Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljitve, zakaj je potrebno podaljšanje začasnega zavarovanja za znesek 554.572,05 EUR (očitek v preiskavi), ko pa obtožba očita premoženjsko korist 363.025,86 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep v izreku spremenilo tako, da je znesek 554.572,05 EUR nadomestilo z zneskom 363.025,86 EUR.

Znesek vrednosti premoženja, na katerega se ukrep nanaša, tudi če zanemarimo zmanjšanje vrednosti osebnih vozil, le za 1,7 % presega očitek pridobljene premoženjske koristi po obtožbi, torej ne bistveno. Ker premoženje obtoženi in njegovi sorodniki še lahko uporabljajo, ukrep še vedno prestane test sorazmernosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v izreku sklepa znesek 554.572,05 EUR nadomesti z zneskom 363.025,86 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Po razveljavitvi sklepa IV K 17182/2015-1328 z dne 19. 12. 2019 je Okrožno sodišče v Ljubljani z izpodbijanim sklepom za šest mesecev, to je do 20. 6. 2020, podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 554.572,05 EUR, ki se nanaša na obtoženega A. A., njegovo mamo B. B., brata C. C. in očeta Č. Č. oziroma njihove nepremičnine ter osebni vozili.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženega A. A. iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi, podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba delno utemeljena.

4. Pritožniki navajajo, da je bilo začasno zavarovanje podaljšano zaradi odvzema premoženjske koristi 554.572,05 EUR. Toda že tožilstvo samo v obtožnici trdi, da naj bi si obtoženi pridobil 363.025,86 EUR premoženjske koristi, zato sodišče prve stopnje predlogu tožilstva v celotnem predlaganem obsegu ne bi smelo slediti. Za znesek 191.546,19 EUR namreč ni podan osnovni pogoj začasnega zavarovanja, to je verjetnost obstoja terjatve. Če sodišče izhaja pri tem pogoju iz utemeljenosti suma na podlagi obtožnice, v kateri se navaja znesek 363.025,86 EUR, ne pride v poštev odvzem premoženjske koristi, višje od tega zneska. Ukrep je torej nesorazmeren, sodišče prve stopnje pa ne navede, zakaj je nujen in potreben za terjatev 554.572,05 EUR, temveč v obrazložitvi celo samo navaja očitek obtožbe 363.025,86 EUR in posledično sklep sploh ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali višji znesek in se sklepa v tej smeri ne da preizkusiti.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljitve, zakaj je potrebno podaljšanje začasnega zavarovanja za znesek 554.572,05 EUR, ko pa obtožba očita bistveno nižjo premoženjsko korist, ki naj bi jo pridobil obtoženi A. A. Za znesek 191.546,19 EUR dejansko ni več podlage, kajti v preiskavi se je obtožencu še očitalo, da naj bi si pridobil 15 % od premoženjske koristi 3.697.147,00 EUR, ki naj bi jo pridobil obtoženi D. D. V pravnomočni obtožbi pa se obtoženemu D. D. očita pridobitev premoženjske koristi 3.267.232,74 EUR, pri čemer naj bi obtoženi A. A. prejel nagrado v višini najmanj 10 % vložkov oškodovancev (3.630.258,60 EUR) ter si tako pridobil premoženjsko korist najmanj 363.025,86 EUR. Obtožencu v korist je šteti pridobitev koristi v znesku 363.025,86 EUR, čeprav beseda „najmanj“ dopušča možnost, da je bila premoženjska korist še višja. Za presežek od slednjega zneska do zneska 554.572,05 torej utemeljen sum ne obstaja več, zato ne čudi, da izpodbijani sklep za to razliko nima utemeljitve. Ima pa jo za znesek premoženjske koristi po obtožbi, upoštevaje, da na strani 7 izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je obtožba pravnomočna, tedaj podan utemeljen sum za znesek 363.025,86 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj kritično obravnavati predlog državnega tožilstva za podaljšanje ukrepa in upoštevati znesek v pravnomočni obtožbi očitane premoženjske koristi. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v izreku spremenilo tako, da je v izreku sklepa znesek 554.572,05 EUR (v prvem odstavku in v točki I.b) izreka) nadomestilo z zneskom 363.025,86 EUR.

6. Pritožniki izpostavljajo, da ukrep ni sorazmeren. Obtoženemu A. A. se očita premoženjska korist 363.025,86 EUR, skupna GURS vrednost nepremičnin pa je višja, 399.830,50 EUR in dejanska tržna vrednost vsaj še enkrat višja, zavarovanje pa se nanaša tudi na prepoved razpolaganja z avtomobiloma, zato je izpodbijani sklep nezakonit. 7. Zgolj zato, ker je skupna vrednot nepremičnin že po oceni GURS in vozil višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit, saj je omejen, upoštevaje delno ugoditev pritožbi, do največ zneska 363.025,86 EUR, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženi in njegovi bližnji sorodniki še vedno uporabljajo, saj premoženje ostaja v njihovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.

