnosti III. kategorije, kot sta presodili sodišči nižjih stopenj.

11. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Tožena stranka svoje drugačno videnje pravilnosti uporabe materialnega prava utemeljuje predvsem s tem, da naj bi bil pogoj pretežnosti zavarovanja določen le v slovenski zakonodaji in da se to ne nanaša na trajanje zavarovalne dobe in priznanja pravice do dajatve po 6. Uredbe št. 883/2004 oziroma 12. členu izvedbene Uredbe št. 987/2009. Že določba 48. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da Evropski parlament in Svet sprejmeta po rednem zakonodajnem postopku takšne ukrepe na področju socialne varnosti, kakršni so potrebni za zagotovitev prostega gibanja delavcev in da v ta namen vzpostavita ureditev, ki zaposlenim in samozaposlenim delavcem migrantom in njihovim vzdrževancem zagotavlja seštevanje vseh dob, ki se upoštevajo po zakonodajah posameznih držav, za pridobitev in ohranjanje pravice do dajatev ter za izračun višine dajatev. Na tej podlagi določba 6. člena Uredbe št. 883/2004 podrobneje ureja seštevanje dob, dopolnjenih v različnih državah članicah. Tako pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so: - pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovna pridobitev pravice do dajatev, - zajetje v zakonodaji, ali - dostop do ali izvzetje iz obveznega zavarovanja, prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja ali prostovoljnega zavarovanja, pogojeni z dopolnitvijo zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, v potrebni meri (razen če v tej uredbi ni določeno drugače) upošteva zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji katere koli druge države članice, kakor da bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.

12. Izjema iz Uredbe št. 883/2004, na katero bi se lahko sklicevala tožena stranka v obravnavani zadevi, ne obstoji, niti se tožena stranka nanjo določno sploh ne sklicuje. Določba 12. člena izvedbene Uredbe št. 987/2009 se nanaša predvsem na problem prekrivanja zavarovalnih dob v različnih državah članicah in ureja morebitne težave pri upoštevanju zavarovalnih dob na izvedbeni ravni, na kar pa se tožena stranka konkretno spet ne sklicuje. Tožena stranka kot ključen element izpostavlja izključno »nacionalno« naravo domače zakonodaje, ki naj bi bila posebna in lastna le našemu sistemu zavarovanja. Vendar skuša evropska zakonodaja ravno te nacionalne razlike zminimizirati in izenačiti priznavanje pravic iz socialnega zavarovanja ne glede na to, kje je zavarovanje predhodno pokrito z vplačanimi prispevki (torej katera država članica ima oziroma katere institucije države članice imajo neposredne koristi od vplačanih prispevkov).

13. Določba 6. člena Uredba št. 883/2004 izenačuje pravno pomembnost in upoštevnost dob, dopolnjenjih v različnih državah članicah, pri preverjanju pogojev za pridobitev pravice. Ker gre pri EU za enoten gospodarski prostor, v katerem se upošteva načelo prostega gibanja oseb, bi nepravilno upoštevanje »nacionalnih posebnosti« razvodenelo bistveni namen Uredbe št. 883/2004. Države članice so dolžne pri razlagi prava z evropskim elementom uporabiti načelo lojalne razlage, po kateri se določbe nacionalne pravne ureditve razlagajo v skladu z namenom določb prava EU1. V obravnavani zadevi je bila tako pravilno upoštevana tuja zavarovalna doba pri priznanju pravice iz domačega zavarovanja, saj priznavanje denarne dajatve iz naslova invalidnosti, pri čemer se zahteva še določeno razmerje izpolnjenosti zavarovalnih dob v različnih sistemih vplačevanja prispevkov glede na podlag zavarovanja, ne predstavlja take vrste posebnosti, ki bi bila lahko izključena iz koordinacije sistemov socialnih varnosti.

14. Tožena stranka opozarja še na kakovostni vidik priznane pravice, pri katerem mora biti pri primerjavi različnih sistemov upoštevana razumna podobnost sistemov.2 Temu pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno, saj je bil tožnik v drugi državi članici zavarovan na podlagi delovnega razmerja, kar bi v domačem sistemu pokojninskega zavarovanja ustrezalo institutu obveznega zavarovanja za širši obseg pravic na podlagi delovnega razmerja. Zato sta sodišči pravilno uporabi to zavarovalno dobo pri presoji pogoja pretežnosti zavarovanja pri priznanju pravice iz naslova invalidnosti III. kategorije.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sodišče Evropske Unije (SEU) v svoji sodni praksi široko varuje priznavanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v državah članicah, tako pri priznavanju pravice iz socialnega zavarovanja kot pri njeni odmeri (na primer zadeva Gardella C-233/12 z dne 4. 7. 2013 in zadeva Chassart C-619/11 z dne 21. 2. 2013). SEU gre v svoji praksi še dlje in razlaga pravo EU v smislu zaščite delavcev migrantov tudi glede morebitnih razlik pri samem pogojevanju priznavanja pravic, ki niso neposredno vezane na trajanje zavarovalnih dob. SEU tako ne dopušča nepriznavanje pravice iz sistema socialne varnosti, če bi to zahtevalo na primer pri priznavanju pravice do predčasne pokojnine upoštevanje samo domače pokojnine pri izpolnjevanju kriterija minimalne višine upoštevne pokojnine, ne da bi se pri tem dodatno še upoštevalo višino morebitne pokojnine v drugi državi članici (združena zadeva Torrico in Bode C-398/18 in C-428/18 z dne 5. 12. 2019). SEU prav tako ne dopušča dodatnih ovir pri priznavanju dajatev iz naslova invalidnosti, če državi članici kot pogoj predpisujeta različno trajanje invalidnosti pred samim priznanjem pravice do dajatve (zadeva Vester C-134/18 z dne 14. 3. 2019) 2 Uredba št. 883/2004 govori o »potrebni meri«.