Jedro

Tožniku je lahko to, da so njegove zmožnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, to je za nadaljnji visokošolski študij in dosego visokošolske izobrazbe in kvalifikacije ter tej ustreznega zaslužka kot škode, postalo znano takrat, ko se je zavedal, da tega ne bo zmogel in je visokošolsko izobraževanje opustil. Tožnik je tožbo vložil znotraj triletnega roka iz 230. člena ZOO, ki je subjektivni rok, saj ga opredeljujejo subjektivna merila.

Drugi odstavek 1095. člena ZOO določa, da je poškodovani upravičen do denarne rente, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Tožnik je zatrjeval obstoj škode na podlagi zadnjega.

Pri oceni višine izgubljenega dobička se upošteva dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi povzročiteljevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Pri tem pa je trditveno in dokazno breme, da so tožnikove možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene oziroma zmanjšane ter o nastanku in višini izgubljenega dobička kot škode, na strani tožnika. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče pri presoji tega, ali bi tožnik dosegel visokošolsko izobrazbo diplomiranega inženirja gradbeništva ter posledično plačo le-tega kot izgubljen dobiček, izhajati iz prognoze, temelječe na okoliščinah in dogajanju pred škodnim dogodkom, ki jih je mogoče korigirati z okoliščinami nastalimi po škodnem dogodku, če so te takšne, da lahko predvidevanje o normalnem teku stvari korigirajo. Pri tem pa pravni standard ″normalni tek stvari″ nalaga, da tožnik končanje zatrjevanega visokošolskega študija dokaže z mejnim pragom verjetnosti, ki presega 50 %.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se sodba z dne 27. 11. 2019 in dopolnilna sodba z dne 20. 12. 2019 razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 27. 11. 2019 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od 1. 4. 2014 do 1. 4. 2018 v znesku 2.518,15 EUR, tožnikov tožbeni zahtevek v presežku, to je za še zahtevano plačilo 46.825,37 EUR pa zavrnilo; - pod točko II. izreka toženki naložilo, da tožniku od 1. 4. 2018 dalje plačuje odškodninsko rento zaradi izgubljenega zaslužka v neto višini 329,61 EUR in sicer do pravnomočnosti zapadle rentne obroke v 15. dneh, v bodoče zapadle obroke pa do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila; - pod točko III. izreka toženki naložilo, da tožniku v 15. dneh plača 3.601,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Sodišče prve stopnje je z dne 20. 12. 2019 izdano dopolnilno sodbo razsodilo, da se sodba z dne 27. 11. 2019 v točki II. izreka dopolni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v presežku 698,38 EUR do vtoževanih 1.027,99 EUR mesečne odškodninske rente za obdobje od 1. 4. 2018 dalje zavrne.

3. Zoper sodbo z dne 27. 11. 2019 in dopolnilno sodbo z dne 20. 12. 2019 se je pravočasno pritožil tožnik, zoper sodbo z dne 27. 11. 2019 pa toženka.