8. Vrednost nepremičnin je določena upoštevaje oceno GURS in ta res znaša skupno skoraj 400.000 EUR, toda pri vrednosti nepremičnin je potrebno upoštevati še dolgova do E. E. v znesku 49.486,61 EUR in do Finančne uprave RS v znesku 9.048,23 EUR, kar vrednost premoženja zmanjša na 341.294,16 EUR, upoštevaje še vrednost osebnih avtomobilov okoli 28.000 EUR torej na 369.294,16 EUR. Pri vrednosti vozil ni prezreti, da njihova vrednost z leti opazno pada, vrednost pa je bila ocenjena glede na stanje izpred štirih let in je v času podaljšanja ukrepa bila gotovo že nižja. Izkaže se tedaj, da znesek vrednosti premoženja, na katerega se ukrep nanaša, tudi če zanemarimo zmanjšanje vrednosti osebnih vozil, le za 6.269,30 EUR ali 1,7 % presega očitek pridobljene premoženjske koristi, torej ne bistveno. Ker, kot že obrazloženo, premoženje obtoženi in njegovi sorodniki še vedno uporabljajo, ukrep še vedno prestane test sorazmernosti in ne predstavlja prekomernega posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS obtoženca in njegovih treh bližnjih sorodnikov.

9. Vrednost vseh nepremičnin, ki jih bremeni začasno zavarovanje, je po oceni pritožnikov vsaj 800.000 EUR, zato obtoženi A. A. niti potencialno ni mogel pridobiti teh nepremičnin kot korist kaznivega dejanja, če mu tožilstvo očita znesek 363.025,86 EUR.

10. Ocenjena vrednost pritožnikov je le njihova ocena, ki ni podkrepljena z zanesljivimi podatki ali cenitvami. Pri tem spregledajo, da se obtožencu ne očita, da je premoženje, na katerega se nanaša začasno zavarovanje, pridobil v posledici premoženjske koristi. Takšen očitek tudi ni potreben. Skladno s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je namreč mogoče storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzeti premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, kadar jim ni mogoče odvzeti koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

11. Pritožniki izpodbijani sklep grajajo, češ da manjka navedba verjetnosti terjatve, nujnosti, nevarnosti razpolaganja, saj se sodišče prve stopnje le pavšalno sklicuje na prejšnje sklepe in se tako razlogov ne da preizkusiti.

12. Verjetnost terjatve izhaja iz pravnomočne obtožbe, seveda le do zneska 363.025,86 EUR. Nevarnost razpolaganja s premoženjem je sodišče prve stopnje povsem zadostno obrazložilo v drugem odstavku na strani 11 izpodbijanega sklepa, kjer se ni le pavšalno sklicevalo na predhodne sklepe, ki se nanašajo na začasno zavarovanje, temveč je določno navedlo, da nevarnost izhaja iz dosedanjih aktivnosti obtoženega A. A. v zvezi z odtujevanjem svojega premoženja, kar je obrazloženo v točki 7 sklepa z dne 21. 3. 2017. Tam so podrobno obrazloženi prodaja nepremičnine parc. št. 1 k. o. S. materi B. B. dne 18. 11. 2016, na kateri je tudi zaznamovan vrstni red in prodaja učinkuje že od 21. 4. 2016, vpisan je še zemljiški dolg preko milijona evrov, nadalje prodaja avtomobila premijske znamke BMW prav tako dne 18. 11. 2016 očetu Č. Č., vpis zemljiškega dolga 350.000 EUR na parc. št. 2, 3 in 4 k. o. Ž., ki nekajkrat presega GURS oceno vrednosti teh nepremičnin. Nadalje je sodišče prve stopnje upoštevalo še prenos slednjih treh par. št. v k. o. Ž. na brata C. C. 22. 3. 2017 in s strani matere (preko notarke) 27. 3. 2017 podan predlog za vknjižbo zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice v zvezi s parc. št. 1 k. o. S. Takšna ravnanja pred in med odreditvijo začasnega zavarovanja tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazujejo nujno potrebo po podaljšanju začasnega zavarovanja.

13. Po mnenju pritožnikov ukrep nesorazmerno posega v lastninsko pravico tretjih oseb, saj traja že tri leta, eno od upravičenj, ki izhaja iz lastninske pravice, je stvar odsvojiti, ne le uporabljati. Od prvega do naslednjega predobravnavnega naroka so minili trije meseci, o izločitvi dokazov še ni odločeno, glavna obravnava še ni razpisana. Premoženje, na katerega se nanaša ukrep, je povsem blokirano že tri leta, obtožencu je praktično odvzeta lastninska pravica. Ukrep je zato nesorazmeren, treba pa ga je odpraviti tudi zato, ker je obtoženec zaščiten z domnevo nedolžnosti.

