Jedro

Prijavitelj mora pogoj glede zaposlitve določenega števila delavcev izpolnjevati ob zaključku naložbe, naložba pa mora biti zaključena pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev. Če prijavitelj ne izpolnjuje tega pogoja, ni upravičen do izplačila sredstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev na podlagi odločbe o pravici do sredstev št. 3321-145/2010/10 z dne 9. 2. 2011. Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija s citirano odločbo o pravici do sredstev tožeči stranki odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 30.325,00 € za sofinanciranje iz ukrepa 312: „podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij“, ki so bila razpisana z javnim razpisom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 45/2010. Tožeča stranka je dne 27. 12. 2013 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 30.325,20 € in zahtevku priložila poročilo o opravljenem delu, originalne račune z dokazili o plačilih, uporabno dovoljenje št. 351-96/2013-15 z dne 5. 12. 2013 in primerljive ponudbe. Agencija je pri pregledu zahtevka za izplačilo sredstev ugotovila, da je imela tožeča stranka ob vložitvi vloge zaposlene tri osebe, ob vložitvi zahtevka pa dve. Tožeča stranka je bila dne 31. 1. 2014 pozvana na dopolnitev zahtevka za izplačilo sredstev po elektronski pošti. Dne 7. 2. 2014 je v dopolnitvi med drugim predložila REK obrazce zaposlenih za november in december 2013, iz katerih je razvidno, da je imela ob vložitvi zahtevka zaposleni dve osebi. Dodatno je 13. 2. 2014 predložila račune podjetja A. d.o.o., s katerimi dokazuje, da je imela v obdobju januar do december 2013 najetega dodatnega delavca. Agencija zaključuje, da tožena stranka z najetjem dodatnega delavca ni zadostila pogoju iz javnega razpisa, ki je, da mora vlagatelj z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila zaposlenih oziroma zagotoviti vsaj eno novo zaposlitev. Ker je agencija ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v Uredbi o ukrepih 1, 3 in 4 osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010 do 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in javnem razpisu, je s sklicevanjem na 56. člen Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da se je tožeča stranka, kot izhaja iz odločbe o pravici do sredstev, zavezala, da bo po zaključku naložbe zagotovila ohranitev oziroma povečanje števila zaposlenih. Do zaključka naložbe po mnenju tožeče stranke še ni prišlo, saj tožeča stranka ni dobila ničesar, zato se lahko šele po izplačilu sredstev presoja ali je tožeča stranka zmanjšala število zaposlenih. Izpodbijana odločba je zato v nasprotju ne le s pogoji, določenimi v odločbi z dne 9. 3. 2012, temveč tudi s smislom črpanja evropskih sredstev. Tožeča stranka smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki prizna pravico do izplačila sredstev.

V dopolnitvi tožbe pa tožeča stranka navaja še, da javni razpis ne zahteva predložitve REK obrazcev, sicer pa meni, da je tožeča stranka izpolnila predmetni pogoj, saj ima še vedno zaposlene tri osebe, med njimi tudi B.B., za katerega tožeča stranka od podjetja A. d.o.o. mesečno prejme račun za opravljeno dela. Zahteva še povrnitev stroškov postopka v višini sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je eden od pogojev javnega razpisa določen tudi v 5. točki prvega odstavka 69. člena Uredbe PRP, da vlagatelj zahtevka z naložbo zagotavlja ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest. Po drugem odstavku istega člena se kot dokončanje naložbe pri gradnji šteje pridobljeno uporabno dovoljenje. Enake pogoje je določal tudi javni razpis. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, da do zaključka naložbe še ni prišlo, saj je zahtevku za izplačilo priložila uporabno dovoljenje kot dokaz za zaključek naložbe. V skladu s pogoji javnega razpisa pa mora biti naložba zaključena pred vložitvijo zahtevka za izplačilo.

Tožeča stranka je tudi v prijavnem obrazcu na javni razpis navedla, da je stanje delovnih mest na dan 31. 12. preteklega leta tri in da je planirano stanje delovnih mest v prvem letu po zaključku naložbe prav tako tri. Enako je navedeno tudi v tretjem poglavju poslovnega načrta, kar pomeni, da je tožeča stranka ta pogoj nameravala izpolniti z ohranitvijo enakega števila zaposlenih.

Pri administrativnem pregledu zahtevka za izplačilo sredstev v skladu s 24. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, 81. členom Uredbe PRP in VI. poglavjem javnega razpisa je agencija ugotovila, da je imela tožeča stranka ob vložitvi vloge na javni razpis zaposlene tri osebe, ob vložitvi zahtevka pa dve. Na podlagi navedenega in glede na določila 4. in 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) je tožena stranka utemeljeno štela, da sta pri tožeči stranki zaposleni dve osebi. Najeti oziroma izposojeni delavec B.B. ni v delovnem razmerju s tožečo stranko, kar izhaja iz priloženih računov in navedb tožeče stranke. Kljub temu, da je navedeni delavec zaposlen v podjetju A. d.o.o, ki ima enako lastniško strukturo kot tožeča stranka, enako dejavnost in lokacijo opravljanja dela, ne gre za eno podjetje, ampak za dva pravna subjekta, ki ima vsak svoj pravno organizacijsko obliko.