4. Tožnik je pritožbeno izpodbijal zavrnilni del sodbe z dne 27. 11. 2019 in izrek o stroških ter dopolnilno sodbo v celoti. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovima pritožbama ugodi in da se obe izpodbijani sodbi spremenita tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se obe sodbi v izpodbijanih delih razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je pri tožniku kot posledica obravnavane nesreče podana zgolj delna nezmožnost za delo. Iz izvedeniških mnenj izvedencev dr. Š., N. in dr. D. in v njih opredeljenih ugotovitev o omejitvah tožnika na fizičnem področju v višini 40 % in na psihičnem področju v višini 80 % življenjske aktivnosti, izhaja, da je pri tožniku podano skupno 100 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti oziroma popolna izguba delovne sposobnosti. Sodišče prve stopnje bi pri ocenjevanju tožnikove delovne (ne)zmožnosti moralo presojati vsa izvedeniška mnenja in ne le izvedeniški mnenji dr. K. in dr. B. Ob tem pa sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, zakaj sta ti mnenji prepričljivejši od izvedeniških mnenj dr. Š., dr. D. in N. Glede na to, da so tožniku ostale hude posledice na psihičnem področju in da te bistveno vplivajo na njegovo delovno (ne)zmožnost, bi moralo sodišče ključen pomen dati izvedeniškemu mnenju kliničnih psihologov dr. Š. in N. Zato je dejansko stanje glede tožnikove delovne nezmožnosti ugotovilo zmotno. Tudi v kolikor bi bili upoštevni izvedeniški mnenji dr. K. in dr. B. bi glede na to, da se ti nanašata le na tožnikove fizične omejitve, ki izhajajo iz omejenih gibljivosti nog in rok, ne zajemata pa omejitev na psihičnem področju, sodišče prve stopnje moralo v skupni oceni tožnikovih omejitev dokazno ocenjevati in upoštevati tudi druge izvedence. Iz vseh teh pa izhaja, da je tožnik že zaradi psihičnih težav popolnoma nesposoben za delo. Ker je sodišče ignoriralo izpostavljene relevantne ugotovitve izvedencev D. in N., v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma ″zapostavilo″ kriterij (ne)zaposljivosti tožnika. Tega, da je tožnik v posledici nesreče nezaposljiv, toženka ni prerekala. Zato pa bi sodišče v skladu z 214. členom ZPP moralo to dejstvo šteti za priznano in ne raziskovat dejanskega stanja v tej smeri. Podana je bistvena kršitev 214. člena ZPP, saj je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Tudi sicer je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da ga zaradi omejitev, kot posledice prometne nesreče, ne želi nihče zaposliti. Tožnik je v dokaz nezaposljivosti predložil pisne odklonitve potencialnih delodajalcev (V. B., A. f.u.n. in H. d.o.o.), iz katerih je razvidno, da je tožnik vseskozi iskal službe, a ga zaradi njegovih hendikepov nihče ni hotel zaposliti. Sodišče prve stopnje se do takšnih trditev in omenjenih odgovorov ter izpovedb prič B. in Z. D. ni niti opredelilo. Zato pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazana tožnikova nezaposljivost, tudi v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedencev dr. Š. in dr. B. Sodišče prve stopnje bi ob pravilnem zaključku, da tožnik ni zaposljiv in da bi v primeru, če ne bi prišlo do nesreče, zaključil Fakulteto za gradbeništvo, moralo tožniku prisoditi kot znesek prikrajšanja na osebnem dohodku od 1. 4. 2014 do 1. 4. 2018 znesek 22.275,73 EUR in celotno zahtevano rento od 1. 4. 2008 dalje, saj je izvedenec finančne stroke L. ocenil, da znaša povprečna neto mesečna plača gradbenega inženirja 1.000,00 EUR. Tudi v primeru tožnikove le delne delovne nezmožnosti pa je sodišče prve stopnje napravilo napačen izračun rente. Pri izračunu rente je vzelo kot izhodišče plačo gradbenega inženirja za 4 ure, ki znaša 761,30 EUR in ne za 8 ur, ki znaša 1.150,22 EUR ter od nje odštelo plačo, ki bi jo tožnik kot mehatronik prejemal za 4-urno delo (431,69 EUR). Tako je zmotno ugotovilo, da je tožnikovo prikrajšanje na osebnem dohodku 329,61 EUR in ne 718,53 EUR. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je sodišče zmotno odločilo tudi o stroških.