14. Domneva nedolžnosti, kot si jo razlagajo pritožniki, bi imela za posledico, da bi bilo mogoče ukrep začasnega zavarovanja odrediti le v primeru, ko bi bilo storilcu kaznivo dejanje pravnomočno dokazano z gotovostjo, kar pa ni sprejemljivo, saj bi odvzem premoženjske koristi v mnogih primerih onemogočilo ali vsaj resno otežilo. Tako je začasno zavarovanje skladno s 502. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mogoče odrediti že v tako zgodnji fazi pregona, kot je predkazenski postopek, kjer zadošča že standard verjetnosti utemeljenih razlogov za sum. V konkretni zadevi pa je v teku kazenski postopek, in sicer v fazi po pravnomočnosti obtožnice, kar pomeni, da je podana višja stopnja verjetnosti, to je utemeljen sum.

15. Potrebno je upoštevati, da je predmetni kazenski postopek nadpovprečno obsežen, njegov obseg se je v zadnjem času še nekoliko povečal s pridružitvijo zadeve V K 61232/2018, o predlogu za izločitev dokazov je sodišče prve stopnje v času odločanja pritožbenega sodišča odločilo, ni pa o predlogu za izločitev pravnomočno odločeno. Kot je bilo že obrazloženo, ukrep nikakor ne pomeni tako velikega posega v lastninsko pravico, da bi jo bilo mogoče primerjati z odvzemom le-te. Trajanje ukrepa pa je še vedno znotraj rokov, določenih v 502.b členu ZKP.

16. Pritožniki ne razumejo, kako je lahko odrejeno začasno zavarovanje premoženjske koristi iz kaznivega dejanja, če obtoženi A. A. ni storilec kaznivega dejanja. Tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa se na str. 7-10 ukvarja predvsem z obtoženim D. D., utemeljenosti suma za pridobitev koristi s strani obtoženega A. A. pa ne navaja. Do centa natančen izračun tožilstva, kot se očita obtoženemu A. A., nima osnove v opravljeni preiskavi.

17. Obtoženi A. A. seveda ni storilec kaznivega dejanja, saj mu obtožba očita pomoč pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga storil obtoženi D. D. To pa nikakor ne pomeni, da mu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi, saj je to skladno z že omenjenim 75. členom KZ-1 mogoče odvzeti ne le storilcu kaznivega dejanja, temveč tudi drugemu prejemniku koristi. Izpodbijani sklep res vsebuje obsežno obrazložitev, ki se nanaša na soobtoženega D. D., a upoštevaje pravnomočnost obtožnice in dejstvo, da procesno dogajanje po njeni pravnomočnosti utemeljenega suma ni zmanjšalo, takšna obrazložitev niti ne bi bila potrebna in tudi ni bilo potrebno, da bi bila v izpodbijanem sklepu obrazložena utemeljenost suma, kako si je obtoženi A. A. pridobil premoženjsko korist. Upoštevaje pravnomočnost obtožnice pritožniki tudi ne morejo uspeti s podajanjem svoje ocene dokazov.

18. Sodišče prve stopnje navaja, da lahko po vložitvi obtožnice ukrep traja eno leto, pritožniki pa opozarjajo, da je od 27. 11. 2018 leto dni že minilo, ukrep je podaljšan do 20. 6. 2020, zatorej so razlogi sklepa v nasprotju z izrekom. Izrek je tudi nerazumljiv, saj je sklep z dne 18. 2. 2020, izrek pa navaja, da se ukrep podaljša za šest mesecev in velja do 20. 6. 2020, zato je izrek sam s seboj v nasprotju. Šest mesecev izteče 18. 8. 2020, kar pa časovno presega predlog tožilstva, brez katerega sodišče ukrepa ne sme podaljšati.

19. Res je, da izpodbijani sklep pri navajanju procesnih določb 502.b člena ZKP ni povsem dosleden, saj tretji odstavek navedenega člena določa, da trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice do izvršitve pravnomočne sodbe ne sme biti daljše od enega leta, medtem ko določb četrtega odstavka istega člena, ki ga sicer omenja, ne navede. Četrti odstavek namreč določa, da se sme rok enega leta podaljšati v enakih časovnih razdobjih, pri čemer začasno zavarovanje od vložitve obtožnice do izreka sodbe ne sme biti presegati treh let. Ker je bila obtožba vložena 27. 11. 2018, je jasno, da rok treh let še ni potekel. 20. Nadalje je v konkretni zadevi potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje o predlogu tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja do 20. 6. 2020 odločalo že drugič, saj je tukajšnje sodišče zaradi procesne napake prvi sklep o podaljšanju ukrepa z dne 19. 12. 2019 razveljavilo. Podaljšanje se nanaša na predhodno obdobje veljavnosti ukrepa; ob vložitvi obtožnice je bil namreč ukrep podaljšan do 20. 6. 2019, ko je istega dne sodišče ukrep podaljšalo do 20. 12. 2019. Ukrep se namreč ne odreja na novo oziroma ponovno in torej ne prične teči šele od izdaje (ali celo pravnomočnosti) sklepa o podaljšanju. Glede na navedeno ne sme motiti, da je izpodbijani sklep izdan 18. 2. 2020, ukrep pa poteče že 20. 6. 2020. 21. Glede na navedeno pritožba v preostalem delu ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.