Glede navedbe tožeče stranke, da javni razpis nikjer ne določa, da je kot dokazilo o zaposlitvi treba priložiti obrazce REK, tožena stranka navaja, da se sicer s tem strinja, vendar je za razjasnitev v tej zadevi sporne okoliščine, to je števila zaposlenih pri tožeči stranki, primerno uporabiti vsa dokazna sredstva. Ker se je o zahtevku tožeče stranke odločalo v februarju 2014, ko letna poročila družb, iz katerih je med drugim mogoče ugotoviti tudi število zaposlenih, še niso bila objavljena, je tožena stranka navedeno sporno okoliščino ugotovila na podlagi REK obrazcev. Razen tega tožena stranka še dodaja, da je predmet javnega razpisa dodelitev nepovratnih sredstev iz ukrepa podpore o ustanavljanju in razvoju mikro podjetij na podeželju za naložbe, ki prispevajo k razvoju dodatnih dejavnosti na podeželju in s tem izboljšanju učinkovitosti razporejanja dela na podeželju ter zagotovitvi dodatnih zaposlitvenih možnosti in povečanja dohodka. V luči navedenega je tožena stranka ravnala v skladu s črpanjem evropskih sredstev in ne v nasprotju, kot zmotno meni tožeča stranka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožeča stranka je bila uspešna s prijavo na javni razpis iz ukrepa „podpora ustanavjanju in razvoju mikropodjetij – ukrep št. 312“, zato so ji bila z odločbo št. 3321-145/2010/10 z dne 9. 2. 2011 odobrena sredstva v višini do 30.325,20 €. Tožeča stranka je z vlogo z dne 27. 12. 2013 zahtevala izplačilo tega zneska, vendar je bil njen zahtevek zavrnjen.

Predmetni javni razpis je bil objavljen na podlagi zgoraj citirane Uredbe PRP, Programa razvoja podeželja RS 2007-2013, Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 ter zgoraj navedene Uredbe Komisije (ES) 1975/2006, ki jo je s 1. 1. 2011 nadomestila Uredba Komisije (EU) št. 65/2011. Slednja določa pravila glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja. Z njo so določene tudi kontrole, znižanja in izključitve. Prvi odstavek 24. člena te uredbe določa, da se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih izjav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Administrativni pregledi zahtevkov za podporo vključujejo preverjanje elementov navedenih v drugem odstavku 24. člena, med njimi je tudi izpolnjevanje izbirnih meril iz programa razvoja podeželja.

Eden od pogojev za pridobitev sredstev po predmetnem javnem razpisu je tudi ohranitev (oziroma povečanje) števila zaposlenih oziroma delovnih mest (tretji odstavek točke IV/2 javnega razpisa oziroma 5. točka prvega odstavka in 3. točka osmega odstavka 69. člena Uredbe PRP). Sodišče se strinja z zaključkom agencije, da tožeča stranka tega pogoja ne izpolnjuje. Kot izhaja iz ugotovitev agencije, je imela tožeča stranka ob vložitvi prijave na javni razpis zaposlene tri osebe, ob vložitvi zahtevka za izplačilo pa dve. Iz tega sledi, da predmetnega pogoja ne izpolnjuje.

Tožeča stranka s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more izpodbiti. Tožeča stranka mora ta pogoj izpolnjevati ob zaključku naložbe (tretji odstavek točke IV/2 javnega razpisa), naložba pa mora biti zaključena pred vložitvijo zahtevka za izplačilo. Kot zaključek naložbe šteje pridobljeno uporabno dovoljenje (četrti odstavek točke IV/2 javnega razpisa, 2. točka osmega odstavka 69. člena Uredbe PRP). Predmetni pogoj mora biti torej izpolnjen ob oddaji zahtevka za izplačilo, glede na navedeno pa ga tožeča stranka ne izpolnjuje.

Tožeča stranka tudi z navedbo, da ima najetega delavca B.B., za katerega mesečno plačuje družbi A. d.o.o, ne more biti uspešna. Ohranitev števila delovnih mest oziroma zaposlenih pomeni, da mora upravičenec ohraniti enako število tistih, s katerimi ima pogodbo o delovnem razmerju (4. in 5. člen ZDR-1), te pa z B.B. nima. Predložitev REK obrazcev torej res ni pogoj za pridobitev sredstev, je pa pogoj ohranjanje števila delovnih mest, ta pogoj pa tudi po presoji sodišča v predmetni zadevni ni izpolnjen.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.