5. Toženka je s pritožbo izpodbijala obsodilni del sodbe z dne 27. 11. 2019. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Po ugotovitvah izvedencev dr. D. in dr. B. je bilo tožnikovo zdravstveno stanje šteti za dokončno ob zaključku kirurškega zdravljenja telesnih poškodb 24. 9. 2007, kompletna rehabilitacija pa je bila zaključena 18. 2. 2008. Ob zaključku zdravljenja so bile tožniku znane tudi vse trajne posledice in s tem omejenost njegovih delovnih sposobnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je za ugotovitve tožnikovega vedenja za škodo odločilno to, da se je odločil za začetek nadaljnjega izobraževanja na visokošolski ravni in kdaj se je odločil za opustitev tega izobraževanja, temelji zgolj na volji tožnika. To subjektivno merilo bi moralo sodišče vsaj v določeni meri objektivizirati z oceno verjetnosti ali bi tožnik ob normalnem teku stvari začeto izobraževanje na visokošolski ravni tudi uspešno zaključil. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno in nepopolno ugotovilo, da bi tožnik ob normalnem teku stvari po zaključenem srednješolskem izobraževanju za poklic tehnika mehatronike zaključil tudi izobraževanje na visokošolski ravni na Fakulteti za gradbeništvo. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje izvedenke dr. Š. in izpovedbo tožnika in njegove matere, zavrnilo pa dokazne predloge toženke za pridobitev tožnikovih letnih spričeval za obdobje od leta 1997 do 2005 in opravi poizvedb pri Statističnem uradu RS o številu študentov in številu diplomantov visokošolskega izobraževanja v letih 2005 do 2015. Vpis na fakulteto tudi ob polni učni sposobnosti nobenemu ne zagotavlja, da bo študij tudi uspešno zaključil. Prehodnost ni 100 %, po statističnih podatkih, ki jih hrani Statistični urad RS in jih sodišče ni pridobilo, znaša okoli 20 %. Sicer pa visokošolsko izobraževanje naravoslovne smeri primerjalno sodi med zahtevnejše vrste visokošolskega izobraževanja. Sodišče pa tudi ni upoštevalo ugotovitev izvedenca K., da zadosten uspeh v 1. letniku šolanja za tehnika mehatronike kaže na tožnikovo manj uspešno možnost za kasnejše izobraževanje. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je tudi zavrnilo ugovor toženke glede prekludiranosti tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2018, da je tožnik dopolnil 26 let starosti in mu je zato pravica do družinske pokojnine prenehala.

6. Tožnik je na pritožbene očitke toženke odgovoril, da so ti neutemeljeni. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev od toženke.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 28. in 29. obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da se in zakaj se v predmetnem sporu za presojo tožnikovega odškodninskega zahtevka, s katerim je zahteval plačilo premoženjske škode zaradi izgubljenega dohodka – plače diplomiranega inženirja gradbeništva, zaradi posledic škodnega dogodka uničene zmožnosti, da bi uspešno zaključil visokošolsko izobraževanje ter pridobil izobrazbo in plačo diplomiranega inženirja gradbeništva, uporablja hrvaško pravo in sicer Zakon o obveznim odnosima (Naravne novine št. 35/2005, v nadaljevanju ZOO). Pravilno je tudi izpostavilo določila 1089. in 1090. člena ZOO kot pravno pomembna določila za presojo tožnikovega tožbenega zahtevka, ter ob tem še zlasti določilo tretjega odstavka 1089. člena ZOO1, glede na toženkin ugovor zastaranja pa določilo 230. člena ZOO2. Pritožbeno sodišče ob tej pravni podlagi kot pravno pomembni izpostavlja še določili drugega odstavka 1095. člena ZOO in prvega odstavka 1045. člena ZOO. Prvo določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno rento kot povračilo za to škodo. Drugo pa določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo in mu za obdobje od 1. 4. 2014 do 1. 4. 2018 (po odbitku drugih prejemkov in neto plače, ki bi jo tožnik bil zmožen doseči z opravljanjem 4-urnega dela tehnika mehatronika) prisodilo 2.518,15 EUR, od 1. 4. 2018 dalje pa mesečno rento v neto višini 329,61 EUR, kolikor bi znašala razlika med neto plačo diplomiranega inženirja gradbeništva in neto plačo tehnika mehatronike za 4-urno dnevno delo. Presežni tožbeni zahtevek po višini pa je (s sodbo in dopolnilno sodbo) zavrnilo.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženke o zmotnosti zavrnitve njenega ugovora zastaranja tožnikovega odškodninskega zahtevka. Tožnik je s predmetno, dne 27. 8. 2018 vloženo tožbo, uveljavljal premoženjsko škodo, to je škodo zaradi izgube dobička – plače diplomiranega inženirja gradbeništva, ki ga zaradi posledic v škodnem dogodku utrpelih poškodb, ki so povzročile, da so bile njegove zmožnosti za nadaljnje izobraževanje po zaključeni srednji šoli za tehnika mehatronike na Fakulteti za gradbeništvo in dosego visokošolske izobrazbe diplomiranega inženirja gradbeništva uničene, ni pridobil. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 16 let in je ravno zaključil prvi letnik srednje poklicne in tehnične elektro in računalniške šole, program mehatronik. To šolanje je po škodnem dogodku (ki se je zgodil 2. 8. 2007) nadaljeval in ga zaradi posledic škodnega dogodka po prilagojenem programu uspešno zaključil v letu 2012, nato pa se v šolskem letu 2012/2013 vpisal na Fakulteto za gradbeništvo, Univerze v Mariboru. Tega študija ni zmogel, saj že v prvem letu študija ni opravil niti enega izpita in se je iz študija 12. 8. 2013 tudi izpisal. Že na podlagi takšnih ugotovitev izhaja pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je lahko tožniku to, da so njegove zmožnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, to je za nadaljnji visokošolski študij in dosego visokošolske izobrazbe in kvalifikacije ter tej ustreznega zaslužka kot škode, postalo znano takrat, ko se je zavedal, da tega ne bo zmogel in je visokošolsko izobraževanje opustil. Sicer pa je do takšnih ugotovitev sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi skladnih izvedeniških mnenj izvedencev dr. Š. in dr. K. Na podlagi takšnih ugotovitev je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tožbo (27. 8. 2015) za predmetno iztoževano škodo, vložil znotraj triletnega roka iz 230. člena ZOO. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega ugovora zastaranje v zvezi s tovrstno škodo je tako pravilna. Glede na to, da že iz same vsebine določila 230. člena ZOO izhaja, da gre za subjektivni rok, saj ga opredeljujeta subjektivna merila (kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil), pa pritožbeno izpostavljanje okoliščine potrebne objektivizacije z ugotovitvami možnega uspeha tožnika, za presojo ugovora zastaranja ne morejo biti pravno pomembne. Glede na predmetno iztoževano premoženjsko škodo pa ne morejo biti pravno pomembne okoliščine, kdaj je tožnik zaključil z zdravljenjem telesnih poškodb. Pritožbene trditve toženke o zmotni zavrnitvi njenega ugovora zastaranja so tako neutemeljene.

11. Utemeljene pa so pritožbene trditve toženke o zmotnosti in nepopolnosti ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob normalnem teku stvari po zaključenem srednješolskem izobraževanju za poklic tehnika mehatronika začeto nadaljnje izobraževanje na visokošolski ravni tudi uspešno zaključil. Drugi odstavek 1095. člena ZOO določa, da je poškodovani upravičen do denarne rente, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Tožnik je (primarno) zatrjeval obstoj škode na podlagi zadnjega. S trditvami, da ne more opravljati niti dela tehnika mehatronika, za katerega je po škodnem dogodku sicer pridobil izobrazbo, pa podredno tudi obstoj škode po prvi navedeni podlagi. Po tretjem odstavku 1089. člena ZOO se pri oceni višine izgubljenega dobička upošteva dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi povzročiteljevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Pri tem pa je trditveno in dokazno breme, da so tožnikove možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene oziroma zmanjšane ter o nastanku in višini izgubljenega dobička kot škode, na strani tožnika (prvi odstavek 1045. člena ZOO)3. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče pri presoji tega, ali bi po normalnem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo, tožnik dosegel visokošolsko izobrazbo diplomiranega inženirja gradbeništva ter posledično plačo le-tega kot izgubljen dobiček, izhajati iz prognoze, temelječe na okoliščinah in dogajanju pred škodnim dogodkom, ki jih je mogoče korigirati z okoliščinami nastalimi po škodnem dogodku, če so te takšne, da lahko predvidevanje o normalnem teku stvari korigirajo. Pri tem pa pravni standard ″normalni tek stvari″ nalaga, da tožnik končanje zatrjevanega visokošolskega študija leta 2014, torej da bi mu takšna škoda kot izgubljen dobiček takrat tudi nastala, dokaže z mejnim pragom verjetnosti, ki presega 50 %.

12. Sodišče prve stopnje je glede tožnikove zmožnosti, da bi po normalnem teku stvari dokončal zatrjevani visokošolski študij in pridobil naziv in plačo diplomiranega inženirja gradbeništva ugotovilo, da tožnik v osnovni šoli ni imel večjih težav z učenjem in je razrede izdeloval z dobrim ali prav dobrim uspehom, prvi letnik srednje šole za tehnika mehatronike pa je končal z zadostnim uspehom. Po škodnem dogodku je šolanje na srednji šoli nadaljeval in ga zaradi posledice škodnega dogodka po prilagojenem programu leta 2012 uspešno zaključil, nato pa se leta 2012 vpisal na Fakulteto za gradbeništvo, Univerze v Mariboru. Študij je že po prvem letu, v katerem ni opravil nobenega izpita, opustil in se izpisal, saj je ugotovil, da ga ne zmore. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije dr. Š. pa je tudi ugotovilo, da so bile tožnikove primarne intelektualne kapacitete pred nezgodo na povprečni ravni, ta raven pa je tožniku pred nezgodo omogočala nemoteno udejstvovanje na vseh področjih, ki zahtevajo intelektualne aktivnosti (tudi učenje in študij). V zvezi s toženkinim poudarjanjem pomena tožnikovega šolskega uspeha pred škodnim dogodkom za uspešnost zaključka takšnega visokošolskega izobraževanja, s katerim je tožnikovo takšno uspešnost zanikala, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke dr. Š. ugotovilo, da korelacija med šolskim uspehom in kognitivnimi sposobnostmi za študij na fakulteti ni tolikšna, kot je s poudarjanjem tožnikovega študijskega uspeha zatrjevala toženka, ker to, da je tožnik zaključil osnovnošolski program, daje sklepati, da ima vsaj povprečne primarne intelektualne sposobnosti, s katerimi pa lahko posameznik zaključi določene vrste visokošolskega izobraževanja in za te ne potrebuje visoko nadpovprečnih kapacitet. Glede na takšno mnenje izvedenke, ki mu je sodišče sledilo, pa je zaključilo, da je z njimi izvedenka zavrnila kot neutemeljene takšne trditve toženke, za katere pa toženka ni predložila ustreznih dokazov. Tako je na podlagi takšnega izvedeniškega mnenje izvedenke zaključilo, da je tožnik dokazal, da bi zelo verjetno po normalnem teku stvari, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, uspešno zaključil visokošolsko izobraževanje do pridobitve fakultetne diplome inženirja gradbeništva. Ob tem je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga toženke za pribavo osnovnošolskih spričeval tožnika in za opravo poizvedb pri Statističnem uradu RS o prehodnosti in strukturi študentov kot nepotrebna, ker glede na izvedeniško mnenje dr. Š. predhodni učni uspeh tožnika nima tolikšnega vpliva na študij, kot si to zmotno predstavlja toženka. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo, da toženka v zvezi s slednjim dokaznim predlogom sicer ni z ničemer izkazala, zakaj teh poizvedb ni mogla opraviti sama.

13. Že glede na to, da se dokazni predlog toženke za opravo poizvedb pri Statističnem uradu RS ni nanašal na tožnikov šolski uspeh, ampak na predhodnost študentov na visokošolskem študiju, so utemeljeni pritožbeni očitki toženke o neprepričljivosti razlogov sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi pa tudi o neprepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženka svojih takšnih trditev ni z ničemer dokazovala.

Utemeljene pa so tudi pritožbene trditve toženke, da iz izvedeniškega mnenja dr. Š., da bi lahko oseba s primarnimi povprečnimi intelektualnimi sposobnostmi, kot so bile glede na osnovnošolski uspeh pred nesrečo tožnikove, uspešno zaključila določene vrste visokošolskega izobraževanja, na katerega je sodišče oprlo svoje zaključke, ne izhaja tudi, da bi lahko tožnik uspešno zaključil tudi visokošolski program Fakultete za gradbeništvo za diplomiranega inženirja gradbeništva4 in ali bi za zaključek o njegovem možnem uspešnem zaključku takšnega študija lahko bil pomemben tudi učni uspeh tožnika v prvem letniku srednje tehnične šole, ki ga je tožnik pred nesrečo že zaključil. O slednjem pa se izvedenka dr. Š. sicer ni izjasnila, sodišče prve stopnje pa je k temu tudi ni pozvalo. Zato pa so pritožbeni očitki toženke o zmotnosti oziroma nepopolnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z verjetnostjo dokazal, da bi po normalnem teku stvari, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, pridobil takšno visokošolsko izobrazbo in s tem povezan poklic in plačo diplomiranega inženirja gradbeništva, utemeljeni. Utemeljeno pa toženka tudi izpostavlja, da njena sklicevanja na tožnikov osnovnošolski in srednješolski uspeh v končanem šolskem letu pred samim škodnim dogodkom, v zvezi z možnostjo tožnikovega uspešnega zaključka visokošolskega študija na Fakulteti za gradbeništvo, kjer je prehodnost študentov že sicer zelo majhna, in kar je toženka dokazovala s poizvedbami pri Statističnem uradu, ki bi jih naj opravilo sodišče, niso nepomembna. Za pravilno in popolno ugotovitev navedenih odločilnih dejstev bi bila tako potrebna tako dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke dr. Š., kot podatki, katerih pridobitev je toženka predlagala. Ker pa neustrezna in neprepričljiva zavrnitev dokaznega predloga toženke za opravo poizvedb pri Statističnem uradu posega v dokazno presojo sodišča prve stopnje in sodi v sfero dejanskega stanja, pritožbeno sodišče izvedbe takšnega dokaza ne more opraviti, ne da bi s tem poseglo v pravico strank do izjave in v pravico strank do pritožbe. To pa še toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo navedenega dokaza izpostavilo, da bi takšen dokaz lahko bil tudi nedopusten. Slednje pa pomeni, da bi bilo v zvezi z njegovo izvedbo potrebno izvesti tudi materialno procesno vodstvo in toženko pozvati na pojasnilo, zakaj tega ni pridobila sama oziroma jo pozvati, da ga pridobi ali predloži sama. Zaradi varstva pravice do izjave pravdnih strank in pravice do pritožbe pa lahko materialno procesno vodstvo opravi le sodišče prve stopnje v postopku pred sodiščem prve stopnje5. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve navedenih odločilnih dejstev v zvezi z utemeljenostjo (temelja) tožnikovega tožbenega zahtevka, sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (in posledično v odločitvi o stroških) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj izvedbe navedenih dokazov zaradi potrebne dopolnitve dokaznega postopka iz zgornjih razlogov ni moglo opraviti samo (355. člen ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP). Glede na to, da je bila tožba v predmetnem postopku vložena pred petimi leti, ta doba teka postopka še ne predstavlja nerazumnega teka postopka, zaradi katerega bi z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje bila pravdnim strankam kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja6. Ker je od takšne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje odvisna tudi odločitev o višini in obsegu škode tožnika, odločitev o delni zavrnitvi le-te pa je predmet zavrnilnega dela sodbe in dopolnilne sodbe, ki jo pritožbeno izpodbija tožnik, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 11. 2019 v zavrnilnem delu in dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Posebna napotila glede dopolnitve dokaznega postopka oziroma obravnavanja pred sodiščem prve stopnje niso potrebna, ker izhajajo že iz zgoraj obrazloženega.

15. Odločitev o stroških stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sklepa, zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 To določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. 2 To določa, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 3 Primerjaj sodbo VS RH Rev-x 251/2017-2. 4 Glede na reformiranost študija bi to sedaj ustrezalo bolonjskemu podiplomskemu študiju in pridobitvi strokovnega naziva magister. 5 Tako tudi VS RS v sklepu Cp 20/2020. 6 Primerjaj sklep VS RS Cp 19/2019.